Priljubljeni komunizem

Čeprav približno polovico ljudi komunizem nič ne zanima, druga polovica pa ga najmanj deklarativno odklanja, je komunistična miselnost dandanes zelo razširjena. Povprečni Slovenec se nad tem čisto nič ne vznemirja, toda samo v kitajski revoluciji je zaradi komunizma umrlo oseminšestdeset milijonov ljudi.

Da bi pokazali na priljubljenost komunizma dandanes, velja analizirati Komunistični manifest. Za začetek samo na kratko opišem dva primera, katerih korenine segajo v ta manifest:

(i.) Komunistični manifest je bojevito nastrojen zlasti proti buržoaziji. Trenutno se finančno krepijo le najbogatejši buržuji in številčno se krepijo reveži. Število buržujev se v Sloveniji zmanjšuje, ker so pod pritiskom vlade. Rezultati priljubljenosti komunizma so torej tu.

(ii.) Seveda je Komunistični manifest zelo ostro nastrojeni tudi proti buržoazni družini. Komunisti v svojih idealističnih sanjarijah trdijo, da je treba buržoazno družino preseči z oblikovanjem bolj enakopravnih družbenih struktur, ki temeljijo na skupnem lastništvu in kolektivni skrbi za otroke. Ker dandanes človek ne verjame v demokracijo in ne razume pomena ponižnosti, se mu zdi skupno oz. državno lastništvo dobra izbira. V naših medijih je tako državno zdravstvo in šolstvo sinonim za dobro zdravstvo in šolstvo. Tako skoraj nikogar nič ne moti, če se v državnem šolskem sistemu otroke kolektivno posiljuje s teorijo spola. Z­aradi sprejemljivosti komunističnih teorij lahko spet trdimo, da je komunizem priljubljen.

Ker je komunistični manifest predolg za natančen opis sprejemljivosti komunističnih idej, sem za tak opis izbral kar vsebino Internacionale. Opis priljubljenosti se tako nanaša na kitice in vrstice te pesmi.

1. kitica

1. in 2. vrstica, “vstanite v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja”:

Te besede predstavljajo nek splošen poziv, ki hoče pritegniti pozornost velikega števila ljudi – posebej tistih, ki se počutijo kakorkoli zatirane. Že sama beseda “vstanite” ima močan pomen, saj namiguje na slogan: “Vzemite usodo v svoje roke”. Strankarski kandidati se v svojih predvolilnih nastopih v veliki meri naslanjajo na izhodišče, izraženo v teh vrsticah. Velikokrat se sliši nekaj takega: “Vstanite, pojdite na volitve, obkrožite naše ime ter ti in ti problemi bodo razrešeni.” Te besede obljube v Sloveniji delujejo na volivce zelo privlačno, sicer ne bi imeli take oblasti, kot jo trenutno imamo. Kdo je bil “jarem” za zadnje državnozborske volitve, je vsem jasno.

3. in 4. vrstica, “zdaj pravda stara v borbi sveti vas kliče za prostost sveta”:

Tukaj gre za sklicevanje na stare nerazrešene probleme, ki naj bi bili tako pomembni, da ima človek pravzaprav dolžnost, da se bori. Če borbo ni primerno izvajati z orožjem, naj se jo izvaja vsaj s kolesarjenjem. Če borba za vsesplošno prostost v Sloveniji ne bi bila pomembna, na državnozborskih volitvah ne bi zmagali kolesarji in njihovi privrženci. Ljudje sploh ne vedo, kakšna past je reševanje družbenih problemov na ulici namesto pred tabernakljem.

5. in 6. vrstica, “ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre”:

Da je na svetu veliko krivičnosti, se vsi strinjamo, odnosi do krivičnikov pa so različni. Različna mnenja imamo tudi o tem, kdo je krivičnik. Človek ima dve skrajni možnosti ukrepanja – ali bo na svetu poizkušal nekaj s potrpežljivostjo zgraditi ali pa bo hotel najprej vse porušiti. Na popularnost razbijanja oz. podiranja kažejo npr. negativizmi, prisotni v družbenih omrežjih. Podobna sporočila o razbijanju ali podiranju nosijo popularni hollywoodski filmi. Sporočilo takih filmov je, da je treba krivičnika čim prej uničiti. Podobno se destruktivnost podpira tudi v naših šolah. Nekritično se namreč propagira razsvetljenstvo, čeravno so nekateri razsvetljenci (Rousseau) širili ideje, na katere so se kasneje Jakobinci sklicevali pri svojem rušenju in teroriziranju.

7. in 8. vrstica, “nato svoj novi svet zgradimo; bili smo nič, bodimo vse”:

Vabljivo vabilo je to, saj imamo radi nekaj novega. Če gre za nov svet brez omejitev, vabilo še bolj pritegne, saj dandanes človek nasprotuje kakršnemkoli omejitvam. To znajo izkoristiti oglaševalci, saj se včasih v oglasih pojavijo besede: “Bodite vse.”

Refren

1. in 2. vrstica, “že se ljudstvo je zbralo v zadnjo borbo že hiti”:

V ozadju gre za odobravanje neki demokratični akciji, da bodo boji čim prej končani. Ljudje imajo radi, da je slabih reči hitro konec. Lahko še dodam misel: “Demokracija pomeni vladavino ljudstva. Ljudstvo pa ima vedno prav, četudi gre za borbo.” Poleg tega ljudje smatrajo, da je temeljit in počasen razmislek izraz indiferentnosti. Zato ima pri ljudeh hitra akcija vsekakor prednost pred nekim zdravo-razumskim razmislekom.

3. in 4. vrstica, “da z internacionalo prostost si pribori”:

Kdo naj ne bi pozdravljal besedila, ki opeva borbo za prostost? V zvezi s tem imamo spomladi celo praznika. Poleg tega se nekateri ljudje počutijo nesvobodne, četudi ni nobenega razloga za to. Popularnost pesmi je tako zagotovljena.

2. kitica

1. in 2. vrstica, “nihče ne da nam odrešenja, ne carji, kralji in ne bog”:

Da ljudje ne verjamejo v posebno moči carjev ali kraljev, je splošno prepričanje. Ustavimo se pa lahko pri besedi bog. Žal se dandanes hoče človek sam odrešiti. Večina Slovencev si tako ustvarja boga po lastnem hotenju. Sicer je v izvirniku beseda bog pisana z veliko začetnico, toda v neprostozidarskega Boga veruje le približno ena četrtina Slovencev.

3. in 4. vrstica, “osvoboditev iz trpljenja bo delo naših lastnih rok”:

Gre za nadaljevanje misli iz 1. vrstice. Dandanes je ta misel zelo razširjena, če se jo jemlje v prenesenem pomenu.

5. in 6. vrstica, “sami razbijmo jarem sužnji, ki tlači nas že tisoč let”:

Tudi to je nadaljevanje misli iz 1. vrstice. Misel še vedno podpirajo na skrajni levici, čeprav ne vedo zakaj.

7. in 8. vrstica, “zdaj kujte, bratje, kujte družni človeštvu boljši, lepši svet”:

S tem se tudi jaz strinjam, toda vprašamo se lahko, kakšen svet se lahko gradi s krvavimi rokami in predvsem ali je človek z lastnimi močmi sploh sposoben graditi boljši in lepši svet.

3. kitica

1. in 2. vrstica, “mi vse ustvarjamo na svetu, zato naj vse bo naša last”:

Če človek ne razmisli temeljito, je to zelo sprejemljiva misel. Če pa človek dobro razmisli, ugotovi, da gre za zanikanje najgloblje človekove potrebe po nečem, kar je veliko več kot gola pravičnost.

3. in 4. vrstica, “zato naj delavcu in kmetu pripada tudi vsa oblast”:

Tudi dandanes je to prevladujoča miselnost, če se le besedo delavec jemlje v širšem pomenu.

5. in 6. vrstica, “ko vse lenuhe in tirane uniči naša trda pest”:

To je spet neka populistična in idealistična izjava, ki sloni samo na goli pravičnosti, kar je značilno že za prejšnje vrstice. Če kdo ne verjame, da ljudje radi prisegajo na pravičnost, naj se priključi kakšnemu socialnemu omrežju.

7. in 8. vrstica, “krivice bodo vse pregnane, svoboden rod vasi in mest”:

V možnost idealističnih nebes na zemlji se mi zdi, da verjame še najmanj ljudi.

Sporočilo Internacionale je za človeka nesprejemljivo. Za delavce in kmete je dobro, da ne zapravljajo svojih moči in življenj za revolucije in državne udare. Revolucijam sta časovno sledila lakota in pomanjkanje. Še bolj kruto pa je, da je bilo v takih primerih usmrčenih veliko ljudi. Po vsaki revoluciji je bilo potrebnega kar nekaj časa, da so se razmere normalizirale. Dandanes se o revoluciji ne razmišlja, precej pa se slavi boj, ki je rdeča nit Internacionale. Tako feministke slavijo uzakonitev splava kot veliko bojno zmago.

Delavec zelo potrebuje dostojanstvo, ki pa si ga ne pridobi z nepreudarnim bojem, pač pa z molitvijo. Širši pogled o tem je predstavljen na še enem prispevku na Časniku.

Matej Leban