Priznanje Palestine – Poraz Slovenije

Verjetno ni v Sloveniji nikogar, ki ne bi bil za miroljubno rešitev spora med Izraelci in Plaestinci ter v končni posledici za priznanje dveh držav na tem območju, a ne na način, kot se je to zgodilo.


Res je sicer, da nosita krivdo za dolgoletni in sedanji vojni konflikt obe strani – Izraelci zaradi predhodnega in samovoljnega širjenja svojega ozemlja na Zahodnem bregu, Palestinci pa zaradi nenehnih groženj Izraelu in seveda terorističnega dejanja ter vdora Hamasa na izraelsko ozemlje – pa vendar obeh dejstev ne kaže enačiti. Postopno širjenje izraelskega ozemlja ni namreč isto kot krvavi teroristični napad, ki ga je palestinski Hamas izvršil na izraelskem ozemlju. Odziv Izraela na ta napad ni bil samo pričakovan, ampak je bil tudi upravičen. Kar kaže Izraelu očitati, je le njegovo pretiravanje s povračilnimi ukrepi.

Priznanje Palestine vsekakor da, a ne brez izpolnitve določenih pogojev s strani Palestincev, kot so to brezpogojna izpustitev izraelskih talcev, opustitev namere po uničenju Izraela, takojšnji sestop Hamasa z oblasti in priznanje Izraela. Gre namreč za to, da bi Slovenija lahko – tako kot je to predlagal dr. Ernest Petrič – priznala ali morala priznati Palestino z odložilnim priznanjem (šele, ko bi bil izpolnjen vsaj en pogoj – denimo izpustitev vseh izraelskih talcev), ne pa brez vsakršnih pogojev in pod krinko lažnega sočutja do trpečih Palestincev. Da je šlo pri priznanju Palestine za vse kaj drugega kot za sočutje do palestinskega naroda in za željo po miroljubni rešitvi spora, oziroma da je šlo zgolj za poniglavo manipulacijo in politično potezo sedanje oblasti, kaže stanje v Gazi po priznanju Palestine: vojna se nadaljuje, število žrtev konflikta še naprej narašča, humanitarna pomoč za Palestince je še vedno blokirana v skladiščih itd.

Kaj je torej Slovenija s tem priznanjem dosegla? Popolnoma nič, si pa je na mednarodni sceni pridobila nasprotnika v državi, ki v mednarodni politiki nekaj šteje in je Sloveniji že večkrat priskočila na pomoč, ko jo je potrebovala. Če se je s priznanjem Palestine tako mudilo, pa se seveda, razen vladajočim in njihove predvolilne računice, ni, bi to priznanje moralo sloneti na kompromisnem dogovoru med pozicijo in opozicijo o odložilnem priznanju Palestine. Žal tega na izredni seji Državnega zbora ni nihče izpostavil kot možnost, ampak sta tako pozicija kot opozicija trmasto vztrajalpri svojem.

Posebna zgodba je seveda sam potek državnozborske seje, na kateri se je odločalo in tudi sprejelo akt oziroma deklaracijo o priznanju Palestine.  Kaj reči o aktualni predsednici Državnega zbora Urši Klakočar Zupančič, ki jo to sejo vodila?  Najmanj to, da se je ponovilo že znano, in sicer to, da gre za “kraljico” samovoljnega razlaganja zakonskih in poslovniških določb ter eklatantnega kršenja postopkov in procedur, česar Slovenija še ni videla. V delujoči demokraciji bi bilo takšno ravnanje sankcionirano, toda v slovenski različici (lažne in popačene) demokracije se slednje niti slučajno ne bo zgodilo.

Tudi če bo prišlo do izpodbijanja akta o priznanju Palestine na Ustavnem sodišču, se ni nadejati, da bo Ustavno sodišče omenjeno priznanje prepoznalo za nično. Prav nasprotno: glede na predhodne in arbitrarne odločitve Ustavnega sodišča je pričakovati še eno bizarno odločitev tega sodišča, predvsem pa odločitev, ki bo v nasprotju z zdravorazumsko in strokovno presojo.



1 komentar

  1. Golobovi levaki sovražijo Izrael kot predstavnika zahodne civilizacije na Bližnjem vzhodu. Kaj se dogaja s Palestinci, jim v resnici ni mar. Zakaj bi levake skrbel genocid v Gazi, če genocid v Sloveniji iz leta 1945 odobravajo? Oni imajo samo en cilj, konec zahodne civilizacije. Vse ostalo so le sredstva za njegov doseg.

    Odgovori

Komentiraj