Republika Slovenija, d.o.o.

Vlada Janeza Janše se je resno in zagnano lotila varčevalnih ukrepov. Pri tem je za prvo žrtev izbrala javno upravo, kar je tudi prav: delovna mesta v gospodarstvu so že dolgo negotova, v javnem sektorju pa še naprej skoraj dosmrtno zagotovljena. Breme negotovosti in odrekanj mora v teh časih pomagati nositi tudi javni sektor.

V sindikatih se zdi, kakor da se krize in nujnosti ukrepov ne zavedajo; zlasti Štrukljevi in Semoličevi kakor da živijo v drugem svetu – svetu stavk. Za socialni dialog so imeli v prejšnjem času obilo časa sindikati in leva vlada, pa ga nista ne ena ne druga stran izkoristili. Zdaj se resnično mudi; povsod po Evropi se sicer tako kot našim Socialnim demokratom porajajo pomisleki, ali bi bilo morda bolje, da se primanjkljaj oklesti v dveh, namesto v enem letu; a v veliki večini evropskih držav so se nazadnje odločili za takojšnje ukrepe.

Prav imajo kritiki, da vlada ni bila dovolj spretna, da svojim nujnim varčevalnim ukrepom dá tudi socialno noto, ki bi ljudem dala nekaj utehe in prepotrebnega občutka pravičnosti oblasti. Uvedba davka na nepremičnine (ki bi morda pomagala normalizirati naš nenavadni nepremičninski trg) in višja dohodninska stopnja na najvišje dohodke bi že lahko bila takšna ukrepa – nekaj tega smo videli v četrtkovem predlogu rebalansa in predlogu dodatnih ukrepov.  Minister Šušteršič si je v zadnjih izjavah prizadeval poudariti socialno pravičnost – to bi lahko bila priložnost tudi za Nsi. Vlada se verjetno zaveda, da je bogatih relativno malo, zato njihovo dodatno obdavčenje razen simbolike ne prinese resnično velikih prihrankov. A simbolika je v teh časih še kako pomembna.

Lani sem na referendumu glasoval proti pokojninski reformi in imam glede tega nekoliko slabo vest. Morda reforma ni bila idealna, je pa nujna. Sedanja vlada mora poleg kratkoročnih varčevalnih ukrepov narediti hitre in nujne korake tudi glede pokojninske in ostalih strukturnih reform. Večina evropskih držav spoznava, da se je treba v teh časih boriti na dveh frontah: radikalno in nemudoma zmanjšati javno porabo, da bi proračunski primanjkljaj spravili v okvirePakta za stabilnost in rast, okrepljenega z novim fiskalnim paktom, in na drugi strani, zagotoviti lastno kredibilnost na kreditnih trgih z dolgoročnimi, strukturnimi ukrepi. Naravnost neverjetno je, kako – tudi po zaslugi naših nedoraslih medijev – se slovenska javnost malo zaveda izjemno zaostrene finančne situacije v Evropi in vse večjega zapiranja evropskih držav za ograde lastne (finančne) varnosti. Zadostuje prisluhniti obema francoskima predsedniškima kandidatoma…. Slovenija se mora v tej situaciji postaviti na noge sama. Samo taka Slovenija lahko računa na naklonjenost svoje strateške zaveznice Nemčije, ki bo še naprej diktirala tempo finančne konsolidacije Evrope.

Vladni posegi so se osredotočili na javni sektor, ker se zdi, da kje drugje ni kaj vzeti. To je velik problem Slovenije: v njej dominira pravzaprav le en velik Republika Slovenija d.o.o., in nanjo se priklenjajo ponudniki storitev in blaga, iskalci zaposlitev in uporabniki zdravstvenih, izobraževalnih in vseh drugih storitev, ki so monopol države. Tudi če odmislimo prilaščanje tega d.o.o.-ja s strani klanov in lobijev, je njegova dominantna vloga sama po sebi razlog za zaskrbljenost. Najbolj problematično je, da je le javni sektor viden kot tisti, ki lahko zagotovi varnost, priložnost in redne dohodke. Privlačnost države je velik slovenski problem.

Pot za razbitje nezdravega monopola Republike Slovenije d.o.o. je v vsestranski prevetritvi slovenskega gospodarstva: prodaje državnih deležev, resnične odprtosti za tuje investitorje, spodbujanje rasti visoko-tehnoloških podjetij, ki bodo lahko preživela na trgu. Bo Janez Janša in njegova ekipa imela dovolj moči, pa tudi idej in znanja za kaj takšnega? Bo zdržala koalicija, v kateri so – po pričakovanjih – v stranki sami že majali stolček predsedniku Desusa?

Slovenija si mora natočiti čistega vina: primerjalna prednost z drugimi bivšimi socialističnimi državami se izgublja, potencial balkanskih trgov je omejen, prav tako je omejen domet industrijskega koncepta proizvodnje relativno poceni široko-potrošnih izdelkov, a brez visoke dodane vrednosti. Slovenija mora znova iznajti samo sebe. To mora biti jasno sporočilo politike v teh časih.