Te formule – Nazaj k naravi! – francosko pišoči filozof Jean-Jacques Rousseau ni nikoli napisal, čeprav mu jo toliko knjig, člankov in pogovorov pripisuje – kakor Rousseau (1712 – 1778) ni francoski, ampak če že nacionalno opredeljen, potem švicarski filozof, doma iz Ženeve, kjer je po očetu urarju podedoval tudi status državne elite tedanje kalvinistične ženevske republike. Geslo o vrnitvi k naravi tako ne prihaja iz njegovega peresa, pač pa so ga skovali njegovi komentatorji, a tudi ti ne vsi z enakim namenom in pomenom. Današnji pogled na to vprašanje lahko močno zavaja, saj problema onesnaževanja ali naravnost uničevanja narave v smislu dobrega okolja za življenje, v tistem času niso poznali, čeprav je pojav sam po sebi obstajal že davno prej. Vse skupaj izhaja iz Rousseaujeve trditve o dobrem posamezniku in o slabi človeški družbi, ki potem korumpira tudi posameznika. »Nazaj k naravi« bi torej pomenilo: nazaj k pristnemu posameznemu človeku. Filozof pa ni odgovoril na preprosto vprašanje dvanajstletnega otroka, kako morejo dobri posamezniki sestavljati slabo družbo… Mogoče nam k odgovoru pomaga dejansko vedenje švicarskega filozofa, vendar tudi idejnega pripravljavca francoske revolucije, ki je napisal ganljivo in poučno knjigo o vzgoji otrok Émile (1762) – obenem pa je vseh pet svojih otrok z gospo Thérèse Levasseur oddal v ubožnico, sklicujoč se na pomanjkanje denarja. Podoben izbruh »socialnega čuta« najdemo pozneje pri Marxu, na katerega so imele Rousseaujeve ideje močan vpliv, ko ni priznal očetovstva svojemu nezakonskemu sinu s hišno pomočnico Helene Demut, očetovstvo pa je potem kavalirsko prevzel njegov prijatelj Friedrich Engels, ki je tako vendar izkazal več plemenitosti od svojega vzornika in nadučitelja, »prve violine« njunega nauka, kakor je to sam imenoval, Karla Marxa…
A temu geslu, čeprav ga ni zapisal filozof sam, vendar ne smemo biti krivični, da bi se mu posmehovali z ravni današnjega razumevanja narave. Pri Rousseauju je šlo bolj za »naravo« v smislu po eni strani značajskih lastnosti človeka, po drugi strani pa njegovega položaja v človeški družbi. Tako »nazaj k naravi« v tem kontekstu ne pomeni toliko »nazaj v šotor« ali pa celo »nazaj k nabiranju sadežev in zelišč, nazaj k lovu užitnih divjih živali«, pač pa »nazaj k človeku, kakršen naj bi bil na začetku«, torej preden ga »pokvari« človeška družba.
Da pa bi to vprašanje vendar globlje razumeli, se moramo pozanimati, od kod latinska beseda natura, ki je prišla tudi v druge jezike, tudi v slovenščino, pravzaprav prihaja in kaj izvirno pomeni. Saj tudi slovenski in slovanski besedi »narava« in »priroda« ne prihajata po drugi poti in sta z latinsko močno sorodni in enakega pomena.
Latinska beseda natura je derivat preteklega deležnika glagola nasci = roditi se, torej natus = rojen. Natura je tako najprej vse, kar je rojeno, porojeno, narojeno. V prenesenem in razvitem pomenu pa so to lastnosti, značilnosti tega, kar je rojeno, bodisi oseb, živih bitij, duhovnih bitij in stvari. Nič pa ne more biti rojeno brez očeta – stvarstvo kot celota more tako biti rojeno samo od očeta, ki sam ni bil rojen in ne potrebuje za svoje bivanje še enega očeta pred in nad seboj, kakor na temo gibanja dokazuje Aristotel v svoji Metafiziki, Tomaž Akvinski pa pozneje iz tega izpelje svojih »petero poti« (quinque viae), ki vodijo do razvidnosti, da Bog je. Tako brž, ko izrečemo besedo »narava«, predpostavljamo tudi besedo za očeta vsega obstoječega, ki mu kristjani pravimo Bog, tudi če tega naravnost ne izrečemo. Če pa kdo izreče besedo »narava«, ob njej pa komentar, da ta ni ustvarjena, da biva brez začetka in brez konca, s tem ne zanika le vseh elementarnih zakonov fizike, ampak kaže tudi nevednost o tem, kaj ta beseda sploh pomeni in iz česa je izvedena.
Tudi slovenski besedi istega pomena, narava in priroda, izhajata iz glagola oz. njegovega deležnika: »biti rojen«. A tu nas čaka poglavitno vprašanje: Ali je načelno sploh mogoča vrnitev »nazaj k naravi«, torej v stanje, ko je bilo porojeno celotno stvarstvo, v njem življenje, in med živimi bitji tudi človek, čigar posebnost in bistvena lastnost je med drugim tudi to, da se more o tem vpraševati in more na to iskati odgovore in more te odgovore tudi preverjati in ugotavljati njihovo resničnost ali neresničnost?
Tu pa se srečamo s prvim, na prvi pogled zelo preprostim, a vendar tako pomembnim vprašanjem: Ali vemo, in če vemo, od kod moremo to vedeti, kakšna je bila narava, torej narojenost stvarstva in v stvarstvu živih bitij, in med njimi tudi posebnega živega bitja, človeka, v primerjavi s stvarstvom, bitji in človekom, kakor nam je to dostopno za opazovanje, proučevanje in presojanje danes? Dokler na to vprašanje nimamo zadostnega odgovora, bi bilo vsako klicanje »nazaj k naravi« zgolj retorika v lokalu manjšega slovesa in slabših pijač, ne pa resno vabilo ali celo kar resna zapoved.
Že če jemljemo časovni okvir iskanja v preteklost, do samega začetka v smislu svetopisemskega sporočila o stvarjenju, imamo zgodovino neposredno po človeških virih dokumentirano za štiri do pet tisoč let nazaj. Kaj in kako je bilo pred tem, na to lahko iz naravnih virov, torej predvsem izkopanin, sklepamo le zelo približno. Če pa bi upoštevali časovni okvir na osnovi evolucijske hipoteze, potem je ta okvir od nas neskončno oddaljen tako v preteklost, kakor tudi v prihodnost, kar pomeni, da nimamo nobene realne informacije, kako je bilo pred časom, ki nam je neposredno ali posredno dokumentiran. Tu bi bilo vprašanje o »začetku« vnaprej nesmiselno, saj brez stvarjenja, ki je obenem začetek časa, nobenega »začetka« ne bi bilo, s tem pa tudi nobenega oprijemljivega podatka, kako naj bi bilo pred sto tisoč, milijon, milijardo ali tudi milijardo na milijardno potenco let. In to bi logično pomenilo, da bi bila nesmiselna tudi ideja »vračanja k naravi«, saj do vrnitve načelno nikoli ne bi moglo priti – vsaj za tiste, ki znajo logično misliti. Praktično to pomeni, da je Rousseaujeva zamisel, čeprav je sam nikoli ni tako formuliral, a jo je iz njegovih del, kakor predvsem iz njegovih osrednjih knjig: Du contrat social ou principes du droit politique (O družbeni pogodbi ali načelih državnega prava) in filozofskega in pedagoškega romana Émile, ou De l’éducation (Emil, ali o vzgoji), mogoče izpeljati, kakor so to razni njegovi komentatorji in kritiki tudi naredili, načelno mogoča, ker je najprej v osnovi logična samo s predpostavko, da ima vesolje in z njim tudi življenje na sploh in človekovo življenje svoj začetek – in ideja vrnitve k naravi pomeni, časovno gledano, nujno tudi vrnitev k začetku, saj moremo le za začetek predpostavljati, da narava, tudi človekova narava, torej njegov značaj, tudi njegovo srce, kakor temu pravi Biblija, še ni bila pokvarjena, bodisi od lastne zgodovinske dinamike, bodisi od kakšne Stvarniku nasprotujoče duhovne moči, ali pa od človeka, da na začetku vse to še ni bilo pokvarjeno, pri čemer nimamo podatka, kako dolgo je doba nepokvarjenosti trajala, kakor imamo stvarno »dokumentacijo«, da se je nekoč začela kvariti, in kakor imamo dokumentacijo iz Božje besede, da narava, v kateri živimo v času zgodovinsko dokumentiranega poteka, ni taka, kakršna je bila ustvarjena, kakršna je torej bila vsaj na samem začetku. V tej točki, da je narava iz časa dosedanje človeške zgodovine pokvarjena, z njo pa tudi narava človeštva v smislu »človeške družbe«, ima Rousseau torej prav, vsaj Božja beseda ga v tem potrjuje. A kakor ima prav in se s prvo polovico svojega gledanja na svet in človeka povsem sklada s tem, kar glede tega pravi Biblija, se z njo v osnovi razhaja, ko trdi da je človek kot posameznik v osnovi vendarle dober. Tu pravi Biblija nekaj prav nasprotnega:
»Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni« (Rim 7,18).
Ali:
»Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga« (Mk 10,18).
Ali:
»Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega« (Rim 3,12).
O samem začetku pa Biblija pove, da je bilo vse, kar je Bog v šestih dneh ustvaril, dobro.
»Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan« (1 Mz 1,31).
Vrniti se k naravi, ki pri Rousseauju ne pomeni predvsem čistega zraka, čiste vode in zdravega rastlinja in sadežev za uživanje, ampak predvsem nepokvarjeno človekovo naravo, kar je le širši izraz za srce kot sedež njegovega mišljenja, čutenja in volje, bi torej pomenilo: vrniti se v raj! Prav to je bil cilj ženevskega filozofa. In to je tudi cilj in obljuba vseh evolucijskih in tako nujno materialističnih in tako nujno nelogičnih in naravoslovnim vedam v osnovi nasprotujočim ideologijam sveta, čeprav svoji predstavi o raju pravijo navadno »brezrazredna družba«, čeprav ji ni nič motilo, ko so iz lastnih vrst kmalu zarodili »novi razred«, kakor je Đilas zadeto naslovil svojo knjigo, ki ga je vrgla z vseh visokih mest v Brozovi Jugoslaviji in ga za dolga leta poslala v ječo. Te namreč obljubljajo vrnitev na »začetek«, ki pa ga prav njihova filozofija v osnovi zanika.
Ali se res ni mogoče vrniti na začetek, ko je bilo še vse nepokvarjeno? Ja, to je res nemogoče, in sicer iz treh glavnih vzrokov: 1. Ker je Stvarnik človeka zaradi njegovega greha za vselej iz raja izgnal, s tem pa tudi iz kakršnega koli sveta, ki bi bil tako popoln, kakor je bilo popolno to kar je Biblija označila z besedami: »zelo dobro« – in tako vrnitev ni le prepovedana, ampak preprosto nemogoča. 2. Ker se človek brez Boga ne more povrniti v stanje brez greha in tako krivde, in med te sodijo tudi vsi tisti, ki vero vanj sicer formalno izpovedujejo, mislijo, čutijo in živijo pa tako, kakor če Boga ne bi bilo, kakor to Jezus pove z drugimi besedami, a istega pomena: »Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo« (Mt 7,14) ali malo naprej: »Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih« (Mt 22,14). 3. Ker pa je Bog za tiste, ki vendar najdejo »tesno pot« odrešitve in po njej hodijo do konca in so tako rešeni, pripravil nekaj, kar bo neprimerno več, lepše in bolj osrečujoče, kakor je bil celo resnični raj prvima človekoma na Zemlji, namreč: novo nebo in novo Zemljo, kjer bo Bog bival z odrešenimi in bodo oni njegovo ljudstvo (Heb 8,10).
Kakor uči svet, bi se bilo dobro »vrniti k naravi«, pri čemer v svoji trmoglavosti ne more videti, da taka vrnitev načelno ni mogoča in ostaja le zlagana demagoška retorika brezbožnih, pa Božja beseda uči, da je človeštvo s prvim grehom za vselej izgubilo to, kar je v primerjavi z obljubljenim precej manj – da pa je Božji Sin za tiste, ki ga v veri sprejmejo, pripravil to, kar je v primerjavi z izgubljenim rajem neprimerno več, in to ni za nami, kamor nas lažno vabi glas resničnega regresa in reakcije, ampak pred nami, kamor nam je na križu odprl vrata Bog sam po darovanju svojega Sina v smislu resničnega napredovanja, torej realne progresivnosti iz Božjih ust.
Razumno geslo torej ni »Nazaj k naravi«, saj narava tega sveta ne bo nikoli več taka, kakršna je bila ustvarjena, ampak je skupaj s človekom padla v konsekvenco prvega greha, pač pa: »Naprej za Kristusom« k nadnaravi, v kateri Bog pripravlja novo nebo in novo Zemljo (Raz 21,1), na kateri bo dopolnjena pot našega odrešenja in njegovega hvaležnega sprejetja v veri in delih, v katerih se vera izkazuje za resnično (Jk 2,14-17).
Tako je vsako iskanje rešitve v poti nazaj bistvo resničnega nazadnjaštva – kakor je edina pot, ki vodi v rešitev, usmerjena v prihodnost in tako bistvo resnične naprednosti. Vsaj od ženevskega filozofa dalje, ki sam ni živel v smislu tega, kar je pridigal, je svet zamenjal smeri časa in nam vračanje v davno preteklost, ki je niti noče poznati in priznati, prodaja kot »napredek« – edino realno smer, ki nam je dana, da jo v veri in dejanjih izberemo, ne le v prihodnost, ampak naravnost v večnost, pa nam prikazuje kot »nazadnjaštvo« in celo kot »reakcionarnost«. Naj tudi tu velja reklo, ki ga sicer najdemo pri Plavtu, Terencu, Ciceru in Horacu: Verbum sapienti sat est – beseda je modremu dovolj!
