Prva jugoslovanska kraljica in velika humanitarka

Dve desetletji in pol je bila Slovenija, oziroma vsaj njen večji del, del Kraljevine Jugoslavije. Od teh časov je minilo že stoletje in zdi se, da je napočil čas, da se pogleda tudi najvažnejše člane rodbine Karađorđević s časovne razdalje. Na primer kraljice, soproge kraljev. 

Dekle presunljive lepoteČrnogorska kneginja Zorka, hčerka kralja Nikole in žena Petra I., je bila prva jugoslovanska kraljica. Vendar pa je Peter I. umrl leta 1921 in se nam ni usidrala v kolektivni spomin. Aleksandra, grška princesa, žena zadnjega kralja Petra II., se je poročila leta 1944 v izgnanstvu in ni nikdar stopila na naša tla. Čisto drugačna zgodba pa je zgodba Marije Karađorđević, žene Aleksandra I. Karadžordževića, ki je državi vladal v letih 1921–34 vse do svoje smrti v atentatu. 

Marija je bila vnukinja britanske kraljice Viktorije. Dekle nenavadne lepote je po vojni hitro padlo v oči mlademu prestolonasledniku. Leta 1922 sta se poročila v Beogradu in Marija je postala jugoslovanska kraljica. V zakonu so se jima rodili trije otroci. Vsi imenovani v jugoslovanskem duhu. Petar, poznejši kralj, kot Srb, Tomislav kot Hrvat in Andrej kot Slovenec. 

Leta 1934 je doživela katastrofo. Aleksandra I. so ustaši ubili v Franciji in postala je vdova z majhnimi otroki. Vodenje države je prevzel kraljev brat regent Pavle, kraljica pa se je posvetila humanitarnemu delu. Ostala je vdova, ki pa se ni mogla upreti drobni skušnjavi. V času, ko je bilo ženske voznice avtomobilov mogoče prešteti na prste ene roke, je z veseljem vozila avtomobil. 

Aprilska vojna leta 1941 je pomenila pot v izgnanstvo, ki se je izkazalo za stalno. Nadaljevala je s humanitarno dejavnostjo, ki ji je že prej v državi prinesla veliko spoštovanje. Za razliko od uradnega zgodovinopisja prehod države v komunistično diktaturo ni bil čisto enostranski. Skozi vso vojno je v Londonu obstajala emigrantska vlada, ki je imela podporo zaveznikov in z jugoslovansko vojsko v domovini vodila odpor proti okupatorjem. Edini problem, ki ga je ta vlada imela, je bil, da je bila rdeča oblast močnejša in je do konca leta 1945 nasilno počistila z zadnjimi ostanki kraljeve oblasti. 

Ni ji preostalo drugega, kot da je ostala v izgnanstvu v Angliji, kjer je v grofiji Kent imela malo posestvo. Njena humanitarna dejavnost se je nadaljevala in ni ostala neopažena. Leta 1959 jo je Charles de Gaulle odlikoval z legijo časti. 

V revščini, ki je jasno nasprotovala trditvam rdečih oblasti o pokradenem bogastvu, je živela v Angliji do leta 1961, ko je umrla. Najprej so jo pokopali na kraljevskem pokopališču Frogmor na sedežu britanskih kraljev v Windsorju. Po spremembi oblasti v Srbiji so jo prekopali in pokopali v grobnici srbskih kraljev na Oplencu. 

Vse to je zgodba nekdanje jugoslovanske kraljice Marije. Biti plemstvo in biti modre, kraljevske krvi takrat ni pomenilo le biti privilegiran in igrati se politikanstvo. Marija je to vedela in vse življenje ravnala in delovala, kot se od človeka pričakuje. Njen priljuden značaj jo je naredil za pravo kraljico Jugoslavije, pa čeprav je od takrat minilo že stoletje in njena zgodba odhaja v pozabo.



1 komentar

  1. Ali ni bila jugoslovanska kraljica Marija izvorno romunska princesa?
    Čudno pa se mi zdi, da sta Aleksander in Marija, ki nista bila neumna, imela tako butastega sina kot je bil kasnejši kralj Peter II.

Comments are closed.