»Vsi so pobijali. Zločini so se pač dogajali na obeh straneh«. To je največ, kar je mogoče iztržiti pri sleherni amaterski razpravi na temo revolucije in druge svetovne vojne na slovenskem. Ob takem izzidu ne pomagajo niti zgodovinska dejstva niti pravni argumenti: vsaka razprava je vnaprej obsojena na ideološko blokado. Ko enkrat pride do te točke, je težko nadaljevati. Tisti, ki prvi poda takšno izjavo, je s tem kapituliral pri argumentaciji in se hkrati umaknil na varno.Ta preprosti in navidezno nedolžni aksiom se je že tako zažrl v kolektivno zavest naroda, da ga je zelo težko izpodbijati. Reči: »vsi so delali zločine« je odlično sredstvo zamegljevanja. Izjava v zavesti poslušalca ustvari umetni občutek enakomerne porazdeljenosti krivde, kot da so vsi akterij konflikta enako krivi.
Izjavo »Vsi so pobiljali« je treba v resnici razumeti kot »Ne znam argumentirati v tej razpravi. Premalo poznam dejstva, vendar verjamem ‘našim’ in domnevam, da to, kar mi sogovornik očita bodisi ne drži bodisi je moč interpretirati drugače«. Če smo iskreni, se je to vsakomur že zgodilo in je nekaj normalnega. Nihče ne more vedeti vsega in pogosto nastopi trenutek, ko nam zmanjka argumentov. Takrat se človek običajno ne vda, temveč se upre na prepričanja, predsodke ali čustva, saj so »predsodki modrost neukih«, kot je dejal Burke. Ta jetudi zapisal, da »predsodek lahko (ta) razum vzpodbudi k dejavnosti, s svojimi čustvi pa mu lahko da potrebno vztrajnost…«.[1] Vztrajnost, da iščemo resnico in hkrati ostameno zvesti svojim prepričanjem. Zato čustvenost in predsodki niso nujno nekaj slabega, če jih vodi poštenje in resnicoljubnost.
V Sloveniji živi mnogo ljudi, ki so bili v konfliktu neposredno udeleženi in jim spomin na dogodke nikakor ne dopušča o tem razpravljati na način, kot da bi šlo za nekaj trivialnega. Prav tako imamo v Sloveniji cele generacije preprostih, dobronamernih ljudi, ki so bili vzgojeni v totalitarnem duhu, v vrednotah, ki izhajajo iz nekega mita o osvobodilnem boju. Za njih je OF simbol herojstva in boja za svobodo, vsa folklora socializma pa v njih vzbuja domoljubje. Ti vzgibi človeške narave so pozitivni, vendar morajo biti uprti na resničnih vrednotah, sicer so lahko nevarni. »Vsaka herezija preživi zaradi jedra resnice prisotnega v njej«[2], pravi Hilaire Belloc, ko govori o veri. Podobno velja tudi za ideologije, zato ima Jugoslovanski socializem toliko podpornih nostalgikov še danes: ker za mnoge pooseblja vrednote solidarnosti ter socialnega čuta v času vse večjega individualizma, ker na nek način poveličuje delo in se s tem zoperstavi svetu finančnih špekulacij, in nasploh, ker nekako uspe vzbuditi čustva domoljubnosti in junaštva. Vse našteto je resda le varka ali zelo pristranska slika, ki je nastala zaradi več desetletne indoktrinacije, toda pričakovati, da bo generacija štirideset, petdeset ali šestdeset letnikov samoiniciativno opravila premislek ter spremenila mnenje o svetu, v katerem so bili vzgojeni, bi bilo naivno optimistično. Partizanstvo, revolucija in NOB so v tem kontekstu le še romantične predstave, ki v kolektivni zavesti zasedajo mesta, ki jih sodobna individualistična in globalizirana kultura ni sposobna več zapolniti. Teh mitov očitno ne uspe očrniti niti védenje o strašnih zločinih niti prizori iz Hude Jame.
A takšna nostalgija sama po sebi ne predstavlja največje ovire na poti reševanja prej omenjene ideološke blokade. Tovrstni vzgibi bi morali kvečjemu, ob pravi meri poštenosti in pri vzpodbudni družbeni klimi, voditi k intenzivnejšemu iskanju resnice. Vendar nihče ne more priti do pravih zaključkov, če so nekatera ključna dejstva prikrita ali zamolčana ali če so pravi vzroki konflikta namerno zamegljeni pod krinko »kaotičnih vojnih razmer«, predvsem pa ne, če je narod tarča ideoloških manipulacij s strani političnih in intelektualnih elit, ki se, zahvaljujoč mitom, še vedno vzdržujejo na oblasti. Tukaj poštenost množic odpove in jo premagata naivnost in nevednost.
Zato bo do sprave lahko prišlo le, če se bo družbena razprava upirala na resničnih dejstvih in ne na mitologiji. Da bi prišlo do smiselnih zaključkov pri vrednotenju preteklosti, bo potrebno vzpostaviti neko minimalno raven poznavanja zgodovine, pri čemer bodo morali biti na planem vsa in ne le nekatera skrbno izbrana dejstva. Sprava je nujen proces, če želimo kot narod oblikovati neko skupno identiteto, ki je trenutno skorajda ni.
Potrebno pa je razumeti, da je sprava na ravni ideologije nemogoča. Ker tudi takrat, ko bodo vse žrtve dostojno pokopane, ko bodo vsi rudniški jaški izpraznjeni, ko bo v slovenskem parlamentu enoglasno sprejeta resolucija o totalitarizmih, in ko bo tiskana zadnja stran učbenika slovenske polpretekle zgodovine, bomo Slovenci še vedno do neke mere razdeljeni. V ozadju bo ostala tista osnovna deljitev, ki je najgloblji vir celotnega konflikta slovenske polpreteklosti in evropske moderne. To je boj med dvema konceptoma sveta: Tradicija in Revolucija. »Non Serviam«, so nekoč dejali -med mnogimi drugimi- Jean Calvin, Oliver Cromwell, Maximilien de Roberspierre in Vladimir Lenin. Za njimi so enoglasno vzkliknili ideologi narodnoosvobodilnega boja: »smrt fašismu!« in pognali narod v enega izmed najkrutejših bratomornih spopadov vseh časov.
»Na obeh straneh so se dogajali veliki zločini. Vsi so bili isti«, ponavlja danes slovenska javnost. Tako bo tudi ostalo, vse dokler ne bomo prešteli vseh kosti. Za resnično zgodovinsko spravo ne zadostujejo lepe besede, dobri nameni in »politično mostograditeljstvo«, kot pravijo. Treba bo ljudem povedati, kaj se je v resnici zgodilo in kako se je vse skupaj začelo. Nemara bodo na koncu presenečeno ugotovili, da niso bili »vsi isti«.
[1] Sir Edmund Burke, Razmišljanja o revoluciji v Franciji, Ljubljana 1989.
[2] The Great Heresies, Hilaire Belloc.
Foto: 24kul
