PREJELI SMO. Na temo družinskega zakonika je bilo v člankih in razpravah predstavljenih zelo veliko argumentov. Med tistimi proti sprejetju zakonika (ki se jim pridružujem) so tehtna pravna mnenja in strokovne izkušnje ter utemeljitve verodostojnih strokovnjakov s področja medčloveških odnosov. Sama nisem strokovnjak na nobenem od teh področij; sem mama petih mladostnic in učiteljica v srednji šoli. Zato lahko izrazim le svojo misel, ki izhaja iz izkušnje življenja z mladimi in doživljanja družbe.
Ko presojamo utemeljitve za in proti zakoniku, je in mora biti izhodišče otrok. Izpostavila bi le nekatere poudarke:
1. Vsak otrok potrebuje ob svojem odraščanju ženski in moški model življenja, delovanja. Tudi če oče in mati ne svojih vlog ne odigrata idealno, odražata bogastvo (in nujnost) dopolnjevanja obeh principov. Hkrati sta model partnerskega in ljubezenskega odnosa.
V istospolnih skupnostih spremlja otroka bistveno drugačen model. Skupaj s prikritim in javnim delovanjem določenih krogov, ki uveljavljajo logiko izbire t. i. družbenega spola, tudi med otroki, pomeni spodbujanje eksperimentiranja na tem področju usodno premikanje družbenih zakonitosti. Rahlja se pomen klasične družine in s tem korenine drevesa, na katerem smo zrasli, družbe kot celote. Zbuja se skrb za temeljno občutje varnosti in sprejetosti posameznika, za negativne demografske posledice …
2. Vsak človek čuti naravno potrebo, da pozna svoj izvor; ni nekaj ali nekdo, ki prihaja od nekje in zaradi nečesa. Vsi poznamo primere oseb iz enostarševskih družin, sirot, tudi posvojencev, ki nimajo miru, dokler ne odkrijejo svojega porekla, spoznajo svojih staršev, starih staršev, bratov, sester … Posameznik je vpet v okolje, kulturo; sodobna genetika odkriva celo vpliv življenjskih vzorcev prednikov na naš dedni zapis.
To ne pomeni, da otrok, ki živi v okrnjeni družini, je posvojen ali biva v drugi kulturi, … ob ljubeči vzgoji ne more odrasti v izpolnjenega človeka. Pomembno pa je, da ne ustvarjamo (uzakonimo) novih pogojev in ne množimo situacij, ki predstavljajo dodatni napor v vzgoji.
Ne moremo se namreč sprenevedati, da novi družinski zakonik odpira poti istospolnim parom, da pridobijo otroka. (Nenazadnje se njegovi zagovorniki močno trudijo predstaviti istospolne starše v najboljši luči.) Tu se kaže nov, ključni problem:
3. razumljivo je, da si tudi istospolno usmerjene osebe lahko želijo otroka. Zdi pa se, da ta želja postaja tudi moda. Tam, kjer je istospolnim parom pravica do posvojitve dovoljena, je tak trend že očiten.
Nedavno je bila na nacionalni televiziji predvajana oddaja, ki je govorila o tej tematiki in je predstavila situacijo v Izraelu. Homoseksualni par dobi otroka s pomočjo nadomestnega materinstva iz Amerike. Tudi njuni prijatelji izrazijo željo po otroku, ampak si takega zneska za otroka ne morejo privoščiti. Išče se način za cenejšo pot do otroka – in najde se jo prek indijskih nadomestnih mater. Oplojena jajčeca pridejo iz Amerike, otroke donosijo v Indiji. (Darovalka jajčec je s pomočjo dodanih hormonov sposobna proizvesti več jajčec, ta so umetno oplojena … Nadomestna mati namreč lahko nosi svojega otroka in se mu odpove ali pa jemlje – v sistematično vpeljanih procesih – hormonske pripravke in že oplojena tuja jajčeca ji vsadijo v maternico …) Darovalke jajčec in nadomestne matere pridejo do določene vsote denarja, istospolni pari do otroka. Različica »antiutopičnega« romana Krasni novi svet Aldousa Huxleyja?
Kje so čustva žensk, posegi v njihov psihofizični ustroj, intimni svet, upoštevanje prenatalne psihologije otroka …? Otrok ne sme biti tržno blago!
V zaključku bi rada izrazila željo, da naša (slovenska in svetovna) družba usmeri svoje napore v pomoč družini, najsi bo evropski, ameriški, afriški, azijski … z zagotavljanjem osnovnih življenjskih pogojev, še bolj pa z vzgojo za sobivanje, za odnose. Če želimo imeti družbo ljudi, ki so duševno in telesno zdravi, ustvarjalni in pripravljeni zaradi občutka pripadnosti in zadovoljstva ob osebnih in skupnih uspehih za pošten denar vložiti svojo genialnost v razvoj te družbe … Če želimo srečne ljudi, jih moramo naučiti odpovedi, opaziti in upoštevati potrebe ter zamisli drugega, se usklajevati … Kdo lahko opravi to nalogo bolje kot družina, v kateri starši te vrednote posedujejo in jih prenašajo na otroke, pri tem pa jih podpirajo močne naravne vezi?
Tatjana Božič
Foto: Politikis
