Jutri, 22. 11. 2013, bo ob 17 uri v Cankarjevem domu v Ljubljani predstavljena nova knjiga dr. Rosvite Pesek, Pučnik. Knjigo je izdala in založila Mohorjeva založba Celovec. Avtorica, priznana in uveljavljena novinarka in televizijska voditeljica, je osrednja raziskovalka procesov slovenske osamosvojitve.
V zadnjih letih ste nanizali vrsto dokumentarnih filmov in nekaj res obsežnih del, ki vsako na svoj način osvetljujejo „rojstvo“ države Slovenije: Skupščinski koraki k samostojni državi (2008), Osamosvojitev Slovenije (2007), Osamosvojitvena vlada (2011) in zadnja, ki bo predstavljena jutri, Pučnik. Čemu in od kod takšna pozornost, da ne rečem strast, do vprašanj, povezanih z osamosvojitvijo Slovenije?
Ne gre za strast. Gre zgolj za zavedanje o tem, da smo bili sopotniki enega najmogočnejših obdobij narodnega prebujenja in snovanja nacionalne države. In to je projekt, ki je sam po sebi velik in ki si zasluži, da ga osvetljujemo.
Kot novinarka ste imeli priložnost procese osamosvojitve Slovenije spremljati od blizu. Dnevno ste se srečevali s ključnimi akteriji, poročali o dogodkih in korakih na poti v slovensko samostojnost. Ste se takrat v polnosti zavedali zgodovinske prelomnosti dogodkov, ki so se nizali pred Vašimi očmi?
Ne. Bila sem takšna kot vsi drugi. Dogodkov, ki so tekli, se nisem zavedala v njihovi velikosti in razsežnosti in zdi se mi, da še danes racionalno ne presojamo dogodkov na prelomu konca 80. in začetka 90. let prejšnjega stoletja. To, da sem najbolj usodne odločitve spremljala v glavnem s skupščinskega balkona, si štejem v čast, enako tudi osebno poznanstvo s ključnimi akterji takratnega obdobja.
Katere ključne vrednote ste zaznali v procesih graditve slovenske države?
Pogum, domoljubje, vizijo, odgovornost, sledenje cilju in nepredstavljivo mero odločnosti.
Jutri boste v okviru dogodka Spominjanja predstavili svojo novo knjigo, delo o Jožetu Pučniku. Naslov je monumentalno preprost in poveden: Pučnik. Kaj Vas najbolj očara pri tem „Mojzesu slovenske osamosvojitve“, ki je – kot ste zapisali – „inspiracija in vzor“?
Najbolj me je presenetila njegova samozavest. Zavedanje, da ima prav. Kako bi sicer mladi mož, poln življenjske energije, prenesel obsodbo na devet let strogega zapora, šikaniranja, mlatenja, torture in dejstvo, da je najlepša mladostna leta preživel v zloglasni mariborski kaznilnici in kasneje na Dobu!
Iz knjige Pučnik je razvidno, da je na Vas poseben vtis naredil „mladi Pučnik“. Verjetno je večini prav to obdobje Pučnikovega življenja najmanj poznano. Ob prebiranju Vaše knjige izstopa lik jasnega, premočrtnega, notranje izredno močnega človeka.
Da, tak kot je Pučnik tudi bil. Pronicljiv, hiter, jasen, z izjemnim čutom za opazovanje družbe in njene takrat usodne nesvobode, ko je bila prepovedana vsaka kritična misel o partiji in njenih zmotah – dobesedno vsaka.
Pučnik se vrednoti demokracije, zaradi katere je bil leta 1958 prvič in leta 1964 drugič obsojen na zaporno kazen – skupaj je v zaporu preživel kar sedem let – ni nikoli odpovedal. Nekako je bila vraščena vanj. Je bil Pučnik človek s poslanstvom?
Verjetno. Le kdo bi se, potem ko prestane operacijo na srcu in ko mu zdravniki povedo, da so zanj dopustne le še štiri stopnice na dan, odpravil na pot snovanja slovenske opozicije, predsedovanja socialdemokratom, predsedovanja Demosu in nazadnje še predsedniške bitke z Milanom Kučanom! Že za slednje se znotraj nove opozicije ni našel noben junak, ki bi se bil pripravljen pomeriti. Zato je vstopil Pučnik.
Jože Pučnik velja za eno od ključnih osebnosti slovenske osamosvojitve. Kako bi opisali njegovo vlogo pri uresničenju države Slovenije? Kako je s svojo osebnostjo in s svojim delom zaznamoval Slovenijo?
Bil je tisti, ki je priganjal. Ki ga niso motila drevesa in debla na poti, ker je videl cilj. In ta cilj je bil zanj demokratična in suverena Slovenija. In tudi ko so mu Američani ponujali denar, če se Demos odreče svojim „norim“ sanjam o samostojni državi, in tudi ko je Markovič, predsednik zvezne vlade, grozil z izolacijo in sanitarnim kordonom, ni skrenil s poti. Njegova vizija je bila ključna. Bil je korak pred drugimi.
V knjigi navajate Pučnikovo izjavo, s katero je priznal napako, da je leta 1994 podprl Janeza Drnovška in njegovo vlado. Tudi – ali predvsem – priznanje lastnih napak priča o veličini človeka, o njegovi etiki in zavezanosti resnici. Takih priznanj lastnih napak od slovenskih politikov ne takrat ne pozneje nismo slišali prav veliko …
Ne, nismo. Tudi na tem polju morale in zavedanja osebne odgovornosti Pučnik prednjači.
Jožeta Pučnika ste tudi osebno poznali. Kakšni so Vaši osebni spomini nanj?
Zapisani so na začetku knjige, v Impresijah, namesto uvoda v knjigo. Da se ne bi mešali osebni občutki, izkušnja in faktografsko znanstveno delo.
Katero je, po Vašem mnenju, temeljno sporočilo življenja in dela Jožeta Pučnika? Zapisali ste namreč, da današnji čas „kliče po pučnikih, po ljudeh trdne volje, osebne hrabrosti, neizmerne notranje moči, ki ne poznajo oportunizma in popustljivosti in ki so v imenu skupnega dobrega pripravljeni biti tudi ,glas vpijočega v puščavi, ne glede na osebno ceno, ki jo zato plačajo“.
Temeljno sporočilo, ki ga Jože Pučnik daje Slovencem, je: Kadar gredo stvari narobe, jih je treba popraviti. Ne glede na to, ali se tej „stvari“ reče komunizem ali demokracija. Noben sistem ni odporen na odklone. In stvari je treba popravljati in se pri tem osebno angažirati vse dotlej, dokler ne gredo prav.
In še osebno vprašanje: Kakšen napor terja od človeka izdaja tako obsežne knjige (492 strani), v kateri je poleg Vaših zapisov zbranih in (prvič) objavljenih ogromno gradiv, zapisnikov, pisem, pričevanj in fotografij iz različnih arhivov, osebnih zbirk?
Ta knjiga zame ni bila naporna zaradi svoje obsežnosti in ogromnega gradiva – nekaj gradiva je še ostalo in čaka še na koga drugega, da ga osvetli. Bila je naporna zato, ker stvari, ki so se dogajale Pučniku, sploh nisem razumela in jih še danes ne razumem. Tega, kar je komunistični režim, ki je imel menda „človeški obraz“, počel s Pučnikom, moja generacija ne more razumeti niti dojeti. Kratila mu je osnovne pravice, kot so pravica do šolanja, diplome, do poroke … Ali si predstavljate dejstvo, da o tem, ali se boste smeli poročiti s svojim nosečim dekletom, odloča notranji minister? In reče: „Ne,“ ter zahteva, da s poroko počakate. To so stvari, ki se človeku ne smejo početi, zato me bodo duh Jožeta Pučnika in krivice, ki so se mu dogajale, še dolgo spremljale. Tudi tedaj, ko knjige morda ne bo nikjer več. Poznati Pučnikovo življenjsko pot namreč pomeni poznati okvire, znotraj katerih se je gibal moj in vsakršni slovenski rod. Velik del je bil namreč bolj ali manj ujetnik istega sistema.
Spoštovana dr. Rosvita Pesek, hvala za pogovor.
Odlomek iz knjige, ki govori o možu, ki je s svojo pokončnostjo globoko zaznamoval 20. stoletje in prehod Slovenije v samostojnost in demokracijo.
“Slovenija je tistega mrzlega januarja leta 2003 položila k zadnjemu počitku enega največjih sinov minulega stoletja. ….. Za vedno je zaspal mož, ki se je iz tujine vedno hotel vrniti. Ki je še vedno hotel pomagati, ko so prve lastovke napovedale pomlad. Za vedno je zaspal mož, katerega duh razsvetljenstva je napovedoval in preveval večino intelektualnih nastavkov na poti v demokratizacijo: 57. št. Nove revije, Kultura, družba in tehnologija. ….. Za vedno je zaspal mož, ki je v najbolj usodnih časih vprašal sodelavce, ali so pripravljeni za osamosvojitev prevzeti vso pravno in tudi moralno odgovornost za vse posledice, ki bodo s tem nastale. Za vedno je zaspal mož, ki je vedel, da se zgodovinska resnica ne meri s političnimi glasovi tistih, ki o njej odločajo v preiskovalnih komisijah, ampak da si je zanjo treba nenehno prizadevati. Zaspal je mož, za katerega je najvišji politični funkcionar v državi omalovažujoče dejal, da ga ni moč primerjati z Johnom F. Kennedyjem ali Charlesom de Gaullom, po katerih se tudi imenujeta letališči. …. Nekoč bomo zaspali tudi mi. In nihče nikoli ne bo vedel za nas. Če se bo še slišala slovenska beseda in če bo še obstajala slovenska država, pa bodo morali zanamci tudi v učbenike zgodovine zapisati, da je nekoč živel Jože Pučnik, mož, ki je bil prevelik za čas in sodobnike, med katerimi je živel. In čigar ime je neločljivo povezano s svobodo, demokracijo in Slovenijo.”
(R. Pesek, Pučnik, Mohorjeva založba Celovec, 2013, str. 427 – 428).
Foto: Borut Krajnc
