Bliža se evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov, ki je bil leta 2012 tudi v naši državi uradno razglašen za spominski dan. Naj spomnimo, 23. avgusta leta 1939 je bil podpisan pakt Hitler-Stalin – dveh totalitarnih držav in sistemov 20. stoletja (nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze), Takrat je bila odprta pot v drugo svetovno, veliko morijo prejšnjega stoletja.
Slovenija je v 20. stoletju doživela vse tri velike totalitarizme – fašizem, nacizem in komunizem, kar čutimo še danes. Za temi časi ostaja veliko neizgovorjenega, rane so še nezaceljene, ljudje so ostali nepokopani po gozdovih, jamah in breznih. Obstajajo besede, ki veljajo za politično nekorektne, v javnosti nezaželene, če niso celo od »nekoga« prepovedane.
Nekoliko se je že pozabilo, da so konec leta 2013 v Društvu Demos na Kamniškem sprejeli program dela z naslovom Pravica do groba, ki je bil dolgoročno naravnan in še ni v celoti uresničen, s katerim želijo pomagati, da se uredijo vsa vprašanja, povezana z množičnimi prikritimi grobišči žrtev povojnih pobojev na Kamniškem. Na samem začetku projekta so vzpostavili široko iniciativo za ureditev Parka spomina in opomina Kamniška Bistrica ter postavitev spominskega sakralnega obeležja (kapelice) v neposredni bližini večjega grobišča v bivši drevesnici na Kopiščih. Program sta podprli država in občina Kamnik, zahtevna naloga pa je bila lahko uresničena, ker se je oblikovalo široko partnerstvo: Združenje Otkrićemo istinu – Dušan Niklanović, Komisija vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Občina Kamnik, Agrarna skupnost Meščanska korporacija, združenji Ob lipi sprave ter Resnica in sočutje. Še posebej je potrebno izpostaviti prispevek črnogorskega Združenja Otkrićemo istinu – Dušan Niklanović. Prav njim gre zahvala, da so 70 let po koncu druge svetovne vojne blagoslovili kapelico, posvečeno vsem žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja, ki so življenje izgubili v Kamniški Bistrici.
Dobronamerna opozorila
Že na samem začetku tega projekta so člani društva prejemali »dobronamerna« opozorila, da se ognejo besede »opomin«, beseda »spomin« pa v tistem času ni bila problematična. Bilo pa je očitno, da nekdo, morda celo neka večja skupina ljudi, budno spremlja prizadevanja članov društva in na nekoliko skrivnosten način sporoča, da se ne strinja s projektom Pravica do groba.
Če zanemarimo podrobnosti, na trenutke tudi nekoliko nerazumljive za današnji čas, ki so se dogajale v nadaljevanju realizacije Parka spomina in opomina Kamniška Bistrica ter gradnje kapelice, tudi beseda »opomin« ni bila več sporna, saj naj bi bilo na kapelici med drugim napisano tudi besedilo: »Mrtvim v spomin, živim v opomin.« Predstavniki investitorja so s podporo najvišjega vodstva kamniške občine pri tem besedilu vztrajali, iskali so tudi podporo vladne komisije. Bili smo celo priče izjemno pragmatičnim razlagam takrat veljavnega zakona o vojnih grobiščih, ki je na grobiščih žrtev vojne – po vojni usmrčenih oseb predvideval besedilo napisa, ki se glasi: »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja, Republika Slovenija.«
Sodelavci Društva Demos na Kamniškem in prof. dr. Janez Juhant, Ob lipi sprave, pa so menili, »da mora biti obeležje zgrajeno v ekumenskem duhu in posvečeno po koncu 2. svetovne vojne izvensodno pobitim vojakom in civilistom iz Hrvaške, Srbije, Črne gore, Nemčije, Avstrije in Slovenije. Napis na obeležju mora biti skladen s slovenskim Zakonom o vojnih grobiščih (ZVG), z določili Občine Kamnik in skladno z voljo denacionalizacijskega upravičenca Agrarne skupnosti Meščanska korporacija v Kamniku.« (Memorandum dela pogodbenih strank k problemu realizacije projekta spominsko obeležje Kamniška Bistrica, 11. 5 2015, arhiv društva)
Opomin je, revolucionarno nasilje ne
Prišli smo do prepovedane besede: »Revolucionarno nasilje.« Dovoljeno je sondirati grobišča, jih urejati, označevati, v nekaterih primerih je celo dovoljeno prekopavati mrtve in jih pokopati na domačih pokopališčih. Uporaba pravih besed pa, čeprav so zakonsko določene, pa je politično nekorektna in širše družbeno nezaželena.
Profesor dr. Juhant je vsem takrat vpletenim v pismu napisal naslednje (Arhiv društva, 8. 5. 2015):
»Predvsem pa bi rad vsem spet položil na srce, da bodimo pošteni in odprti in poskušajmo žrtvam dati ustrezno dostojanstvo tako, da jim dopustimo, da se bodo v napisu prepoznali kot umorjeni, in imamo torej vsaj približno zapisno, zakaj in kako so umrli. Ne glede na hvaležnost društvu Odkritčemo istinu, ki je omogočilo financiranje (z darovi sorodnikov, kot so nas seznanili, kar bi nas moralo vse spodbuditi k določeni obvezi!), pa je naša naloga, da ostanemo zavezani resnici in sočutju do teh in vseh ostalih žrtev in to dostojno tudi zapišemo. Verjamem, da vsi dobro veste, zakaj so bili ti, ki jim postavljamo spomenik-kapelico, umorjeni, ter da terjajo od nas pogum, da to tudi skladno s tem védenjem zapišemo. Vživimo se v človekovo dostojanstvo umorjenih in jim operimo madeža, ki so jim ga naprtili, jih naredili brezimne ter brez dokazane krivde umorjene. In njihova edina »krivda« je, da niso bili po volji totalitarni oblasti. In tudi Črnogorci niso bili le člani kraljeve vojske, pač pa tudi svojci, žene in verjetno tudi otroci. Prav tako seveda vsi ostali, ki ležijo v tem in ostalih grobiščih na Kamniškem.«
Juhantove besede so prepričale vse, ki so nasprotovali uporabi pravih besed na grobiščih po vojni umorjenih oseb. Napis, ki je vključeval z zakonom določene besede, je bil sprejet. Vendar to še ni bil konec. Vse do zadnjega tedna pred slovesnim blagoslovom kapelice je potekal spor, s kako velikimi črkami bodo te besede napisane in kje na kapelici bodo vklesane. Predstavniki investitorja so vztrajali, da je primerno mesto na nogi oltarja, ki je hkrati tudi naslon za vence. Da bi bil napis čim manj opazen ali celo neviden?
Zaradi takega načina odločanja je obstajala možnost, kot je zapisal Juhant (Arhiv društva, 8. 5. 2015), »da bi bila kapelica postavljena in blagoslovljena brez soglasja nekaterih izmed nas, čeprav smo doslej v delovanju komisij ter prej v prizadevanju še mnogih pred nami pokazali večinoma veliko mero potrpežljivega dialoga in pripravljenosti za soglasje, ki bi ga pa zdaj očitno nekateri iz nerazumljivih razlogov kar obšli, zaradi česar mi je zelo težko in ne verjamem, da to vodi v smer procesa sprave in sodelovanja med nami.«
Dali smo jim besedo
Na koncu se je dobro razpletlo. Obiskovalcem Parka spomina in opomina Kamniška Bistrica, teh je vedno več, je jasno vidno sporočilo, da je kapelica posvečena spominu žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja. Naj bralce še spomnimo, da je od slovesnega blagoslova kapelice minilo dve leti, kapelica in posvetilni napis v njeni notranjosti pa je bila že dvakrat deležna grobega vandalizma.
Kot da vsem, ki so zadnjič gledali luč sveta v tej alpski dolini, nekdo ne priznava pravice do groba. Kaj pomeni sveto znamenje na grobovih nasilno umrlih na Kopiščih in drugje Sloveniji, nam je na slovesnem blagoslovu kapelice povedal ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore (2016[1], str. 297):
»Sveto znamenje na tem in na vseh drugih grobiščih, ki še čakajo nanj, je eden od korakov, s katerimi tem grobiščem in mrtvim v njih vračamo besedo, ki jim je bila z zamolčano in zatajeno smrtjo vzeta. Ta beseda bo nujno pripeljala do resnice, resnica pa bo klicala po pravičnosti. Zadnje dejanje teh korakov bo sprava, ki bo zacelila bolečo razdeljenost našega in drugih prizadetih narodov«.
Konec prvega dela. Nadaljevanje sledi.
[1] Prelomna leta: spomini na dogajanje med vojno 1941-1945, v povojnem času in v samostojni Sloveniji. 2016. Kamnik: Društvo Demos na Kamniškem.
