Priznam, rabutal sem borovnice

Nabiranje borovnic z "rifelnom" Foto: Aleš Čerin
Nabiranje borovnic z “rifelnom” Foto: Aleš Čerin

Letos je v gozdovih polno borovnic. Končno dobra letina. Borovničevje “dol visi” zaradi teže drobnih temno-modrih sadežev. Pa sem se zadnjič tudi sam odpravil v gozdove med reko Savo in Jančami ter nabral kar nekaj litrov. Štirinajst v šestih urah. Sliši se veliko. Nisem bil sam, trije smo nabirali na oni parcelci.  Še mama in nečakinja.

Pohvaljen in okregan

Na Facebooku sem objavil slikco polne sklede borovnic. Name se je vsul plaz komentarjev v smislu “priden, vztrajen, super”, pa tudi pomisleki v stilu “vse boš ogulil, če bi vsi tako kot ti, bi bili gozdovi izropani, v tujem si rabutal”. Citirali so mi tudi znameniti 43. člen Pravilnika o varstvu gozdov, ki v prvi alineji zapoveduje, da bi lahko nabral le 2 kg borovnic in še to le v rekreativne namene. Ne vem kaj točno pomeni izraz “v rekreativne namene” (SSKJ: rekreacija: dejavnost, s katero se človek telesno, duševno sprosti in okrepi). Morda jih je treba sproti pojesti, kar prispeva k telesnemu okrepčilu? Prodati jih, če bi tako želel, sploh ne bi smel.

V soboto sem spet šel na isto parcelco, da spet “gulim” gozdove in da malo raziščem tole nabiranje borovnic. Najprej sem vklopil program za izdelavo GPS sledi na telefonu in ga dal v žep. Tako sem doma lahko  izmeril površino na kateri smo trije tri dopoldneve nabirali borovnice (rezultat: okoli 3.000 m²). Vsi trije skupaj smo v treh dneh na tej površini nabrali okoli 80 litrov (=63 kg), a še vedno jih je vsaj pol ostalo. Namreč, ko nabiralec pobira lokalno na nekaj grmičkih in – po občutku – pobere približno polovico, se mu že zdi, da jih “tu ni več”, zato gre kar naprej. O izropanosti terena tu sploh ni govora.

Kdo nabira? Sami prekrškarji.

Opazoval sem tudi ljudi, ki sem jih srečeval zjutraj ter ob odhodu iz gozda in njihove avtomobile nižjega cenovnega razreda. Zdi se mi, da so nabiralci predvsem starejši ljudje, zdi se mi, da so to ljudje navajeni trdega dela. Nabiranje borovnic na teh strmih pobočjih, kjer človek komaj stoji, se mi zdi tudi meni, vajenemu orientacijskemu tekaču, izredno naporno. Občutek imam, da nekateri nabirajo sadeže zase, nekateri tudi za prodajo. Da si naredijo zdravo sadno ozimnico ali malo povečajo družinski proračun. Obogateti se z borovnicami kot nabiralec ne da.

A v skladu z našo zakonodajo glede nabiranja sadežev (tule je zelo nazorno razložena raba gozdov) smo prav vsi nabiralci prav vsak dan v prekršku, tako rekoč  storilci kaznivega dejanja. Prav vsi smo po moje nabrali več kot dva kilograma borovnic. Ob taki letini kot je letošnja, se namreč dva kilograma nabere v malo več kot eni uri, kar je bolj slaba rekreacija. In, če se še upošteva, da se je treba voziti kakih 20 km iz Ljubljane in 20 km nazaj, hoditi kakih 30 minut v eno smer po strmih grapah do nabirališča, se ne bi splačalo za 2 kg. Nekateri pravijo, da je to pravzaprav poanta zakona. Da greš vsak dan po 2 kg, potem pa uvidiš, da se ne splača. In raje kupiš one uvožene, recimo iz Čila, ki je 12.000 km stran.

Varovanje gozdov

Zdi se mi prav, da se gozdove varuje, da se jih ne pleni preko meje. Prav je, da varujemo gozdni ekosistem. A ne vem, kaj tako hudega se godi gozdu, če poberemo iz njega polovico borovnic. Iz pogovora z gozdarskim strokovnjakom sem razbral, da se praktično ne da toliko izropati borovnic, da bi bil ogrožen njihov razplod. Vedno jih na grmičkih ostane dovolj. In če se ne dela škode z lomljenjem, “cufanjem” brmička z grabljicami (s katerimi se nabira borovnice od zgoraj navzdol, s katerimi se prekomerno poškoduje listje in vršičke), pač pa se nabira ročno ali z “riflnom” s katerim se nabira borovnice od spodaj navzgor in se ne poškoduje grmička.

Parcela (okoli 3000 m2) Vir: Geopedija
Parcela (okoli 3000 m2) Vir: Geopedija

Če bi ljudje v resnici zelo množično prišli v gozd, recimo, da bi se v gozdove na vzhodu Ljubljane, po površini velike okoli 28 km², zgrnila cela Ljubljana, ki ima okoli 260.000 prebivalcev, bi bila pa res katastrofa. Pa je to realno? Obstaja v Ljubljani toliko ljudi, pripravljenih, da bi se s košarami podili po strmih grapah. Po moje ni. Ne fizično, ne naravnanostno. Nabiranje borovnice je po moje preveč naporna rekreacija za večino prebivalstva. Ljudje raje, če že, tekajo brez košar.

Ta površina, bi s tako intenziteto nabiranja kot smo ga imeli mi trije, prenesla (po izračunih na palec) okoli 28.000 ljudi na sezono. Več kot desetina Ljubljane. Tudi toliko ljudi se po moje ni pripravljenih s košaro poditi po gozdovih. Tu upoštevam samo gozdno površino na vzhodu Ljubljane. Kje so pa še drugi gozdovi v okolici Ljubljane?

Ne zdi se mi prav, da je zakonodaja napisana tako rigorozno, da iz vsakega človeka, ki se poda v gozd in nekaj nabere, naredi prekrškarja in se mu vzbuja slabo vest. Zdi se mi, da so Pravilnik napisali birokrati iz pisarn, ki se na realnost gozda ne spoznajo preveč dobro. Uporaba zdrave pameti in vzgoja za trajnostni razvoj bi bila bolj primerna. Ali je treba res prav vse omejiti v kilogramih in še to tako rigorozno, da je nesmiselno?

Kje nabirati?

Prav se mi zdi, da se varuje privatna lastnina, a po drugi strani je naša ureditev, po kateri ima vsakdo prost vstop v vsak gozd in dostop do gozdnih dobrin, dobra. A poznam primere gorskih kmetij, recimo na Solčavskem, kjer je trd kruh in bi si ljudje lahko iz svojega gozda nabrali priboljške, ki tudi povečajo družinski proračun. Pa ti pridejo rekreativci iz mest in tekmujejo z lokalnimi otroki … Tam je še kako smiselno omejiti nabiralništvo.

A po drugi strani ima Slovenija, sicer izjemno obdarjena z gozdovi, katerih površina se še povečuje, po podatkih Zavoda za gozdove kar 461.000 lastnikov zelo razdrobljenih gozdnih posesti. Mnogi niti ne vedo, da so lastniki ali pa se za gozd sploh ne zanimajo. Mnogi iz gozda ne bi in ne bodo pobrali nič. Sploh pa ne sadežev. Jih niti fizično ne morejo. Ali ni prav, da iz gozdov poberemo kar bi sicer propadlo? Ali ni prav, tudi z vidika zdravja prebivalstva, da se iz gozdov pobere te ekološko najbolj čiste sadeže? Ali ni prav, da ljudje, ki so prizadevni, imajo možnost za nekaj dodatnega zaslužka?

Še enkrat poudarjam: pri tem se ne sme delati škode in posegati v privatno lastnino, če lastnik tega ne dovoli. V teh gozdovih nisem dobil občutka, da je komu mar za lastništvo borovnic.

Kako nabirati?

Pravilnik v 42. členu pravi: “Šteje se, da se gozd opustoši oziroma se v njem ogrožajo njegove funkcije, če se: – nabirajo plodovi z uporabo pripomočkov za učinkovitejše nabiranje, ki povzročajo poškodbe na rastlinah, tleh ali njihovi okolici”. Nabiranje s pripomočki je torej dovoljeno, a ne sme se poškodovati rastlin, tal ali njihove okolice.

Za nabiranje borovnic se uporabljata dve vrsti pripomočkov: grabljice in “rifel”. Grabljice so pripomoček, s katerim se sadeže grabi od zgoraj navzdol v nastavljeno posodo. Na tak način se – še posebej ob grobu uporabi – poškoduje listje, poganjke in odstrani kar nekaj vejic. Take borovnice je treba prebrati ali pa so primerne le za kuhanje žganja. Po moje tako nabiranje ni v skladu s Pravilnikom.

Z “rifelnom” (tako mu na primer rečejo na Koroškem) se pa borovnice nabira od spodaj navzgor tako, da se z eno roko razpira posamezne vejice grmička, da se ne zatika, z drugo v kateri se drži “rifel”, se pa nežno vibrira. Tako nabrane borovnice praktično nimajo listkov (morda le kakih 10 na liter). S tem orodjem se borovja ne poškoduje.

Zaključek

Ni namen tega zapisa, da bi sam prišel do dokončnih zaključkov, a pomembno se mi zdi, da o teh rečeh razmišljamo, da v resnici ne bi prekomerno posegali v naravo, da bi spoštovali privatno lastnino. Po drugi strani se mi pa ne zdi prav, da v gozdovih pustimo propasti dragocene sadeže in predvsem, ne zdi se mi prav, da iz prizadevnih ljudi delamo prekrškarje, v očeh mnogih pohlepneže ali skoraj kriminalce.

Foto: Aleš Čerin