Slovenski pesnik, prevajalec, poliglot in urednik Severin Šali se je kot nezakonski sin kmečke delavke rodil 22. oktobra 1911 v Podliscu, lučaj daleč od Dobrniča, kjer so v farni cerkvi davnega leta 1797 krstili znamenitega misijonarja med severno – ameriškimi Indijanci in škofa Friderika Barago. Ime mu je dal župnik pri krstu, kajti takrat je bila navada, da so nezakonske otroke zaznamovali s kakim nenavadnim imenom, kar je Severin za takratno kmečko okolje gotovo bilo. Pesnikova mama, ki je bila doma iz Straže, se mu je odpovedala in je ni niti poznal. Prva štiri leta je tako živel pri stricu v Šentjerneju, nato pa pri krušni materi v Ponikvah pri Trebnjem. Osnovno šolo je med leti 1918 – 1924 obiskoval v Nemški vasi pri Trebnjem, ko je tu in tam že napisal kakšno pesem. Ko je nekoč svojo pesem pokazal učitelju, je bila tako dobra, da mu učitelj ni verjel, da jo je napisal Severin. Za nagrado ga je učitelj povabil na belo kavo in kos belega kruha. To je bilo za Severina doživetje pravega razkošja (1).
Kasneje se je pogosto in na različne načine spominjal svojega otroštva in ga opisoval kot težko, saj je kljub ljubezni, ki mu jo je nesebično izkazovala krušna mati, zelo pogrešal tudi svojo pravo mamico. Zaradi tega je zelo trpel in se pozneje toliko bolj z veseljem in žarom posvečal svoji družini. V spomin na »obe« mami je Severin Šali mnogo kasneje napisal presunljivo pesem Na materinem grobu, ki se glasi takole:
»Tako bi rad pogledal ti v oči,
roke pobožal tvoje ovenele,
poljubil te na ustne onemele,
a je med nama smrt in kup prsti…«(2)
To je bilo tudi obdobje prve svetovne vojne, ki je v Severinu pustila svoj pečat za vse življenje. Potem je odšel na Hrvaško, kjer je v Varaždinu, večinoma se je preživljal sam, uspešno končal gimnazijo. Šestega januarja 1929 je jugoslovanski kralj Aleksander uvedel zloglasno diktaturo in sredi takratnih političnih vrenj so Slovenca Severina Šalija, kmalu poklicali na služenje vojaškega roka, ki ga je v glavnem preživel v Nišu. Hudo domotožje je ob prostem času premagoval z dolgimi sprehodi ob reki Nišavi, kjer je med posedanjem na razpadajočih zidovih velikanske turške trdnjave z zanimanjem bral in študiral srbsko literaturo in jezik, kar mu je kasneje velikokrat koristilo.
Šalijeva življenjska pot
Severin Šali je bil otožen otrok in kot tak je bil raje v samoti, kot pa v družbi vaških fantov, tudi na paši, kjer so med vrbami ob Temenici nastajale njegove prve pesmi. Čutil je, da s pomočjo pesmi lahko izrazi kar je doživljal, njegova ustvarjalna ljubezen do poezije, knjig in prevajanja, pa je bila logično nadaljevanje pesniške rasti v procesu ustvarjanja bogatega literarnega opusa. Po končani maturi je nekaj časa služboval na Hrvaškem, kot uslužbenec v tiskarni v Šibeniku, kjer je kratek čas delal tudi kot priložnostni zidar. Tam je nastala njegova prva pesniška zbirka, ki pa jo je kasneje ob številnih selitvah nekje izgubil. Leta 1934 je bil Severin Šali spet v Sloveniji. »S trebuhom za kruhom« je odšel v Ljubljano. Med letoma 1938 – 1945 je nekaj časa delal pri carinski špediciji, nato pa se je zaposlil v založbi Jugoslovanska tiskarna. Najprej je bil prodajalec knjig, med katerimi se je odlično počutil. Vodilni v tiskarni pa so kmalu spoznali, da je v tem Dolenjcu še nekaj več, da piše pesmi in da je poliglot, zato je Šali hitro napredoval in postal urednik, lektor in nazadnje tudi knjižni svetovalec. (3) Vmes je bil tudi urednik Slovenčeve knjižnice. Po drugi svetovni vojni je bil brez službe in je deloval kot svobodni književnik in prevajalec. Šele leta 1956 se je zaposlil kot lektor pri ljubljanski založbi Mladinska knjiga, kjer je leta 1972 postal njen urednik, kar je ostal vse do upokojitve leta 1984. Med tednom je stanoval v Ljubljani, v stanovanju, ki je bilo last njegove družine, ob petkih pa se je vračal domov v Novo mesto, k ljubljeni družini. Vmes je nekaj časa delal tudi pri Dolenjski založbi v Novem mestu. Po upokojitvi se je vrnil v Novo mesto, kjer je 24. oktobra 1992 umrl.
Moj sosed pesnik Severin Šali
Gostilničar Franc Per, ki je imel velike sive brke, kot jih ima »oče naroda« Janez Stanovnik, je bil znan po dobrem vinu, še posebej pa po tem, da je v Novem mestu po navadi ob malem šmarnu, 08. septembra, vedno prvi točil trškogorsko portugalko. Ko me je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, nekega septembra po nedeljskem kosilu, oče spet poslal k Peru po liter portugalke, sem v kotu gostilne zagledal gospoda v beli srajci, s cigareto v ustih in knjigo v roki, na mizi pa je bil kozarec vina… To je bilo moje prvo srečanje s pesnikom in prevajalcem Severinom Šalijem. Takrat seveda nisem vedel, kdo je ta uglajeni gospod, opazil pa sem, da rad bere in kadi, kasneje pa sem spoznal, da tudi veliko ve. Mnogo let kasneje, sva se s pesnikom spet srečala. Kot sosedu, sem mu z navdušenjem prinesel pokazat nekaj mojih takrat pravkar napisanih pesmic. Pozorno jih je prebral, me očetovsko pogledal v oči, se nasmehnil in rekel:«Še marsikaj bo treba postoriti, še marsikaj, pred vsem pa piši, piši!« In cigareta, ki jo je med tem že v drugo prižgal, še ni dogorela, ko sem ga pozdravil in brez besed odšel.
Ko sem se pred časom o pokojnem pesniku Severinu Šaliju pogovarjal z njegovo ženo Mico, nekdaj priljubljeno in talentirano novomeško igralko, mi je med drugim povedala, kakšno je bilo njuno prvo srečanje. Ob neki priliki se je Severin Šali ustavil tudi v Novem mestu, v Perovi gostilni. Gospodična Mica je v gostilni že vse postorila in na goste ni bila pozorna. Z zanimanjem je namreč brala debelo knjigo Tihi Don, ki jo je napisal ruski pisatelj in nobelovec za književnost iz leta 1965, Mihail Aleksandrovič Šolohov. Šaliju je gospodična Mica Per takoj vzbudila pozornost, saj ni pričakoval srečanje z žensko, ki v novomeški gostilni bere knjigo Tihi Don, katero je sam prevedel. Nad Mico je bil očaran in navdušen, saj si je za ženo vedno želel imeti inteligentno in razgledano žensko. Tudi Perovi Mici je bil inteligenten mož všeč in v duhu si je rekla:«Takega moža bi pa imela!« In čez leto in pol sta se poročila. V zakonu sta se jima rodila hčerka Mojca in sin Cveto, kasnejši član uspešne novomeške glasbene skupine Rudolfovo, ki je prvič nastopila na novomeški gimnaziji leta 1975. S skladbo Grem domov v Novo mesto pa so Rudolfovci postali prva slovenska rock skupina, ki se je uvrstila v sam vrh takratne lestvice Stop – Stop pops 20. Na drugi strani te male (singl) plošče pa je bila skladba »Gorjanska bajka« za katero je besedilo napisal prav Cvetov oče. To pa še zdaleč ni vse. Pesnik Severin Šali je zaslužen tudi za ime uveljavljene novomeške revije za literaturo, kulturo in družbena vprašanja RAST. Ideja se je porodila jeseni leta 1989 v takratni Študijski knjižnici, kjer sta Severin Šali in Jože Škufca, kasnejši prvi urednik te revije, mrzlično iskala primerno ime za novo nastajajočo revijo. Ideja je koreninila v imenu trebanjske kulturne revije Samorastniška beseda in Severina Šalija je preblisnila misel:« Pa naj raste RAST!« (4) Tako se je februarja leta 1990 rodila nova revija, ki živi še danes.
Pesnikov ustvarjalni opus
Ustvarjalni pesniški opus Severina Šalija je zelo pomemben za slovensko poezijo, kjer je bila rdeča nit njegovega liričnega ustvarjanja razvijanje oblikovnega in vsebinskega izročila novoromantičnega simbolizma. (5) Še pred drugo svetovno vojno je začel objavljati svoje pesmi v reviji Dejanje in Dom in svet, katerega je takrat urejal dr. Tine Debeljak. Tako je kmalu postal prepoznaven in uveljavljen pesnik. Tako je že leta 1940 pod okriljem Literarnega kluba pri Jugoslovanski knjigarni izdal zbirko Slap tišine. Med slovensko revolucijo (1941 – 1945) se ni opredelil za nobeno stran, niti za partizansko niti za domobransko. Tudi od OF zahtevanega kulturnega molka se ni držal. Zaradi tega je imel po končani vojni težave, tako kot mnogo drugih književnikov, ki so ustvarjali ne glede na politične razmere. (6) Torej je bil Severin Šali pokončen mož, s kritično distanco v skladu z notranjim prepričanjem. Zaradi tega si je pesnik Šali s strani nove komunistične oblasti, za njegovo »nepokorščino« prislužil dokaj hudo kazen: deset let je bil brez službe! Vendar ta čas ni šel v prazno, Severin Šali ga je smotrno uporabil z neumornim prevajanjem.
Na področju lirike je Šali ustvarjal v dveh obdobjih, vmes pa je bila dolgoletna »suhota«. Pisati je začel že pred drugo svetovno vojno, hkrati pa je uredil antologijo »Lirike slovenskih pesnic« (1849 – 1984), ter izdal sedem knjig lastne poezije, med drugimi Slap tišine (1940), Srečavanja s smrtjo (1943) in »dumo« Spev rodni zemlji (1944).
Sledil je desetletja dolgi pesniški molk, ki ga je prekinila leta 1982 izdana pesniška zbirka Pesek in zelenice, nato pa še pesniški izbor Sijoče mračine (1985). Sledila je zbirka Pesnik na večerni poti (1991), otroške pesmi Teče to in teče ono (1983) in V deveto deželo (1995). Šali je bil pesnik samouk, s prirojenim pesniškim darom, lirik, ki se je s tenkočutno izpovedno govorico nagibal k enostavnim, tradicionalnim pesniškim oblikam. V njegovi lirski poeziji, tudi ljubezenski, je vseskozi prisotna tudi misel na smrt, in sicer kot absolutno dejstvo, kot del življenja. (7)
Prav tako pomemben pa se nekaterim literarnim kritikom zdi njegov prevajalski opus, kjer je najrajši prevajal književna dela iz slovanskih jezikov in francoščine. To so bila dela srbskih, hrvaških, makedonskih, čeških, nemških, francoskih, poljskih in še posebej vodilnih ruskih proznih piscev 20. stoletja. Njegovi priljubljeni avtorji so bili: I. Andrić, M. Gorki, M. A. Šolohov, L. N. Tolstoj, E. M. Dostojevski, N. V. Gogolj, M. A. Bulgakov, T. Ševčenko, A. Gide, A. Maurois in drugi… Da, Severin Šali je bil pravi poliglot, saj je obvladal najmanj osem tujih jezikov. Za svojo bogato pesniško ustvarjalno pot, kakor tudi za velikanski prevajalski opus, je prejel kar nekaj priznanj in nagrad. Že leta 1940 je prejel dve nagradi: Prešernovo nagrado mesta Ljubljane in nagrado Dravske banovine za liriko. Novo mesto pa mu je leta 1954 podelilo Trdinovo nagrado. Nagrajen pa je bil tudi v tedanji Sovjetski zvezi, in sicer za prevode ruske književnosti v slovenski jezik (1969).
Čeprav je pesnik Severin Šali najraje prebival v samoti, s knjigo v roki, v svojem svetu tihote, kjer je vedno dobival navdihe za svoje pesmi, je nadvse ljubil tudi svojo družino. Med svojimi najdražji se je počutil varnega, kar je v svoji mladosti še najbolj pogrešal…Hkrati pa mu je družina dajala razmah, da je postajal izviren, modernistični upornik proti vsemu, kar je motilo njegovo spokojnost in mir. Čeprav se je v slovenski prestolnici dobro počutil, je le bolj hrepenel po mehkobni Dolenjski, po Novem mestu in po občestvu ljubljene družine.
V svoje življenje je Šali »spuščal« tudi izbrane prijatelje, katere je spoštoval in užival v njihovem intelektualnem naboju. Nikoli ni prebolel smrti mladega pesnika Ivana Čampe, s katerim je poleg Ceneta Vipotnika, Jožeta Dularja in Bogomirja Magajne tik pred vojno leta 1940 ustanovil Literarno družbo. Na Čampo je bil zelo navezan in še posebej je Šalija prizadela njegova tragična smrt. Magajna je po ustvarjalne navdihe stalno hodil na Bloke, kar je bilo v tistih časih nevarno, še posebej za simpatizerja OF. Zato so ga junija 1943 ustrelili kot talca. (8) Severin šali je prijateljeval tudi s pesnikoma Alojzom Gradnikom in Ivanom Minattijem, pa z Ladom Smrekarjem iz Kostanjevice, Jankom Jarcem in slikarjem Vladom Lamutom.
Zaključek
Novomeščan Severin Šali pa ni bil samo pesnik in prevajalec. Ljubil in verjel je v življenje in dobre ljudi. Med letnimi časi je domala oboževal jesen, ki ga v vsej svoji prešerni prelesti barv, ni nikoli spominjala na minljivosti sveta in na smrt, pa čeprav je bila tema smrti zanj neka stalnica, vendar ne v pesimističnem pogledu. Jesen tudi ni bila njegov pesniški spopad s stvarnostjo, ampak večna poezija, ki ga je navdajala z upanjem in mu dajala smisel življenja, mir, veselje in srečo. Astronomija in filozofija pa sta navduševala pesnikov epistemiološki duh, ki se je kalil v doživljanju ontološke Ljubezni, katera je bila ves čas prisotna tudi v njegovi poeziji.Tik preden je Severin Šali umrl, je v intervjuju za revijo Sodobnost dejal: “Poezijo ni težko pisati, poezijo je težko živeti…”
Zanj je tudi to že davno preseženo!
Foto: Radio Ognjišče
Opomba: gradivo za razmišljanje o Severinu Šaliju je avtor črpal tudi iz že objavljenega članka v Dolenjskem listu št. 43, z dne, 27. 10. 2011, str. št. 22.
Legenda:
(1) Marjeta Žebovec : Slovenski književniki (1900 – 1919). Ljubljana : Karantanija, 2006, str. 137..
(2) Gita Vončina : Intervju Sodobnosti : Severin šali. Sodobnost . Ljubljana 1992. XL. Št. 12, str. št. 1113.
(3) Franci Koncilija: Gospodična Mica je brala »njegov« Tihi Don.. Dolenjski list št. 43, 27. 10. 2011, str. št. 22.
(4) Osebna izjava prof. Jožeta Škufce, septembra 2011.
(5) Marija Javornik : Veliki splošni leksikon. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1998, str. št. 4201.
(6) Marjeta Žebovec : Slovenski književniki (1900 – 1919). Ljubljana: Karantanija, 2006, str. št. 138.
(7) Knjižnica Mirana Jarca: Novi medij. Novo mesto, 2011, oktober, str. št. 18.
(8) Gita Vončina: Intervju Sodobnosti: Severin Šali. Ljubljana 1992. Sodobnost št. 12, . XL.,str. št. 1112.
(9) Gita Vončina : Intervju Sodobnosti : Severin Šali. Ljubljana 1992. Sodobnost št. 12, XL. , str. št. 1117.
