Saj ni uganka, v kaj so navidezni prijatelji reformacije pomanjšali in oklestili Primoža Trubarja. V pisca prve slovenske tiskane knjige in v »očeta« slovenskega knjižnega jezika in tako tudi slovenskega naroda, posledično pa vsaj »pradeda« samostojne (?) slovenske države. Da ne bo nesporazuma: to so za človeka tega sveta vendar še kako velike reči. Kako torej moremo reči, da so ga oklestili, da so ga reducirali, če mu vendar priznavajo tako pomembna prvenstva v slovenski narodni zgodovini? Odgovor bo razumel, kdor je sam v tem podoben Trubarju, sicer se bo najbrž le nekoliko zviška posmehnil.
Kraljestvo Primoža Trubarja in državljanstvo v tem kraljestvu ni bila Avstrija pod habsburškim žezlom, ki tedaj še ni bila cesarstvo, saj je bila le večja kneževina znotraj »Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti«, ki je obstajalo vse do leta 1806, ko ga razbije Napoleon, »cesar vseh Francozov«, kakor se je sam definiral in okronal, kakor so bili deli tega velikega cesarstva, v katerem »sonce ni zašlo«, kakor je to veljalo za Karla V., Habsburga španske veje, ki Luthra v Wormsu 21. aprila 1921 ni mogel zasliševati v nemščini, saj je sam ni znal; govoril je latinsko, torej »esperanto« srednjega in novega veka, sicer pa špansko in francosko. Tudi pridevek državnega naslova »nemške narodnosti« ni pomenil današnjega pojmovanja narodnosti, saj so bili v to vključeni tudi slovanski narodi katoliške cerkvene pripadnosti, tako tudi Slovenci. Trubarjevo kraljestvo je bilo isto, o katerem je Jezus rekel Pilatu med sojenjem v Jeruzalemu: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 18,36). Njegovo kraljestvo je bilo kraljestvo njegovega nebeškega Očeta. In temu kraljestvu je po svoji, na Božji besedi in ne na človeških tradicijah in sklepih osnovani veri pripadal Trubar. Tako tudi Trubarjevo kraljestvo ni bilo od tega sveta – in tudi kraljestvo slehernega Jezusovega učenca do danes in do konca časov, ni od tega sveta, ampak je vsakdo, ki veruje v celoto evangelija in v Kristusa brez odvzemov, kakor je odvzemanje od njegove ekskluzivne oblasti, ki mu je bila dana v nebesih in na zemlji (Mt 28,18), in od njegove ekskluzivne moči in pravice posredovanja med Bogom in ljudmi (1 Tim 2,5), je tam, kjer je po Jezusovih besedah Pilatu njegovo kraljestvo, namreč ne na tem svetu. Kristjan, če je to res in ni to samo nalepka na steklenici s strupom, ne pa zdravilom, kakor to more simbolizirati vero v Kristusa, ki je tudi Zdravnik vseh zdravnikov in ne samo Kralj vseh kraljev, kakor ga imenuje Pismo (Raz 17,14), ima svojo domovinsko in državljansko pravico prav tam, kakor njegov Kralj, kakor Gospod.
Kaj to pomeni za Trubarja, njegovo življenje in delo, a tudi za vsakega drugega, ki hodi za Kristusom? To pomeni, da je njegovo resnično državljanstvo v nebesih, ne pa v tej ali oni začasni in omejeni človeško vodeni državi na zemlji!
Najprej to pomeni, da je vse, kar tak človek misli, izraža in stori, usmerjeno v slavo njegovega kraljestva in njegovega Kralja, obenem pa v poslušnost temu Kralju. Slovenski glagol »poslušati« in iz njega izpeljan samostalnik »poslušnost« sta z verskega vidika zelo zanimivi besedni tvorbi. Gre za predlog po-, ki lahko pomeni smer, ali pa tudi časovno zaporedje. Kdor posluša, res posluša in ne nastavlja zgolj ušes, da bi zadovoljil radovednost. Ta zadeve ne konča s tem, da kaj sliši, ampak po tem, ko je stvar slišal, stori, kar mu je bilo v slišanem sporočeno ali naravnost naloženo. Po-slušnost je torej sestava zaznave sporočila in izvršitve tega, kar je bilo njegova vsebina oz. njegovo naročilo ali zapoved. To se ujema s tem, kar beremo v Jakobovem pismu: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo« (Jak 1,22). Dalje pa to pomeni tudi drugačno ocenjevanje in vrednotenje stvari, kakor je to pri svetnem, brezbožnem človeku. Tako Slovenci, ki so ljudje tega sveta in je njihovo državljanstvo v polnosti tu, na tem minljivem in po grehu hudo prizadetem in skvarjenem svetu, za najvišje in najvrednejše pri Trubarju štejejo to, kar je v resnici le stranski učinek njegovega dela, ki pa je bilo sicer usmerjeno v oznanjevanje in slavo Božjega kraljestva in ne človeških, zemeljskih kneževin, kraljevin ali cesarstev. Ali pa sploh vidijo pri njem samo to, kar je bilo zanj orodje, ne pa tega, kar je hotel s temi orodji narediti. Od Aškerca, Ivana Prijatelja, Franceta Kidriča, Edvarda Kardelja – vse do današnjih slavilcev tega imena med »protestanti« brez evangelija (ljubitelji vina brez alkohola), vsi vidijo v Trubarju »očeta slovenskega jezika, slovenske knjige in slovenskega naroda«, ne morejo pa videti, da je Trubar vse to podredil oznanjevanju večnega Božjega kraljestva in edinega rešitelja vsakega človeka, ki njegovo darovanje samega sebe v veri sprejme in tako postane Božji otrok in državljan kraljestva, ki ni od tega sveta. Vsi ti najbrž res imajo dober namen, da bi bili Trubarju pravični, a ta je premalo, če nimajo odprtih tudi duhovnih oči, da bi videli razliko med največjim in najbolj dragocenim – in tem, kar je tu začasno, pokvarjeno, delno in velikokrat zavajajoče v greh. Tako sicer propagirajo njegov skrajšan, spet reduciran izrek »Stati inu obstati«, pa ne vedo, kaj to pomeni in običajno odgovarjajo, da gre za to, da bi kot narod stali in obstali, da bi naš jezik stal in obstal, in slovenska kultura. Pa bi bilo treba le odpreti sklepni del prve slovenske knjige, njegovo Pridigo o veri, kjer pravi nereducirano in smiselno:
»Zato v stiskah potrebujemo pravo vero. Ta v nas stori, da se trdno zanašamo na preprosto ter golo Božjo obljubo in se držimo njegovih besed do smrti, da srčno, voljno ter ponižno čakamo na to, kar nam je Bog obljubil, in da brez vsakega dvoma verujemo, da gotovo pride čas, v katerem bo Bog izpolnil svojo besedo in obljubo, kajti Bog je resničen in vsemogočen: pri njem ni nobena stvar nemogoča – kar on hoče, to zmore narediti (Lk 1,37; Mr 9,23; Ps 115,3). Če pa zdaj, v tem življenju, ne prejmemo vsega, kar nam je Bog obljubil, bomo to gotovo prejeli po tem življenju, v nebesih. S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti in temu svetu ter hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili ali speljali od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede.«
To je stvar, ki je bila za Trubarja največjega pomena, temu je bilo namenjeno vse njegovo delo in žrtvovanje lastnega udobja, nazadnje tudi dobrega imena, in tveganja, da ga zgrabijo, ga izročijo mučiteljem in ga živega sežgó na grmadi, kakor je bila redna praksa tedanjega »ekumenizma« tedaj vladajoče cerkve. Vse drugo: slovenski jezik, prva slovenska tiskana knjiga in še vrsta naslednjih, poimenovanje vseh rojakov z enim, skupnim, slovenskim imenom, celo sestava Cerkvenega reda (1564), ki je bil nehote tudi nekakšna prva slovenska ustava, česar se je vladar notranje Avstrije Karel II. še kako dobro zavedal in je dal vso naklado razen nekaj izvodov zaseči in jih sežgati – vse to ni bil smisel in namen velikega slovenskega oznanjevalca evangelija, ampak to, čemur Pismo pravi »navrženo«. »Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,30-34). V seznam »navrženega« ne sodijo le najbolj potrebne reči, kakor jih našteje pismo: hrana in obleka, ampak tudi ves zunanji, svetni red: jezik, kultura, lepe umetnosti narodnost, ekonomija, obramba, lastna država ali vključenost v državo drugega naroda, znanost, tehnika… Bog ne obljublja, da nam bo »navržen« skvarjen jezik laži, kletve in izprijenosti v izražanju; da nam bi bil »navržen« nacionalizem in nacionalni šovinizem ali celo rasizem; da nam bi bila »navržena« ekonomija goljufije, izkoriščanja, izsiljevanja, obvladovanja šibkih, preziranja ubogih; da nam bi bila »navržena« za obrambo deklarirana, a v resnici za napad in zavojevanje namenjena oborožena moč; da nam bi bila »navržena« lažna znanost, katere namen je zanikati resnico Božje besede; da nam bi bila »navržena« tehnika, ki ne služi lajšanju človekovega življenja na zemlji, ampak brezobzirno zasužnjuje človeka, onesnažuje ustvarjeno naravo in uničuje njene življenju in zdravju naklonjene zaklade, da bi bogati še bolj obogateli. Kar nam je obljubljeno v »navrženost«, je vedno v skladu s tem, kar je »najprej«, torej z Božjim kraljestvom in njegovo duhovno postavo. Trubar je to vedel in razumel in tako ne le učil, ampak sam živel – večji del teh, ki mu danes postavljajo materialne ali kulturne spomenike, tega ne dojame in tako ne živi, čeprav je okrnjen del Trubarjevega gesla vtisnjen celo na slovenskem kovancu skupne evropske valute.
Kakor je Trubar dal svojim rojakom prvo natisnjeno knjigo, da bi njegovo oznanjevanje Kristusa in njegovega evangelija globlje seglo v srce ljudem njegovega rodu, kakor pa če bi to počel v tujem jeziku, čeprav so ga mnogi Slovenci razumeli – Slovencem pa je bila vsa dobra narodna in kulturna prihodnost s tem navržena, saj je Trubar vedel, kaj je »najprej«, čemur Jezus med svojim obiskom pri Marti in Mariji pravi »dober del« (Lk 10,42), ki ima absolutno prednost pred vsemi drugimi skrbmi in deli – tako je tudi Anton Martin Slomšek tri stoletja pozneje skrbel za jezik svojih rojakov zato, da bi nauk Svetega pisma segel globlje v srce njegovih rojakov – Bog pa je Slovencem ob takem pravilnem vrstnem redu stvari »navrgel« skoraj 100% pismenost, ki je danes nimamo več; prvo slovensko knjižno založbo z nakladami, ki jih danes ne dosegajo niti največji narodi na svetu, in nenazadnje celo pripojenost južnega dela Štajerske slovenskemu narodnemu in državnemu telesu, ne da bi bil to Slomškov namen, saj je bil več ko lojalen državljan avstrijskega cesarstva in ni mogel slutiti, da bo premestitev škofijskega sedeža z Labota v Maribor imela tako močne državne posledice v prid združitve večjega dela s Slovenci poseljenega ozemlja. Spominjam se, kako nam je dr. Anton Trstenjak, ki je zelo rad prihajal v Celovec »na kavo«, nekoč v kavarni Kosta, vzporedno s stavbo celovške Mohorjeve, govoril: »Ne jokajte za slovensko Koroško v Avstriji, ki ni v celoti pripadla Slovencem, bodite hvaležni in veseli, da ste dobili Maribor in večji del južne Štajerske, kjer je bil delež nemškega prebivalstva še posebej močan in dobro organiziran…« A cilj in smisel Slomškovega vedenja in dela ni bil taka ali drugačna upravna ali tudi državna razmejitev, temveč daleč nad vsem tem uspeh Božje besede, saj je vedel, kje je prava domovina, in še več kakor le domovina resničnega kristjana in je temu znal tudi tako očarljivo zapeti, da kristjani, ne samo katoliške veroizpovedi, to pesem še vedno radi pojemo:
V nebesih sem doma,
to oznanjujeta
mi zemlja in nebo
in vsaka stvar lepo.
V nebesih sem doma,
od tega ne sveta,
nebes se veselim,
tja priti si želim.
V nebesih sem doma,
kjer družba angelska
se večno veseli,
si meine tja želi.
V nebesih sem doma,
tam Jezus krono da,
tam je moj pravi dom,
tam večno srečen bom.
Slomšek je svojo pesem naslonil na svetopisemsko resnico o kristjanovem resničnem državljanstvu: »Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa« (Flp 3,20). Tu se moramo malo zaustaviti. Slovenski prevod nekoliko zakriva grško besedo politeuma, ki pomeni tudi državljanstvo in državljansko pravico. V klasičnem angleškem prevodu NKJ Version imamo: »For our citizenship is in heaven« (kajti naše državljanstvo je v nebesih). Pri Luthru: »Unser Bürgerrecht aber ist im Himmel« (naša državljanska pravica pa je v nebesih. V esperantskem prevodu: »Ĉar nia burĝrajto estas en la ĉielo« (kajti naša državljanska pravica je v nebesih). V francoskem: »notre droit de cité est dans la ciel« (naša državljanska pravica je v nebesih). Grški besedi politeia ali politeuma namreč pomenita: meščanstvo, državljanstvo, državljansko pravo, državljanska pravica. In pri tem, kar nam je obljubljeno, ne gre zgolj za »domovino«, torej kraj bivanja, ampak za novo stanje v smislu Božjega prava, saj bodo odrešeni Božje kraljestvo podedovali, dedovanje pa je pravni akt, torej veliko več, kakor pa le kraj bivanja, domovina.
In vendar nam slovenska šolska in obenem žal tudi vsakokratna režimska zgodovina kaže z vseh strani »obsekanega« Slomška, čigar glavna življenjska zasluga naj bi bila pripojitev Maribora in južnega dela južne Štajerske najprej Kraljevini SHS, in po drugi vojni komunistično vladani federativni republiki Jugoslaviji. Slomšek niti za trenutek ni mogel premišljati o tem, da bi avstrijsko cesarstvo kdaj razpadlo, tako tudi ni mogel premišljati o kakšni »pripojitvi« Maribora in tistega dela Štajerske k novi državi. Tako je vsa redukcija Slomška na njegovo kvazi politično dejanje premestitve škofijskega sedeža zgodovinsko in osebno zlagana redukcija tega velikega človeka in kristjana na to, kar ustreza političnim predstavam vsakokratne vladajoče nomenklature. V resnici pa je Slomšek imel pred seboj enak cilj kakor tri stoletja pred njim Trubar: znova posejati polje slovenske poselitve z Gospodovim evangeljskim semenom – vse drugo pa je bilo njemu in njegovemu narodu zaradi tega navrženo, čeprav žal v veliki meri kmalu spet zapravljeno. Zapravljeno tudi, ker njegovo ljudstvo kmalu ni več razumelo, kam, bolje h komu, je bilo usmerjeno Slomškovo življenjsko delo.
Ti dve redukciji sta simbol celovite redukcije človeškega življenja, kakor na to opozarja Kristus: »Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka« (Mt 6,25). Kdor pa skrbi, posameznik ali narod, za to, kar je v Božjih očeh prvo, mu bo navrženo tudi to, da ne bo lačen, ne žejen, ne nag v času svojega bivanja na zemlji!
