V sredo, 6. novembra 2024, smo izvedeli, da so se krivi preroki našega časa – televizijski, radijski, časopisni uredniki in novinarji, politični parveniji, sociološki in politološki analitiki, profesorji in publicisti – zmotili, kakor se za lažne preroke spodobi. Ni zmagala ameriška Demokratska stranka s Kamalo Harris, ampak Republikanska stranka z Donaldom Trumpom. In tudi tisti, ki so bili vsaj malo previdnejši, da jih tako ne smemo uvrstiti v skupino »prerokov«, ki so napovedovali skrajno tesen izid, so ustrelili mimo, a se vsaj niso imeli za preroke.
Ker to berejo tudi rojaki, ki v življenju še niso odprli knjige, ki nas je med drugim iz precej med seboj ločenih plemen, sestavila v narod Slovencev, čeprav to ni bistvo in namen te knjige, a v njej so tudi mnogi nasveti za zdravo in pametno življenje, kar prav tako ni bistvo in namen te knjige, govorim o Bibliji, brez katere bi do danes ostali Korošci, Štajerci, Kranjci itd., bom navedel nekaj vrstic iz Ezekielove preroške knjige, kjer je govor o krivih prerokih, in ko to berem, vidim pred seboj današnjo Slovenijo, Avstrijo, Evropo, tudi sicer ves današnji svet:
»Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim prerokom, ki prerokujejo! Reci tem, ki prerokujejo iz svoje glave: Čujte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod Bog: Gorje neumnim prerokom, ki sledijo svojemu duhu in ničesar ne vidijo! Kakor šakali v razvalinah so tvoji preroki, Izrael. Niste se povzpeli do preloma ne zidali zidu za Izraelovo hišo, da bi trdno stala v boju na Gospodov dan. Prevaro gledajo in laž vedežujejo. Pravijo: Gospod govori, čeprav jih Gospod ni poslal. Vendar čakajo, da bo uresničil njihovo besedo. Mar niste gledali varljivih videnj in pripovedovali lažnih vedeževanj, ko ste pravili: Gospod govori, čeprav nisem govoril« (Ezk 13,1-7).
Kakor sem že ob priložnosti zapisal, so ameriške volitve ameriške, ne slovenske ali avstrijske ali evropske volitve, tako se vzgojen človek vanje ne bo vtikal, kakor ne bo dvigoval pokrova na sosedovem loncu, kaj v njem kuhajo, in ne bo metal vanj svojih začimb ali morda tudi škodljivih sestavin ali kar strupov. Za tako držo je dovolj že normalna vzgojenost. Če pa je kdo še kristjan, namreč ne ritualni, ampak konfesionalni kristjan, potem se celo v volitve v lastni zemeljski državi ne bo mešal in ne bo za nikogar plediral, saj stavek: Moje kraljestvo ni od tega sveta… (Jn 18,6), kakor ga je Jezus izrekel Pilatu, ko ga je ta vpraševal glede kraljevanja, enako velja za vsakega kristjana. Bistvo kristjana je, da posnema Jezusa in mu postaja – duhovno seveda, ne anatomsko ali fiziološko – vse bolj podoben, torej tudi zanj velja, da je njegovo polno državljanstvo v Božjem kraljestvu, ne pa v tej ali oni zemeljski republiki – in v primerjavi z Božjim kraljestvom so na zemlji tudi nominalne monarhije še vedno zgolj republike. Drugi razlog za kristjanovo ravnodušnost do tega, kdo kje in kako dolgo vlada, pa je v tem, da more Bog vse svoje načrte brez najmanjšega ostanka ali zamujanja izpolniti ne glede na to, kdo vlada na zemlji, kako dolgo in kako. Konkretno: prerokovana prihodnost sveta, in še posebej Izraela, se bo do konca uresničila, pa naj bi zmagala sicer meni simpatična, gotovo duhovita, izobražena in najbrž tudi zelo sposobna Kamala Harris, ali pa vedenjsko in retorično sicer moteni, versko za mojo nezanesljivo presojo neverodostojni Donald Trump, ki pa je delal usodno napako v očeh levičarjev in pacifistov, da je bil eden redkih ameriških predsednikov, ki ni vodil nobene vojne, ampak se je z vseh prej postavljenih ameriških bojišč umikal, in se je mogel prijazno pogovarjati tudi z najostrejšimi nasprotniki svoje države. Tega mu evropski pacifisti ne morejo odpustiti, in ker mi korenine njihovega pacifizma niso neznane, jih v tem tudi dobro razumem. In da bi na ogenj sovražnosti evropskih mirovnikov nalil še višje oktanskega bencina, je Trump načrtoval celo izstop Amerike iz pakta NATO, čeprav so se sile tega pakta in sile OZN v Sarajevu in Srebrenici proslavile s tem, da so hrabro fotografirale in filmale pokol zajetih vojakov samostojne države Bosne in Hercegovine – kakor se »mirovni« vojaški oddelki OZN v Libanonu, ki niso prav poceni podjetje svetovne organizacije, odlikujejo s tem, da se danes trmasto in samomorilno postavljajo kot ščit pred zločinsko organizacijo Hisbolah, ki že leta redno obstreljuje Izrael, in tu nihče ne prešteva ranjenih in mrtvih, ko doslej ta »mirovna misija« ni uspela zadržati niti ene na izraelsko ozemlje lansirane bombne rakete, čeprav je to njena edina naloga v Libanonu.
Sam ne vem, ali bo novi ameriški predsednik, če mu bodo »demokrati« dovolili prevzeti vodenje države, izpolnil to, kar si od njega obetajo ameriški kristjani, za katere ne morem presoditi, koliko je tudi med njimi zgolj ritualnih, koliko pa tudi konfesionalnih, ki jim svetopisemsko pravimo »novo rojeni« (Jn 3). Tik po objavi rezultata ameriških volitev, sem dobil eno takih mnenj iz območja ameriških krščanskih skupnosti, kjer berem:
»Dragi L., … veselimo se, da je Trump zmagal… Tako pri športnih prvenstvih ne bo več „mo-ških“ udeležencev, kjer gre v osnovi za ženske športne panoge… In majhne otroke bomo spet smeli imenovati za dečke in deklice… splavljanje živih otrok bo otežkočano… Izrael si lahko oddahne; Ukrajina in Rusija bosta morali začeti z diplomatskimi pogovori, da bi zaenkrat dosegli vsaj premirje… za gospodarstvo bo spet boljši čas, bencin bo spet cenejši, davki nižji; veliko podjetij bo ostalo v državi in se ne bodo odselila drugam… Prisrčne pozdrave iz ZDA, za katere upamo, da jih čakajo boljša leta. Michael s prijatelji – «
Kakor rečeno, ker sam nikoli nisem bil v skušnjavi lažnega, še toliko manj resničnega preroštva, seveda ne vem, ali bo Trump ta pričakovanja izpolnil – la za nazaj morem vedeti in mu moram to pošteno priznati, da je pod njegovo predsedniško oblastjo Ameriki šlo vedno bolje, namreč v smislu svetnih uspehov, in da sveta ni potiskal v morda tretjo svetovno vojno, kakor to delajo čez noč spreobrnjeni še včerajšnji pacifisti »demokratskega«, v resnici dokaj avtoritarnega krila sodobne Amerike in Evrope. Vem, da oba kandidata na predsedniških volitvah delata s kapitalom. A med obema je vendar prepadna razlika. Demokratska kandidatka s tujim kapitalom, deloma doniranim, deloma investiranim, saj njegovi povečini anonimni lastniki dobro vedo, da je vojna s tem, kar vsaki vojni nujno sledi, namreč obnova tega, kar je vojna podrla, najbolj donosna kapitalska investicija. Kandidat republikancev dela prav tako s kapitalom, ampak v osnovi z lastnim, kar ga dela od velikih svetovnih, ne-ameriških finančnih centrov neodvisnega, da si lahko privošči delovanje zunaj plutokratske strukture Amerike in sveta, ali tudi naravnost proti tej strukturi.
Da je skoraj sinhrono z zmago Trumpa padla nemška vladna koalicija, ki je poslušno sledila slabim navodilom iz slabega dela Amerike, za Nemčijo pa tudi vse druge vazalne države EU, ne more biti naključje. Zgolj kot radoveden opazovalec, nikakor pa ne kot zainteresiran kritik ameriških razmer, vidim zmago republikancev kot izbiro manjšega zla, ne pa kot izbiro dobrega samega po sebi. Mogoče je Trump v Božjih očeh večji grešnik od poražene Harrisove, saj z inflacijskim »nemarnim izgovarjanjem Gospodovega imena« (2 Mz 20,7) močno greši zoper tretjo zapoved, dano po Mojzesu, česar Kamala Harris ne dela, ali vsaj ne tako sistematično – a Bog velikokrat uporablja, in zato tudi postavlja na oblastna mesta sveta, hude grešnike, da ti opravijo stvari, ki bi se jim bolj »pobožni« v svoji oportunosti ali tudi slepoti izognili.
Glavni nauk, ki ga jemljem v obzir najprej zase, pa je velikokrat ponovljeno Božje svarilo zoper lažno prerokovanje, ki mu človek tako naglo zapade, tudi če to svarilo pozna. Kakor Trump sam v svojih govorih zdaj, po volilni zmagi, prezira še kako pomembno, prav v politiki tako pomembno načelo iz pisma apostola Jakoba: »Poslušajte torej vi, ki pravite: Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili, a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine. Rajši recite: Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to ali ono. Zdaj pa se bahate v svoji prevzetnosti; vsako takšno bahanje je zlo« (Jak 4,13-16). Obljubljanje »velike Amerike«, ko Boga zanima ne velika, ampak »manj krivična« Amerika; obljubljanje »zlate dobe« v Ameriki po njegovi izvolitvi, ko bi bilo pošteno jeklo veliko bolj potrebno, pa tudi manj iluzorno, to ne izkazuje ravno resnične vere v Kristusa in njegov evangelij, s katero se novi stari predsednik ZDA tako rad postavlja. In vendar je prav, če vse take pripombe, ki pa nikakor niso aktualne samo za ameriškega predsednika, končamo z iskreno molitvijo za državne voditelje, bližnje in oddaljene, male in velike, v smislu sijajnega evangeljskega načela, ki ga je v enem svojih romanov o krščanskem ravnanju s sovražniki zapisal pred 100 leti rojeni klasik slovenske proze in učitelj jezika, v katerem so bile napisane knjige Nove zaveze, profesor Alojz Rebula: »Saj se mu ne pustim – saj molim zanj…«
