Privatno in javno šolstvo: kako v ZDA in kaj bi morali v Sloveniji

Ko iz ZDA spremljam dogajanje v Sloveniji, si ne morem kaj, da se ne bi obregnil ob zadnje demonstracije. Demonstracije vidim kot pozitivno stvar, saj ljudem, ki so prišli, očitno ni vseeno, kaj se dogaja. Ne razumem pa nekaterih transparentov, oziroma razmišljanja ljudi, ki so jih napisali in nosili. Zanimiv je transparent, da je zasebno šolstvo slepa ulica.

Kot ste lahko razbrali že v nekaterih prispevkih, se zavzemam za temeljno reformo visokošolskega prostora in študentskega položaja. Zavzemam se za kvalitetne in družbeno odgovorne javne univerze, pri čemer pa mora biti prostor odprt tudi privatnim visokošolskim zavodom. Ti lahko javne na eni strani dopolnjujejo, na drugi strani pa predstavljajo konkurenco. Konkurenca v šolstvu pa je za mnoge Slovence eden največjih strahov, saj bodo v tem primeru dobri učenci in/ali tisti, ki si bodo lahko privoščili, šli na dobre šole, drugi pa ne. Ne, to pa ne. Vsi moramo imeti enako dostopno znanje, saj je to naša pridobljena pravica. In ne bomo se ji odpovedali. In potem pridemo do stanja, ki sem ga opisoval v prejšnjih prispevkih (Kako se študira pri nas in kako v ZDA?, Koliko ljudi doštudira v ZDA in koliko v Sloveniji?).

Javno šolstvo smo že v temeljih z omejevanjem rabe jezika zavarovali pred morebitno tujo konkurenco. Zakonodaja namreč preprečuje izvajanje programov v tujem jeziku. Ugledne tuje univerze pri nas tako pač ne odpirajo podružnic, kot v nekaterih drugih evropskih državah. Kljub temu, da zagovarjam negovanje maternega jezika, pa sem mnenja, da bi lahko bili malo bolj pragmatični. Če smo lahko v praksi pragmatični in se pri mnogih javnih storitvah uporablja tuj jezik (in tukaj ne mislim angleščine, niti italijanščine ali madžarščine), bi lahko bili tudi v visokem šolstvu z angleščino. Ne moremo pričakovati, da bodo vrhunski tuji strokovnjaki predavali v slovenščini. V praksi seveda običajno gostujoči predavatelji predavajo v angleščini brez prevoda. A to so enkratna predavanja, ne morejo pa biti nosilci predmetov. Predavanja v angleščini bi morali spodbujati in ne preprečevati. Kako je lahko danes mlad diplomant, ki ne zna angleščine, sploh konkurenčen na trgu delovne sile? Bomo brali samo knjige, ki jih napišejo/prevedejo naši profesorji? Kaj pa kritično presojanje znanosti, sledenje aktualnim dognanjem, pobiranje znanja iz svetovne zakladnice?

Druga ovira za konkurenco je politika, ki ščiti monopolni položaj javnih univerz. Tako ima na primer koalicijska stranka v programu za obdobje 2012-2016 zapisano: “… v DeSUS (smo) proti podeljevanju koncesij zasebnim univerzam za iste programe, ki jih izvajajo državne univerze.” Taka stališča in številne negativne populistične izjave vodilnih javnih osebnosti ustvarjajo negativen odnos do zasebnega šolstva. Nasprotniki so premeteno vsilili javnosti že samo poimenovanje “zasebno šolstvo”. Čeprav sta besedi ‘zasebno’ in ‘privatno’ po SSKJ sopomenki, pa ima beseda ‘zasebno’ v družbi bolj negativen prizvok.

Če pogledamo ZDA, imajo dve vrsti univerz, javne in privatne. Vseh 20 najboljših univerz je privatnih (Best Colleges rankings). Berkeley je kot najvišje uvrščena javna univerza (šele) na 21. mestu. Naključje?

Vendar pa privatna univerza ni enako profitna univerza. Ker ne poznam vseh, ne morem reči, da so vse najboljše ameriške univerze neprofitne, z zagotovostjo pa lahko rečem, da je velika večina od njih neprofitnih. Tudi USC (24 na lestvici najboljših), kjer sem trenutno, je privatna in neprofitna. To v praksi pomeni, da univerza ne dobi javnih sredstev za delovanje in posledično tudi politika nima vpliva na njih. Vsa sredstva mora tako univerza dobiti na trgu, vsako leto znova. In ker je trg neusmiljen, morajo biti konkurenčne, kar pomeni odlične. Trg za dodiplomski študij so predvsem donacije in šolnine, za raziskovalno delo pa različni razpisi. Študenti na omenjenih privatnih univerzah v študijskem letu 2012-2013 plačajo med 37.000 in 47.000 USD šolnine. Za primerjavo, na javnem Berkeleyu znaša 11.767 USD za študente iz Kalifornije in 34.645 USD za preostale študente (vse javne univerze ločijo “In-state tuition and fees” in “Out-of-state tuition and fees”, saj je visoko šolstvo v domeni posameznih zveznih držav in ni financirano iz zveznega proračuna). Zelo pomemben vir so tudi donacije. USC je v zadnjih dveh letih v kampanji zbrala 2,2 milijarde USD samo z donacijami, kar je več kot je bil v tem obdobju proračun Univerze v Ljubljani. In ker so privatne univerze neprofitne, lahko zbrana sredstva uporabijo samo za delovanje na izobraževalnem in raziskovalnem področju. Prav tako privatne univerze nimajo lastnika, ampak so neke vrste društva oziroma zasebni zavodi, če primerjam s slovenskimi pravnimi oblikami. In prav pri slednjem imamo Slovenci verjetno najbolj pogosto napačno predstavo. Privatna univerza ne pomeni, da za njo stoji lastnik, ki vleče dobiček (čeprav s tem ni nič narobe), ampak je privatno lahko tudi neprofitno. Razlika med javnimi in privatnimi univerzami je samo, od kod pride denar. In kdor zagotovi denar, ima vpliv na upravljanje.

In prav pri slednjem se verjetno zatakne v Sloveniji. Da politika ne bi imela vpliva na upravljanje univerz. In zato je potrebno voditi neprestano ideološko vojno proti privatnemu, pardon, zasebnemu. In ker univerza očitno ne nauči ljudi razmišljati s svojo glavo, vidimo študente s takimi transparenti. Kako drugače bi si namreč lahko razlagali, da nekdo nasprotuje, da bi nekdo drug po svoji volji prispeval svoj denar, da bi sam (šolnina) ali nekdo drug (donacija) pridobil znanje.

Slika: Univerza v Ljubljani, december 2005, avtor: Tomaž Černe