Preprečevalec in odstranjevalec odvečnega dela je poklic prihodnosti

RokaPS.resized

Zadnjič sem v zborniku predavanj Nikodemovih večerov “Preprosto in pristno” iz davnega leta 2000 v prispevku dr. Huberta Požarnika z naslovom “Zapleteno in preprosto” našel tale podatek: “Zaradi nedelj in številnih praznikov, romanj in zime so ljudje delali manj kot dvesto dni v letu.” Pa sem šel prešteti delovne dni v letošnjem letu, upoštevajoč 25 dni letnega dopusta: 225 dni. Torej, če tole primerjamo s Požarnikovim podatkom, je tole za dobrih 12 % več.

Pa si poglejmo še delovni dan človeka pred kakimi 50 leti. Delo se je začelo ob šestih zjutraj, vstati si moral seveda primerno zgodaj, da si bil “ob uri” – kar morda niti ni tako slabo, ura je dober priganjač – na delu in ob dveh je z delom končal. Če je človek porabil eno uro, da je prišel do doma, je imel po tretji uri čas za kosilo, za družino, za sebe, za kaj postoriti. Dela praktično ljudje niso nosili domov, ker se ga ni dalo. Računalnikov pač še ni bilo.

Danes v korporacijah opažam, da ljudje zaradi drsečega delovnega časa (ura ne priganja več) prihajajo na delo okoli osme ure, tako, da se jim delavnik izteče šele ob štirih popoldne, potem skoraj obvezno malo podaljšajo (veliko ljudi ima plačane nadure) in za povrh si delo, lepo naloženo v datoteke prenosnega računalnika še nesejo domov. Za zvečer, ko gredo otroci spat. Če imajo eno uro do doma, so potem doma okoli šeste ure, ko je čas že za večerjo, si vzamejo nekaj malega časa za družino, za sebe, za kaj postoriti. Po deseti zvečer pa se vklopi računalnik in se dela do … pozne noči. Zjutraj se malo potegne in delovni dan se ponovi.

Pa primerjajmo še stopnjo avtomatiziranosti delovnega procesa. Pred 50 leti se je praktično vse delalo “na roko”. Moja mama je, na primer, ves mesec na roko računala plače zaposlenim v državnem podjetju. Torej skoraj ves mesec je opravljala delo, ki ga sedaj preprosta Excelova tabela zmore v nekaj minutah – toliko kolikor je pač potrebno, da se v tabeli spremenijo kakšni faktorji.

Še leta 1988, ko sem prišel na delo v veliko korporacijo, je imela enota z 200 zaposlenimi, samo en računalnik. Vse podatke smo računali na roko, s pomočjo kalkulatorjev seveda, ki pa jih recimo pred 50 leti še ni bilo. Vse dokumente, ki jih ni bilo veliko, smo tipkali na roko. Sedaj ima taka enota praktično toliko računalnikov kot je zaposlenih. Delo se je v petdesetih letih dejansko avtomatiziralo, hitrost pretoka informacij v podjetju se je neznansko povečala, obenem pa neznansko povečala količina dokumentov.

Kako je torej mogoče, da ljudje kljub izjemnemu razvoju – kot bi rekli v socializmu – proizvodnih sredstev in komunikacijskih orodij, vedno več delajo? Ali ne bi bilo logično, da se z vsako avtomatizacijo, delovni proces skrajša in z njim seveda delovni čas? A ponavadi se z avtomatizacijo ne skrajša delovni čas, pač pa se zmanjša število zaposlenih in poveča dobiček.

A ljudje smo iznajdljivi in smo – po moje – iznašli naravno rešitev za to: umetno povečanje dela. Sam opažam, da se to počne na dva načina: s povečanjem kompleksnosti dela in z uvajanjem odvečne birokracije. Ljudje smo, kjer smo le mogli in kjer se je dalo, pač našli logičen odgovor: naredimo si več dela. Nesmiselnega sicer, a kaj za to (to je tudi težko dokazati), zagotavlja nam preživetje. Kompleksnost in zbirokratiziranost smo prignali, še posebej v javnem sektorju, kjer učinkovitost in uspešnost dela ni velika tema, do absurda. Vprašajte zdravnike, učitelje, pa ljudi, ki se prijavljajo na Evropske projekte, celo kmete, … za koliko se jim je povečalo “papirnato” delo, ki jim ga je predpisala tako imenovana “država”. Pravijo, da imajo komaj še čas za opravljane osnovne dejavnosti ob vsej tej “papirologiji”. Nič dosti bolje ni v industriji.

Rešitev

Odstraniti odvečno in nesmiselno delo. Kako? Ne vem točno, ker se v vsakem delu da najti drobec smisla. A vseeno predlagam, da se uvede nov poklic, ki bi ga morda delovno poimenoval “preprečevalec in odstranjevalec odvečnega dela”. Te ljudi bi potem zaposlili na naših uradih, šolah, bolnišnicah, podjetjih … – precej blizu odločevalcem – in bi bili zadolženi za preprečevanje in odstranjevanje odvečnega dela. Obenem pa bi se morali zavezati, da zaradi odstranjevanja odvečnega dela, nikogar ne odpustimo.

Verjamem, da bi se ljudje tako bolj posvetili bistvenemu – na delu in celo doma. Verjamem, da bi sčasoma ljudje zahtevali tudi skrajšanje delovnega časa. Verjamem, da bi se navada “preprečevanja in odstranjevanja odvečnega” prenesla tudi v naše domove, rabili bi vedno manj stvari in imeli bi vedno več časa – za ljudi. Prijatelj pravi: “Vsega imamo, samo časa nimamo.” Pravzaprav časa nimamo le za Boga in za ljudi, za nesmiselno delo ga imamo veliko.

Foto: Marinka Čerin