Alojz Rebula, Skrivnost kostanjevega gozda, Celjska Mohorjeva družba, 2010, 25 EUR, recenzija knjige.
Alojza Rebule kljub visoki starosti in vse večjemu posvečanju območju (zgolj) duhovnega, želja po literarnem ustvarjanju na srečo še ne zapusti. Glede zadnjega dela “Skrivnost kostanjevega gozda” je sam poudaril, da se je želel še naprej posvečati tematiki povojne slovenske družbe, ki da se je mnogi slovenski pisatelji radi izogibajo in s katero se je on sam že zelo dobro spopadel v več prejšnjih delih. Nekaj izjem sicer je: zagotovo Drago Jančar in Pavle Zidar. Slednji je z zadnjimi deli celo posegel tudi v območje katoliškega misticizma.
“Skrivnost kostanjevega gozda” je berljivo in hkrati žlahtno branje; človeka prevzame občutek skladnosti; v tem gozdu je malo nemira, ki tako razbija sodobno literaturo na koščke, da težko tvorijo razpoznavno sporočilno celoto. Toda Arnova spreobrnitev iz medvojnega partizana in povojnega “udbovca”, iz zasledovalca slovenske politične imigracije v Argentini do izstopa iz službe in krsta svojega novorojenca se kljub avtorjevi želji po sporočilu in potrebi po obdelavi tovrstne tematike zgodi nekam hitro, premočrtno, “na lahko”, z malo ali premalo junakovega notranjega dialoga. Rebulov literarni impresionizem, razviden tudi v pogosti rabi treh pik na koncu stavka, naredi mamljiv vtis in pušča bralcu veliko svobode za razmislek, a bi tu in tam vendarle zahteval nekoliko tanjši čopič. (Se pa taisti literarni impresionizem tako odlično obnese v avtorjevih delih drugega žanra – v njegovi rubriki ‘Credo’ v časniku “Družina”.) K spreobrnjenju se nekam hitro, a spet brez podrobnejše literarne obravnave nagiba celo junakova žena, ki nam je sprva predstavljena kot površno bitje, ki jo kvečjemu zanimajo frizure. Bolj realistični in tudi dobro naslikani se zdijo duhovniški liki v zgodbi – zagotovo snov za vsaj še en roman.
Pri Alojzu Rebuli se zdi, kakor da hiti v visoki starosti zapolniti vrzeli katoliške literature. Zagotovo bi ob številnih drugih atributih, ki nam katoličanom na Slovenskem manjkajo (politični, ekonomski…) potrebovali tudi več katoliške umetnosti, zdaj omejene pretežno na likovno – in to z uspehom. Katoliška literatura naj pomeni literarno popisati življenje katoličanov na Slovenskem, za katere se zdi – kakor je nekje nedavno pripomnil kardinal dr. Rode – da so umetno izrinjeni iz literarnih zgodb, TV nadaljevank ipd. Seveda pa ta popis nikakor ne sme biti poenostavljen, idealiziran, naj ima tudi humor, ki ga Rebula sicer premore, in naj ne utrjuje predsodkov o »domačijskih« katoličanih. V tem pogledu eden od zaključnih prizorov v knjigi, v katerem se novorojenca na “ilegalni krst” v tišini noči pripravi “po moško”, s cucljem iz sladkega mašnega vina, ni prav v pomoč.
Ko je delo prebrano, se vprašam: kje je ta Arno? Se bo oglasil s kakimi spomini po vzoru Zdenka Zavadlava tudi sam, v časopisih, na komisijah, ne samo literarno?
In še literarno vprašanje in naloga: kdo bo popisal katoliške laike v povojnem obdobju? Tiste, zaznamovane, ker so bili v državljanski vojni na »napačni« strani; intelektualce, ki so bežali v tehnične poklice; učitelje, ki so hodili k maši v sosednja večja mesta; ljudsko vernost na vasi; duhovne vaje Rudija Koncilje, Vinka Kobala in drugih; višarska srečanja, dneve v Dragi, predavanja v Tinjah; založništvo Družine in Ognjišča? Obilo dela za literaturo.