Po izhodu iz Egipta so Izraelci štirideset let preživeli v Sinajski puščavi. Sveto pismo pove, da jih je v tem času Bog vzgajal po Mojzesu. V tem času so dobili svoj temeljni pravni akt, deset besed – dekalog. Zanj pravi svetopisemski pisatelj, da je njihova največja dragocenost, tisto, kar jim daje istovetnost, po čemer jih je mogoče razpoznati v množici ljudi in narodov. Ko bodo sosedje videli njihove modre zakone in predpise, jih bodo občudovali in spoštovali.
Zanimivo, mar ne? Veličina neke družbe in osebe se izraža v njihovih zakonih in predpisih. Ne v dragih avtomobilih in velikih hišah, ampak v tem, da živijo v skladu z desetimi besedami, ki jih je Bog po Mojzesu razodel svojim izvoljencem. Jezus je vso zadevo še malo poenostavil: ljubi Boga, ljubi svojega bližnjega. (Morda je Jezus slutil, da bo nastopil binarni čas digitalnega komuniciranja, obdobje twitterja in novinarstva, ki ne pride dlje od naslova in podnaslova…) Skratka: človekova veličina ni v sorazmerna ceni avtomobila in velikosti hiše, ampak se meri po njegovi zmožnosti samo-discipliniranja in po tem, kakšen je do soljudi. To spoznanje resda ni novo, je pa zagotovo milijonkrat pozabljeno!
Kjer ni modrih zakonov, tam je beda
Na Beneškem trgu, pod starodavnim Kapiteljskim gričem, se začenjajo tako imenovane konzulske ceste. Predstavljale so višek rimske civilizacije: Avrelija (po njej se je v Rim stekalo zlato iz vsega cesarstva), Cassia, Flaminia, Salaria in tako naprej. Vožnja po eni od njih je priložnost, da človek razmisli o veljavnosti prej omenjene trditve o veličini naroda. Luknje grozijo, da bodo predrle gumo ali kar požrle celo kolo. Zanemarjeni odtoki ob vsakem nalivu cesto spremenijo v majhno jezero. Pesek in blato prežita na nepozornega voznika. Plevel in grmičevje prožita svoje lovke proti sredini ceste…
Italija ni revna dežela. Država pobere vsaj toliko davkov kot Slovenija, zagotovo več kot Nemčija. A njihove ceste so slabše od slovenskih, medtem ko primerjava z nemškimi sploh ni mogoča. V čem je problem? V zakonih, predpisih, navadah, »kulturi«. Nemška družba je urejena tako, da zmore zgraditi kakovostno infrastrukturo. Italijanska družba tega ne zmore. Imajo denar, imajo znanje, imajo delavce… a za delujočo družbo je potrebno nekaj več. Potrebni so pametni zakoni in ljudje, ki se jih držijo.
Paradoks je v tem, da v taki državi tudi bogatašem ni prijetno. Kaj mi bo Ferrari, če nimam cest? Kaj mi bodo milijoni, če ne najdem dobre šole za otroka? Kaj mi bo bogastvo, če država ne zmore vzpostaviti miru in vladavine prava?
Dobri zakoni so zakon!
Veličina izvoljenega ljudstva (ne le Izraelcev, ampak tudi nas, ki smo božje ljudstvo nove zaveze) je v tem, da jim Bog daje take zakone, ki omogočajo srečno življenje posameznika, družine in družbe. Hudi duh nam seveda prišepetava v uho, tako kot Evi v rajskem vrtu, da božja navodila in zakoni omejujejo našo svobodo in srečo. Kadar mu verjamemo, končamo tako kot Adam in Eva: ne v svobodi, ampak v brezvladju. Garamo za kruh, ki ne nasiti, spimo rahlo spanje človeka, ki ga je strah, kdaj bo prišel Kajn in mu vzel življenje.
Slovence in številne Evropejce je strah beguncev in priseljencev. Kaj nam pove dejstvo, da pet sto milijonov pripadnikov ene najbolj razvitih civilizacij trepeta pred manj kot petimi milijoni revežev, ki bežijo pred vojno in revščino? Po eni strani nam pove, da smo ustvarili zelo ranljivo civilizacijo. Zadostuje peščica dobro nastavljenih bomb, da se življenje ustavi: ljudje ne upajo več potovati, upočasni se potrošnja, podjetja ne zmorejo več plačati posojil in delavcev, zavlada splošna kriza in zmeda.
Pove pa še nekaj drugega: postali smo krhka civilizacija. Sodobna družba je skupek posameznikov, ki se zanimajo predvsem za lastno udobje in varnost. Država, družba – in vedno bolj tudi družina – sta jim vredni toliko, kolikor jim omogočata, da udobno in varno živijo. Pod nobenim pogojem ne bodo dopustili, da bi jim družba narekovala, kako naj živijo ali v kaj naj verjamejo: skupnosti ni, obstaja le združba posameznikov! V sosedovo življenje se ne vtikajo in ne dopustijo, da bi se sosed vmešal v njihovo življenje. Otroke, če jih imajo, vzgajajo plačane vzgojiteljice in učiteljice, po učnih načrtih, ki so jih sprejeli državni uradniki (naši profesorji to so). O njihovem zdravju – in vedno bolj tudi o njihovem življenju – odločajo zavarovalnice, zdravniki in bolniške sestre. Če onemorejo ali zbolijo, jih prevzamejo domovi za ostarele. Polovico tega, kar ustvarim, dam državi za to, da poskrbi za vse naštete primere. Kar mi ostane, želim potrošiti zase.
Zakon daje identiteto
Kaj se zgodi, ko v tako okolje vstopi skupina prišlekov iz drugega sveta? Povsem razumljivo je, da se povežejo med sabo, saj jih domačini ne sprejmejo (ne pozabimo, zanje mora poskrbeti država, po možnosti tako, da jih jaz ne bom niti opazil). Družbeni izločitvi dodajmo še dejstvo, da gre povečini za travmatizirane ljudi, ki imajo za seboj državljansko vojno, lakoto, nevarno potovanje skozi puščave in preko morja… Skratka za ljudi, ki bi potrebovali več sočutja in pomoči kot povprečen Evropejec. Ko se ti ljudje torej povežejo med seboj, naenkrat postane očitno, da ne gre za konflikt med dvema skupinama – 500 milijoni Evropejcev in 5 milijoni prišlekov – ampak si stojita nasproti 5 milijonov prišlekov in množica posameznikov. Ko posamezniki to ugotovijo, jih zagrabi panika. Toliko bolj, ker ubogi prišleki ogrožajo njihove avtomobile in hiše.
A problem niso prišleki. Problem smo mi, ki nismo zmožni živeti kot skupnost. Mojzes bi k temu dodal naslednje: Dal sem vam Božje zakone zato, da boste dobro živeli, kot skupnost in kot posamezniki. Če živite po njih, vam bo dobro in boste močni, cenjeni. Če boste imeli radi Boga in bližnjega, če boste svojo srečo iskali v tej zapovedi in ne v imetju ali lagodju, boste na varnem. Če pa jih zavržete, se boste razdrobili in vas bodo povozili. Ne boste ne prvi ne zadnji. Na vas je torej, da bodisi sprejmete Božje nasvete in ustvarite pravično in ljubečo družbo, ali pa jih zavrnete in se pripravite na posledice.
