Izvajalci vzporednih volitev so v Grčiji (podobno kot v Italiji in Izraelu) sicer že nekajkrat zgrešili, vendar tokrat možnosti za kaj takega ni več. Vladavina Aleksisa Ciprasa in njegove Koalicije radikalne levice ali Sirize je končana. S konservativno Novo demokracijo sta zamenjala mesti, levičarji se selijo v opozicijo. Kot zdaj kaže, bodo konservativci osvojili celo absolutno večino sedežev. Poleg tega, da naj bi si zagotovili okoli štirideset odstotkov glasov volivcev, jim namreč pripada še petdeset mandatov (od tristotih) »nagrade« za relativnega zmagovalca. Gre za isto pravilo, ki je Ciprasu pred štirimi leti najbrž sploh omogočilo, da je sestavil vlado, saj je vprašanje, ali bi napaberkoval dovolj koalicijskih partnerjev, če bi sedeže v parlamentu razdeljevali po čistem proporcu. Niti Siriza pa z volilnim izplenom ne more biti čisto nezadovoljna. Njene izgube so glede na napovedi namreč v razumnih mejah, po najbolj optimistični varianti naj bi ostali celo blizu tridesetim odstotkom.
Vrnitev v preteklost?
Tokratni rezultat ima v sebi kar nekaj simbolike. Ciprasa kot nekak »novi obraz« grške politike, ki je ob svojem vzponu pred leti zbudil pravo evforijo med evropskimi levičarji, saj je bila zunaj Cipra Siriza prva stranka levo od socialdemokratov v zahodnoevropski sferi, ki se je po demokratični poti zavihtela na oblast, bo zamenjal Kiriakos Micotakis. Priimek je morda marsikateremu bralcu znan z začetka devetdesetih prejšnjega stoletja, ko se je tedanji grški premier Konstantinos Micotakis, oče bodočega, odlikoval s svojo glasno podporo Slobodanu Miloševiću v času balkanskih vojn.
Z menjavo oblasti se torej na vrh znova vzpenja ena od grških političnih dinastij, katere lovke segajo že v čas grške monarhije po drugi svetovni vojni. Takrat je bila desna sredina kot dedinja v državljanski vojni zmagovitih sil abonirana na oblast. Leva sredina je prvo vlado oblikovala šele leta 1981, po koncu »diktature polkovnikov« med letoma 1967 in 1974 in monarhije. Svojevrsten paradoks je pri tem, da je zadnji (še vedno živeči) kralj Konstantin II. prestol izgubil kljub temu, da je poskušal z lastnim državnim udarom polkovnike odstaviti.
Siriza je dedinja po drugi svetovni vojni opozicijskih skupin
Čeprav se je zaradi Ciprasovega uspeha leta 2015 po prsih trkal tudi marsikateri srednje- in vzhodnoevropski postkomunist in se štel za somišljenika grškega premierja, je torej slednje povsem neupravičeno. Drugače kot Siriza, ki je dedinja po drugi svetovni vojni opozicijskih skupin, so namreč današnji vodilni levičarji v obnebju za nekdanjo železno zaveso in tudi na območju nekdanje Jugoslavije izšli iz struktur, ki so imele dolga desetletja popoln oblastni monopol.
Polarizacija, ki je nastala kot dediščina državljanske vojne in deloma že starejšega »nacionalnega razkola« z začetka 20. stoletja, je vsaj deloma bržkone zaslužna, da konservativna Nova demokracija ni doživela usode svojih nekdanjih dolgoletnih rivalov socialistov. Ti so tokrat v španoviji s še nekaterimi strankami pristali pri nekako sedmih odstotkih, na vrhuncu pa so jih imeli petdeset. Konservativce sta nekdanji premier Samaras in Micotakis takšne usode (za zdaj) obvarovala, čeprav so bili skupaj s socialisti sokrivi za potop grškega gospodarstva pred nekako desetletjem. Na vrhuncu nezadovoljstva so padli pod petino glasov, zdaj se ponovno bližajo svojim povprečnim dosežkom iz »običajnih« let. Očitno osvojena absolutna večina mandatov pa je lahko dvorezen meč. Pričakovanja so pač velika in v razmerah počasnega okrevanja po gospodarskem zlomu jih nikakor ne bo lahko izpolniti.
Tolažba za Ciprasa
Obenem bo Siriza ostala izjemno močna opozicija, ki bo lahko opozorila na vsako napako novih vladajočih in jo izkoristila. Kot zdaj kaže, bo radikalna levica tudi dolgoročno zamenjala socialiste kot osrednji glas grške levice. Razen nje ostajajo na levi še »večni« komunisti, ki pa so od nekdaj stranka omejenega dometa. Tokratni se giblje okoli šestih odstotkov. Drugače kot njegov nekdanji »soborec« ostaja na robu parlamenta in osrednjega toka politike Janis Varufakis. Čeravno si je kot nekakšna preroška figura križarske vojne proti neoliberalizmu, ki še kar ne izgublja svojega čara, pridobil zelo veliko simpatij predvsem v krogih leve intelektualne smetane, ostaja navdušenje Grkov nad njegovo »čistostjo« v primerjavi s Ciprasovim pragmatizmom očitno zelo zmerno. Trenutno sploh še ni jasno, ali bo presegel volilni prag. Enako velja za skrajno desno Zlato zoro, še eno krizno anomalijo grške politike.
Razen tega, da je svoji politični druščini zagotovil dolgotrajno mesto v prvi ligi, se lahko Cipras po prsih verjetno trka tudi zaradi dogovora s Severno Makedonijo. Ker z njim ni nihče res zadovoljen, gre morda res za pošten kompromis. Cipras je pri njegovi sklenitvi pokazal kar nekaj poguma in seveda odbil marsikaterega nacionalistično usmerjenega volivca, ki jih v Grčiji levo od sredine ne manjka.
Vsekakor pa zmaga Nove demokracije pomeni konec nekega eksperimenta. Po Ciprasu bo jeseni na preizkušnji tudi kanadski premier Justin Trudeau, ikona svetovnega socialnega liberalizma. Tekma s konservativnimi izzivalci je povsem odprta.
Foto: Reuters
