Pred dobrim tednom je začela veljati neka evropska uredba, ki prepoveduje prodajo cigaret – to ni šala – s čokoladno aromo. Verjetno ni boljše ponazoritve impotentnosti EU pri reševanju vprašanj, ki zadevajo njen obstoj. Po eni strani fanatično uveljavljanje reda na ravni čokoladnih cigaret. Po drugi strani popolna paraliza ob begunski krizi, ob milijonih ljudi, ki pešačijo več tisoč kilometrov in za katere nihče ne ve, kakšna je njihova usoda. EU je vstopila na svetovno prizorišče kot politična tvorba, ki je na prvo mesto postavila načela in vrednote. Zdaj se zdi, da ni nič več kot nekakšna upravna enota, urad, ki z neokusno natančnostjo bedi nad drobnarijami. Čim zgodovina pred njo postavi izziv, ki se le za ped dviguje nad pritlikava opravila, se zmede in začne razpadati.
Na temo begunske krize sem se že oglasil na tem mestu. V tem prispevku bom pokazal, da je eden od vzrokov zanjo ta, da ne znamo preseči (religioznega) koncepta krivde »nas« – Zahodnjakov, Evropejcev –, kar napotuje na izkrivljeno uporabo sekularnih državnih institutov. Tako denimo ne znamo spraviti skupaj (partikularne) države in (univerzalnih) človekovih pravic. Lepa ponazoritev teoretskega protislovja v praksi je nedavno dogajanja na naših mejah: država si neznansko prizadeva, da nastanejo razmere, kot da država ne obstaja. Z drugimi besedami, vrhunska organizacija organov – od civilne zaščite do policije – vzpostavlja pogoje za proces, v katerem država izgublja svojo konstitutivno sestavino: mejo in zaključeno prebivalstvo. Če je pred časom država vložila veliko energije v preganjanje tistih, ki so prevažali migrante skozi države, to danes počne kar sama.
Posebna prodajalna
Kar zadeva beguncev, je EU združila princip države in princip človekovih pravic na najbolj bizaren mogoč način. Predstavljajmo si prodajalno, kjer poslovodja trdno zagovarja, da se sme do blaga priti le po strogo določenih pravilih – to so pravila schengena. Hkrati pa verjame, da je prav, če izdelke dobi vsakdo, ki jih potrebuje – kajti »vsi smo ljudje« –, ne glede na pravila. Ta dva principa pa združuje tako, da se postavi med vrata in ljudi, ki stihijsko odnašajo robo iz trgovine, naključno ovira. Enega spotakne, drugega odrine, tretjemu potegne vrečko iz rok. Rezultat je absurden: ljudje so ponižani, izčrpani, potolčeni, v končni fazi pa vsakomur vendarle uspe doseči točno tisto, kar si je zamislil. Tako je videti ta trenutek begunska politika EU. Pri tem je pripadla Sloveniji (in drugim tranzitnim državam) vloga tistega, ki ljudi nesmiselno ovira na poti v Nemčijo, kjer jih – sodeč po stališču uradne politike – gostoljubno pričakujejo.
Red – popis – pri obravnavi begunskega toka ne ustvarja tistega, kar je njegov edini smisel: koristi za begunce in gostujoče države. Ne, edini učinek njegovega uveljavljanja se meri v urah in številu ljudi, ki čez noč drgetajo na mrazu. Ljudi, ki bodo tako ali tako prišli, kamor so se namenili. Dokler bodo begunci pri registraciji vsakič lahko navedli drugo ime, dokler bo velik delež oseb, rojenih po 1. 1. 1995, dokler bodo begunci »izgubljali« svoje predmete tako, da so najprej izgubili osebne dokumente, mobilni telefoni pa kar vztrajajo, do takrat je registracija oseb farsa. Tako se EU le podpisuje pod ustvarjanje »naravnega stanja«, kot ga opiše Hobbes.
Naravno stanje je koncept, ki ne razlikuje med zahodnjakom in vzhodnjakom, med kristjanom in muslimanom. Je vojna – ali bolje – »antagonizem vseh proti vsem«, ki človeka napotuje na krčevito samoiniciativo. Od tod ponižujoči prizori pri drenjanju na vlake. Od tod oblikovanje tolp v namestitvenih centih, o čemer poročajo iz Nemčije, s čimer se vzpostavlja oblast v posameznih šotorih. Tako to je: če ni države, si jo prizadeti ustvarijo sami. Toda to ni pravna država, ampak surova organizacija moči. To je neposredni rezultat teoretske napake, ločevanja države in človekovih pravic.
Moralno kukavičje jajce
No, praznina se zapolni tudi z druge strani. Ob begunski krizi so zelo aktivna razna gibanja, ki se zbirajo okoli vulgarno razumljenega koncepta človekovih pravic. Ne zavedajo se, da izhajajo iz nereflektiranih naplavin krščanske dogmatike, ki ne upošteva niti razvoja krščanstva samega – od protestantizma do Drugega vatikanskega koncila –, kar dokazuje srdita odklonilnost do institucionalnih rešitev. Religiozno jedro takega humanizma je lepo vidno na podlagi osrednje pozicije krivde: Zahod je kriv in pika! Edina drža, ki je potlej dopustna, je dosledno samozanikanje. Kdo bo vrgel kamen? Kdo bo z brunom v očesu sodil o beguncih? Kdo bo sploh karkoli sodil, če ne želi, da ga doleti isto ali še hujše? Nobena sodba o begunskem toku ni dopustna razen brezpogojno sprejemanje: »Dobrodošli!«
Posebna nevarnost je, da se to držo predstavlja kot edino skladno s človekovimi pravicami. V sekularni in demokratični državi ločujemo dve ravni. Eno so človekove pravice, ki zagotavljajo minimalne standarde zaščite dostojanstva, med katere sodi tudi podelitev azila. Nekaj čisto drugega je politika priseljevanja, saj zahodni slog življenja pač ni človekova pravica. Glede prvega ni potrebno iskati konsenza, saj je že dosežen: varovanje človekovih pravic je brezpogojno. Glede drugega je konsenz nujno pridobiti. Če nekdo meni, da je treba meje držav ukiniti, mora s tem predlogom skozi parlament. Čemur smo priča, bi lahko opisali kot odlaganje moralnih kukavičjih jajc: prikazovanje parcialnih ideoloških konceptov – »ni meja«, »ni narodov« – kot predmet varovanja človekovih pravic. In s tem poskusu njihovega pretihotapljena mimo demokratičnih mehanizmov.
Več lahko preberete na delo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
