Pučnik kot deus ex machina

Pučnikov „come back“ – ko se je torej smel spet pojaviti v javnem prostoru – je bil Intervju, ki ga je z njim naredil Taras Kermauner, objavljen pa je bil v Novi reviji leta 1984. V njem je Pučnik govoril predvsem o času zaslišanj, zaporništva, svojih takratnih razmišljanjih, razkril pa je tudi, kaj ga je čakalo v tujini in kakšne so njegove korenine. Dele tega Pučnikovega Intervjuja sem v precejšnji meri smiselno že vključevala v posamezna poglavja te knjige. Enako velja za članek Brez naveze, ki ga je Pučnik objavil pod svojim imenom leto kasneje in je bolj esejistično obarvan, a globoko doživljajski, njegovo središče pa je opis časa med prvim in drugim zaporom, ki je gotovo dal misliti njegovim nekdanjim kolegom perspetivašem. V njem je namreč brez silnih ovinkarjenj razkril svoja razmišljanja o otopelosti kulturne in politične sfere, ki se ni bila več pripravljena za vsako ceno konfrontirati z režimom – v primerjavi z njim, ki je bil še vedno pripravljen na tveganje. Take razmere zunaj zapora so ga globoko razočarale.

Leta 1986 je založba Obzorja iz Maribora izdala knjižico Jožeta Pučnika z naslovom Članki in spomini 1957–1985 (napisani za Revijo 57, Perspektive, Novo revijo). V njej so zbrani vsi spisi in članki, ki jih je Pučnik napisal v tistih letih, čeprav kakšen od njih ni zagledal luči sveta. V prvem delu knjižice so trije članki iz leta 1957, in sicer Moralne korenine kulta osebnosti (članek se začne s citatom iz Ivana Cankarja, Kralj Malhus), Družba in država (tudi ta se začne s Cankarjevim citatom) in K svobodi. Iz leta 1958 sta objavljena prispevka O odnosu med moralo in pravom in najbolj kritičen spis, ki je služil kot povod za njegovo dolgoletno kazen – Naša družbena stvarnost in naše iluzije. Prvi del torej zajema Pučnikove zapise pred prvo aretacijo.

V drugem delu knjige so objavljeni štirje spisi oziroma članki, ki so nastali v času pogojnega odpusta leta 1963, in sicer: Konec in začetek počitnic, Iz oči v oči, Prijateljski intervju in O dilemah našega kmetijstva, ki je bil pika na i in zaradi katerega so mu preklicali pogojni odpust.

V tretjem delu sta Kermaunerjev intervju s Pučnikom in članek Brez naveze. Glavni urednik knjige iz zbirke Znamenja je bil Taras Kermauner. Pučnikovo knjižico je natisnilo ČGP Večer v nakladi 800 izvodov.

Ne glede na ta izsiljeni vstop v slovenski publicistični prostor je ostal Pučnik za režim še zmeraj tarča številka 1.
Viktor Blažič se spominja, da se je nekoč sredi 80. let Pučnik na poti na Črešnjevec oglasil za eno uro tudi pri njem. Še takrat je SDV hotela vedeti, kaj sta se pogovarjala in kaj je Pučnik naročil Blažiču. Iz tega je Blažič sklepal, da je Jože Pučnik ostal nočna mora razvpite službe, kajti njihova preganjavična domišljija ni nikdar prenehala. To je bila pač njena bolezen, je ocenjeval Blažič.^[1]

Na Novi reviji se je Pučnik spoznal tudi z Dragom Jančarjem. Jančar pravi, da so bile razprave s Pučnikom zmeraj zelo temperamentne, nikoli pa osebne. Čeprav sta oba gledala svetlobo z notranje strani zaporniških zidov, si nista nikoli zaupala nič o tem času, niti o osebnem življenju. Jančar meni, da je bilo Pučnikovo življenje tudi življenje njegovih idej. „Ves čas se je ukvarjal s polno osebno odgovornostjo, s polnim osebnim vložkom, s tistimi idejami, ki so ga zanimale – s socialnimi, političnimi in kulturnimi idejami o družbi. Zdel se mi je blag, sicer zelo temperamenten, oster sogovornik, ki je vztrajal pri svojih stališčih, ampak blag človek. Etično moralno občutljiv človek,“ ga je opisal Drago Jančar.^[2]

Tako se je sredi 80. let Pučnik znašel v krogu novorevijašev – v krogu znova prebujajoče se kulturne inteligence, ki je navezovala stike s srbsko opozicijo. Tako se je tudi on leta 1986 udeležil srečanja v ljubljanski gostilni Mrak, na katerega je prišel Dobrica Ćosić. Ćosić je namreč prinesel s seboj prvo verzijo Srbskega memoranduma in že takrat napovedal, da Srbe zanimajo predvsem Bosna in štiri regije na Hrvaškem. Ker je ta svoja stališča povedal povsem razločno, je bila slovenska stran šokirana. Pučnik mu je navrgel, da v taki državi, kjer bi bili Srbi tako močni, za Slovence ni prostora in da bo to konec Jugoslavije. Zapomnil si je, da mu je Ćosić odgovoril z enako ognjevitostjo: „Pa kaj, ali se boš jokal za Jugo?! … Neka ide u p. m.!“^[3]

Iz tega šoka v gostilni Mrak je nastala za novorevijaše potreba po tem, da napišejo slovenski program in da osmislijo, kakšen je slovenski nacionalni interes. K sodelovanju so povabili okoli 40 strokovnjakov iz celotne Jugoslavije. Urednika Niko Grafenauer in Dimitrij Rupel sta želela dobiti odgovore na vprašanja o vzrokih jugoslovanske krize z vidika nacionalnih in gospodarskih vprašanj in tudi z vidika odnosa posameznik–družba. Nekaj prispevkov sta objavljala kar sproti že v letu 1986. Ko pa so članke v uredništvu temeljito analizirali, se je vedno bolj uveljavljalo prepričanje, da je krizo v Jugoslaviji mogoče rešiti le s temeljito spremembo komunističnega sistema. Februarja 1987 je izšla 57. številka Nove revije in v njej je bilo objavljenih šestnajst prispevkov za slovenski nacionalni program, med njimi tudi Pučnikov. Revija si je takoj prislužila obtožnico zveznega javnega tožilca Miloša Bakića. Tudi slovenski komunisti so označili revijo kot publikacijo, v kateri se širijo nacionalna nestrpnost, potvarjanje zgodovine ter nesamoupravna in protijugoslovanska stališča. Zato so slovenski komunisti napovedali, da bodo skupaj s socialističnimi silami storili vse, da se stališča nekaterih piscev ne bodo uveljavila.^[4]

57. številka Nove revije

Uredništvo Nove revije je v uvodu skromno poudarilo, da njihova ambicija ni udeležba pri nobenih prevratih, ne zunanjepolitičnih in niti notranjepolitičnih, ampak zgolj odpiranje perspektive za nov način razumevanja slovenstva. To pa da je perspektiva, v kateri je mogoče formulirati različne programe. Prvo poglavje se je nanašalo na slovensko nacijo in v njem je izstopal prispevek Tineta Hribarja, v katerem je ta zapisal, da se v marsikaterem Slovencu budi želja, da se dokončno osvobodi in osamosvoji tudi v odnosu do sorodnih narodov.^[5]

Ivan Urbančič je ugotavljal, da se Slovenci gotovo niso združili z drugimi narodi v Jugoslaviji zato, da bi svojo identiteto izgubili, ampak da bi jo ohranili. Drzno je podtaknil JLA, da ni razloga, da Jugoslavija ne bi zaupala slovenski vojski, če velja, da Slovenci zaupajo enotni jugoslovanski vojski.[6]

Med takimi in tovrstnimi stališči se je v 57. številki Nove revije znašel tudi prispevek Jožeta Pučnika, objavljen v tretjem poglavju, O civilni družbi. Naslov prispevka je bil Politični sistem civilne družbe – Eksplikacija osnovnih načel. V njem je Pučnik – v primerjavi z drugimi – z neizmerno jezikovno lahkotnostjo zapisal, da je potrebno obstoječi politični sistem spremeniti, saj „ogroža ljudi, jim vzbuja strah pred nenadno spremembo ,linijeʻ, jim krati osnovno človečansko pravico do svobodnega političnega združevanja in organiziranja, direktno prepoveduje in dejansko preprečuje organizirano politično opozicijo, blokira nastajanje demokratične politične kulture, onemogoča pravno zaščito javnega političnega delovanja in z vsem tem tudi realno demokratične volitve organov oblasti, ki bi šele omogočile efektivno odgovornost izvoljenega političnega vodstva za njegovo vsakokratno razpolaganje s količino in obliko moči, ki jim je za eno samo mandatno dobo zaupana v upravo“.^[7]

Neusmiljeno je spregovoril o totalitarnem političnem sistemu, saj lahko v njem partija kot vodilna idejna in politična sila samostojno odloča, kakšno količino moči bo uveljavljala prek državnega aparata. To pa pomeni, da se v cekaju odloča, koliko se bo določenemu podsistemu dovoljeno liberalizirati ali pa ga je potrebno administrativno disciplinirati. „Bistvenega pomena je, da za to ,vodilnostʻ ni določen noben mandat, nobena mandatna doba, temveč velja kar za ,vekomajʻ …“^[8]

„Zato je potrebna odkrita, javna in demokratična razprava, ki mora na ustrezni strokovni ravni pripeljati do konkretnih predstav v spremembi državno-pravnega položaja Slovenije v Jugoslaviji in do njenega političnega uveljavljanja. Po mojem mnenju, ki ni le moje, je potrebno izhajati od predpostavke slovenske državne suverenosti in temu ustrezno zmanjšati pristojnosti sedanje federacije povsod tam, kjer ovirajo omenjeno državno suverenost in kulturno modernizacijo Slovenije … Ali bomo na koncu tega razvoja Slovenci živeli v konfederaciji, postali samostojna država ali pa izbrali kakšno drugo obliko, je sekundarnega in terminološkega pomena, dokler se pri tem v polni meri upošteva in v praksi uveljavlja naša neodtujljiva pravica do narodne suverenosti in državnosti.“^[9]

Na koncu prispevka se je Pučnik obrnil na partijo in ji položil na srce, naj ne pozabi, da so politiki slovenskega naroda in da je njihova prekleta dolžnost skrbeti predvsem za slovenske interese, ne pa podrejanje njihove pameti in strokovnosti Moskvi, Rimu, Dunaju ali Beogradu in ob tem pozabljanje na skromno slovensko zemljo in na slovenske ljudi. „Morda bo jutri bolje,“ je sklenil svoj prispevek.^[1o]

Za njegovega prijatelja dr. Urbančiča je bil to neki lok, ki ga je Pučnik začel napenjati že leta 1986 v Novi reviji s člankom Oligarhija ali infrastruktura, s katerim je uvedel t. i. razsvetljenski program, ki spada v evropsko gibanje in v zgradbo evropskega sveta še danes.^[11]

Odlomek je vzet iz knjige: Rosvita Pesek, Pučnik, Mohorjeva založba Celovec, 2013, str. 226 – 229.

Pripis uredništva: v teh tednih ekskluzivno objavljamo odlomke iz knjige dr. Rosvite Pesek, Pučnik. Skozi utrinke čutimo tako pokončnost in premočrtnost dr. Jožeta Pučnika, kot tudi svež in navdihujoč avtoričin slog, s katerim opisuje njegovo življenjsko pot, polno prelomnic. Objavljeni članki želijo spodbuditi bralce Časnika, da posežejo po biografiji moža, ki je ključno zaznamoval proces osamosvojitve in graditve države Slovenije.

Pripis uredništva: Martin Lisec je logoterapevt, mediator, urednik. Več: stopinje.si