Prezrti spomeniki samoslovenstva

Prezrti spomeniki samoslovenstvaPri raziskovanju zgodovine slovenskega osamosvajanja je še polno lukenj in belih lis.  Čeprav ni neznana, pa je bolj ali manj prezrta Skupina Y slovenskih akademikov, ki ni bila množična, zato pa toliko bolj odmevna. Sestavljali so jo Roman Žužek, Ivan Rebernik, Ciril Valant in Franček Križnik. 1968. leta so sestavili brošuro Slovenija kam, ki se je zavzemala »za polnopravno osebnost našega naroda v družbi z drugimi, za dosego svobodne in neodvisne domovine, za pravice, ki nam zgodovinsko pripadajo, je upanje na lepšo in srečno bodočnost našega naroda in drugih narodov«. Tiskali so jo v Trstu.

Skupno z Slovenija včeraj, danes in jutri  Cirila Žebota,  Nekje je luč  Vinka Beličiča in Od Triglava do Andov Janeza Hladnika, je sodila v Jugoslaviji med štiri uradno prepovedane slovenske knjige. Potrebno jih bo ponovno analizirati in skušati ugotoviti njihov odmev in vpliv. Mirno lahko zapišemo, da so tako skupina kot citirana dela, Žebot je skoraj pozabljen, bila še kako vplivna in odmevna. Zato je nedvoumno, da imajo zasluge za slovensko osamosvojitveno misel. Nikoli se nisem mogel znebiti vtisa, da je Franček Križnik to pripadnost plačal z življenjem. Niti slučajno ne dvomim, da jih je UDB-a dobro spremljala.

Pomen in vpliv Drage je nedvomno podcenjen

Vsakoletno srečanje na sv. Višarjih me spomni najprej na Drago. Lansko leto so bili že 53. študijski dnevi Draga, ki jih prireja Društvo slovenskih izobražencev v Trstu. Srečanja potekajo v parku Finžgarjevega doma na Opčinah.  Čeprav so zaradi zbornikov in časopisnih odmevov dobro dokumentirani, pa mi analitična monografska obdelava ni znana. Potrebna bi bila in v Trstu se živijo ljudje, ki so v osrčju tega dogajanja že od samega začetka in poznajo ozadja. Nedvomno je tudi pomen in vpliv Drage podcenjen.

Ključno in najtežje vprašanje pa so sv. Višarje. Za verjetno najstarejšo vseslovensko božjo pot večina niti ne ve, da ležijo na Koroškem. Z političnim slovenstvom jih je že 1848 zaznamoval Matija Majar – Ziljski, ki je bil tja kazensko prestavljen in velja za prvega političnega preganjanca zaradi Združene Slovenije. Žal je višarsko obdobje njegovega življenja in dela (1848-1850) najslabše dokumentirano.

S senžermensko mirovno pogodbo 1919. leta je ta del Koroške dobila Italija. Tam so živeli Slovenci in Nemci. 1939. leta so se »Nemci« na podlagi sporazuma med Hitlerjem in Musolinijem izselili v Avstrijo. Še pred nekaj desetletji so v celovškem predmestju, kjer je bila njihova močna kolonija, ob kozarcu preveč  prepevali slovensko.

Kot častilec dr: Lamberta Ehrlicha (1878 -1942) bi rad zapisal, da ima zasluge za nastanek višarskega gibanja prav on. Ker ima to v začetku  izrazito primorsko dimenzijo, oziroma je teh več, si tega ne morem privoščiti. Nedvomno pa je, da mu je dal zlasti v tridesetih letih 20. stoletja močan pečat, saj je tam že zagovarjal neodvisno in samostojno slovensko državo.

Kdaj se je znova začelo Višarsko gibanje po II. svetovni vojni, kdaj je na njem prevladalo samoslovenstvo, bo potrebno še podrobno raziskati.

Stresnost vsebine Zobčevega govora je podobna nekaterim velikomašnim na Brezjah

Po slovenski osamosvojitvi smo prvi hip mislili, da sta Draga in vsakoletno Višarsko srečanje zgubila svoj smisel in pomen. Vse bolj je jasno, da je zaradi hibridnosti slovenske osamosvojitve njun pomen le še večji. Letošnji višarski govornik, upamo, da bomo lahko čim preje brali integralen govor vrhovnega sodnika Jana Zobca, je znova povedal ono, kar v Ljubljani ne dobi ustreznega odmeva.

Stresnost vsebine Zobčevega govora je podobna nekaterim velikomašnim na Brezjah v ne tako oddaljeni preteklosti. Resnica je bila in bo najhujša kazen naši zlagani polpreteklosti in psevdo-demokratični realnosti, v kateri živimo. Nič manj kot njegova vsebina pa nas mora razveseljevati dejstvo, da Jan Zobec pripada številčno ne tako šibki, intelektualno pa izjemno močni in udarni poosamosvojitveni demokratični mlajši generaciji, ki bo slovensko osamosvojitev, največji dosežek Slovencev v zgodovini, dokončno osmislila in realizirala. Najmanj kar vedo je dejstvo, da so komunizem, fašizem in nacizem tri prostorsko različne podobe iste realnosti. In tega je nekatere upravičeno strah.