Eden najpomembnejših ruskih skladateljev iz obdobja boljševiške revolucije in Sovjetske zveze je bil pianist Sergej Sergejevič Prokofjev, ki se je 23. aprila 1891 rodil v Soncovki. Zaradi dobrih zvez z Leninom je Prokofjev že leta 1918 lahko odšel iz Rusije. V tujini je živel petnajst let. Kljub glasbeni prepoznavnosti s svojo kariero ni bil zadovoljen. V Ameriki ga je prekašal Sergej Rahmanov, v Franciji pa Igor Stravinski. Ustvarjalca znamenite Klasične simfonije, opere Zaljubljen v tri oranže, Skitske suite in slovitih klavirskih koncertov je vedno bolj mučilo domotožje. Prokofjev ni nikoli prekinil odnosov s sovjetskimi partijskimi oblastniki in je bil ljubljenec Lenina in kasneje tudi Stalina. S Stalinovim prihodom na oblast so na področju kulture najprej postavili na stranski tir Leninovega komisarja za kulturo Anatola Lunačarskega, kasneje pa prvič in začasno še vodilnega ruskega skladatelja Dmitrija Šostakoviča in tako naredili prostor Sergeju Prokofjevu, ki ga Stalinova zadušitev umetniške svobode in uvedbe obvezne doktrine socialističnega realizma vsaj na zunaj ni pretirano motila.
Navkljub dolgoletnemu bivanju v tujini je bil Prokofjev še vedno zaželena osebnost sovjetskih komunističnih oblasti, pa čeprav samo in zgolj iz propagandnih razlogov. V Rusijo se je tako vrnil leta 1936 in si izgovoril še več ugodnosti, predvsem prost izhod na koncertne turneje in umetniška potovanja na Zahod. V tem obdobju je skomponiral vrsto glasbenih del po kopitu socialističnega realizma. Na dogovorjene ugodnosti pa je oblast kmalu pozabila in Prokofjevu že leta 1938 odvzela potni list. Prepovedana je bila celo njegova kantata, posvečena dvajsetletnici revolucije. Tudi sodelovanje s tedanjimi vodilnimi agitpropovskimi umetniki, med katerimi sta izstopala v kasnejših partijskih čistkah umorjeni dramaturg Vsevolod Mejerhold in znameniti filmski režiser Sergej Eisenstein, Prokofjeva v obdobju »ždanovščine« ni obvarovalo pred strupenimi napadi predsednika zveze sovjetskih skladateljev Tihona Hrenikova. Ždanovstvo je bila revolucionarna komunistična kulturna ideologija boljševika in generala, predsednika komunistične partije v Leningradu in predsednika sovjetskega parlamenta Andreja Ždanova (1896 – 1948).
Prokofjev pa je poleg obvladovanja glasbene umetnosti, odlično igral tudi šah. Bil je gotovo najboljši šahist med skladatelji 20. stoletja in le malo je manjkalo, da ni postal šahovski velemojster.
Foto: Wikipedia
