Prosimo, ne nam kratiti pravic

Pred časom je Laris Gaiser, po mnenju nekaterih bodoča zvezda na slovenskem političnem nebu, prosil poslance Prosim, omejujte mi pravice. S tem je hotel povedati, da podpira s strani strank predlagano dejansko ukinitev referenduma. To svoje stališče je nekaj dni kasneje še zaostril na javni predstavitvi mnenj v Državnem zboru, ko je zahteval, da bi morali namesto 40.000 podpisov za referendum v ustavi določiti, da lahko referendum skliče najmanj 80.000 ljudi, referendum pa bi veljal, če bi se ga udeležilo najmanj 50% upravičencev. S temi stališči je ta jezični dohtar postal največji deklarirani protidemokrat v Sloveniji v moderni zgodovini. Je pa treba priznati dr. Gaiserju, da je v svojih argumentacijah vsaj dosleden, za razliko od politikov, ki se v pojasnjevanju svojih stališč na to temo večinoma sprenevedajo.

Ko je Laris Gaiser prosil, naj mu omejujejo pravice, se je obregnil ob stavek v izjavi za javnost Civilne iniciative za družino in pravice otrok: »Dogovarjanje in iskanje širokega družbenega soglasja je še posebno v času krize nujno potrebno, zato pregrobo omejevanje in izničevanje neposrednega odločanja ljudi na referendumu ni modro.« Po njegovem mnenju ni pomembno, kaj si ljudje mislijo, saj obstajajo v Državnem zboru očitno razsvetljeni poslanci, ki vedo, kaj je za vse nas najboljše in jim verjame, da bodo prav to tudi naredili. Sedaj pa se vprašajmo, ali so res tako zaupanja vredni ti naši poslanci in vlade. Zakaj smo danes tam, kjer smo, če so (bili) tako dobri? Ali niso dokazali prav nasprotno, da namreč veliko bolj kot za skupno dobro skrbijo zase, za svoje sorodnike in prijatelje? Da ne govorim o poslancih, ki so na dvomljiv način prišli do spričeval, goljufajo svoje stranke… Res je težko razumeti argumente, na podlagi katerih bi poslancem in politiki z dejansko ukinitvijo referenduma dali v roke še večjo moč kot jo imajo sedaj.  S tem bi samo še zmanjševali njihovo že tako majhno pripravljenost na dialog.

Npr.: danes se bo v Državnem zboru nadaljevala obravnava pokojninske reforme. Se pravi o enem od zakonov, o katerem  referenduma ne bi smelo biti. Sicer mi ni jasno, zakaj o tem zakonu referenduma ne bi smelo biti, če smo ga vendar že imeli. Ne samo, da je prav, da imamo lahko referendum o tem zakonu, to dejstvo je zelo blagodejno in koristno. Če o tem zakonu ne bi smelo biti referenduma,  bi se vlada bistveno manj ali pa celo nič ne usklajevala s socialnimi partnerji in civilno družbo. Sprejet bi bil zakon, s katerim se ljudje skoraj gotovo ne bi strinjali. Politični nasprotniki vlade bi začutili svojo priložnost, nezadovoljni ljudje bi šli množično na ulice, lahko bi izbruhnili hudi nemiri.  Kaj sledi, lahko vsak dan gledamo po televiziji. Ali to hočemo? Ali ni bolje, da vlada ve, da se mora pogovarjati in narediti tak zakon, s katerim se bodo strinjali tisti, ki so sposobni organizirati referendum ali pa takega, da bo na referendumu potrjen? To sicer vzame nekaj časa, ampak glede na to, da smo očitno izgubili že 20 let, je čisto vseeno, če smo si vzeli ali si še vzamemo kakšen mesec.

V pogovorih, kako izboljšati pokojninsko reformo, sodelujejo tudi družinske organizacije Družinska pobuda in Civilna iniciativa za družino in pravice otrok. Ob tej priložnosti izrekam veliko spoštovanje Tomažu Meršetu, predsedniku Družinske pobude, ki s svojim odličnim strokovnim znanjem in  izkušnjami v pogovorih s predstavniki oblasti izjemno argumentirano in preudarno zagovarja pravice in interese družin. V pogovorih z ministrom Vizjakom smo že uspeli doseči nekatere pomembne izboljšave, vendar pa še nekatera pomembna vprašanja tudi v zadnjem predlogu niso zadovoljivo rešena, tako da nas čaka še kar nekaj dela. Če ne bi bilo take referendumske ureditve kot jo imamo, je veliko vprašanje, če bi se minister in poslanci sploh hoteli pogovarjati, tako pa bi bila pokojninska reforma veliko slabša za družine, mame in očete, kot bo sedaj.

Danes bi bil  star 147 let dr. Janez Evangelist Krek, oče slovenske demokracije in vzornik! Bog nam daj takih mož tudi danes.

Foto: Radio Ognjišče