Prejeli smo: V. Kovačič – Vztrajniki nasproti vstajnikom?

Foto: Odbor 2014.
Foto: Odbor 2014.

Pred Vrhovnim sodiščem se vsak dan zbirajo in so glasni vztrajniki – uporniki z razlogom. Razlog pa je jasen: ustaviti kršenje človekovih pravic na slovenskih sodiščih. Zapor Janeza Janše je samo vrh ledene gore. Ljudje se počasi ozaveščajo, da ne gre samo za Janeza Janšo, ampak za vse državljane, katerih pravica do poštenega sojenja je bila tako Janši kot stotinam in tisočem drugih poteptana in zlorabljena.

Vztrajniki nasproti vstajnikom?

Na nasprotni strani ulice pod Miklošičevim spomenikom, pa so – ne boste verjeli, glasni zagovorniki kršitev človekovih pravic. Njih je sicer 30-50 krat manj, ampak vseeno so dovolj vidni. Sicer pa gre za ostanke lanskoletnih vstajnikov, ki so očitno svojo nalogo opravili in niso več uporabni, zdaj pa pod simbolno rdečo zvezdo zagovarjajo kontinuiteto kršenja ustave in človekovih pravic. To je sicer edinstven civilnodružbeni pojav ne le v Sloveniji pač pa v Evropi ali na svetu sploh.

Tretja, tej podobna scena, ki smo jo videli ta konec tedna in prihaja s Planine pri Podbočju, pa je nastop jugo nostalgične »elite« – med katero vidimo poslanko Violeto Tomić. Paradirajo in se predstavljajo v vojaških uniformah in z brzostrelkami ter puškami na konjih in rdečo zvezdo na oprsju. Očitno gre za ljudi, ki so povsem prespali 70 let in mislijo da se 2 svetovna vojna ni končala in še kar naprej živijo v iluziji stalinizma (titoizma) s človeškim obrazom. Sicer pa je število »vstajnikov na vpoklic« pred sodiščem, za marsikoga čudaško početje.

Nasprotno temu se pred Vrhovnim sodiščem (VS) vsak dan ob 17 h – tudi ob sobotah in nedeljah, zbere 150-300 udeležencev. Ob največjem zbiranju, ki se je končalo z zborovanjem pred parlamentom, pa jih je bilo celo 2 tisoč. Protesti pred Vrhovnim sodiščem niso demonstracija nasilja, pač predvsem glasni in vidni pozivi k odgovornosti sodnikov.

Na vsakodnevnih protestih pred VS se objavljajo seznami kršiteljev in vrste kršitev človekovih pravic z navedbami členov ustave RS, ki so bili kršeni. Na protestih pa ljudje tudi osebno izpovedujejo tragične osebne zgodbe. Vsak dan na novo se objavljajo priimki in imena sodnikov, ki so v 442 sodnih odločbah kršili človekove pravice in Ustavo RS. Pa tudi drugih.

Lustracija in javnost sojenja

Vztrajniki zahtevamo dve stvari: lustracijo in javnost sojenja. Da ne bo nesporazuma, lustracija ni nič grozljivega, pač pa zgolj to, da se sodnikom, ki so dokazano kršili ustavo in človekove pravice, odvzame sodniška licenca – pravica do sojenja. Sodniki (vrhovni, okrožni ali upravni), ki so kršili človekove pravice pač nimajo legitimnosti, da sodijo drugim ljudem v imenu ljudstva. Zato jim je treba vzeti legalnost pri opravljanju funkcije, legitimnost so si vzeli sami. To ni ideološka lustracija, pač pa lustracija zaradi uveljavljanja odgovornosti, da bodo končno tudi sodniki, tako kot navadni državljani, za svoje delo odgovorni ljudstvu v imenu katerega sodijo. Sodniki ne morejo biti posebna kasta nedotakljivih – nikomur odgovornih.

Druga zahteva vztrajnikov je javnost sojenja po standardu ustavnega sodišča, kjer se za vsakega sodnika ve kako je glasoval in svoje stališče o pomembnih zadevah obrazloži z odklonilnim ali pritrdilnim ločenim mnenjem. To pa hkrati pomeni, da morajo biti sojenja javna in sodbe javno dostopne – ne le načelno, pač pa v praksi.

Tretja stvar, ki morda pride tudi kmalu na vrsto so volitve sodnikov in sodnega sveta. Sedanji sistem zaprte skrinje je treba spremeniti in s tem prevetriti kadrovanje po zaslugah – dostikrat po trofejah s področja kršenja človekovih pravic. Sodniki, ki sodijo v imenu ljudstva, naj bodo izvoljeni od tega ljudstva. V nasprotnem primeru morajo »sodbe v imenu ljudstva« podpisovati drugače. Oblika ne sme prikriti vsebine, kot je to danes.

Sedanji protesti so zahteva po rekonstrukciji pravosodnega sistema, ki je padlo na najnižjo raven doslej, ne pa njegovo rušenje, kot temu sicer pravi novi mandatar. Ker se pri tem verjetno le izmika problemu, ga pozivamo k temu, naj moralna in demokratična načela prične uresničevati najprej v pravosodju. Saj to naj bi bila tudi njegova velika specialnost, in s tem je konec koncev zmagal na volitvah. Edino to šteje, teoretično pa so stvari že zdavnaj jasne.

Kako uresničiti ta cilj?

Lustracijo, javnost sojenja in ostale spremembe bi morali doseči po parlamentarni poti, ali pa tako, da se o tem povpraša ljudstvo, torej z razpisom referenduma. Zato pozivamo poslance, da se zavzamejo za referendum za spremembo tozadevne zakonodaje. Čeprav bi bil referendum le posvetovalnega značaja, bi njegov rezultat lahko bil zavezujoč za vso politiko (podobno kot pred desetletjem in pol za vstop v NATO in EU). Posebej zavezujoč pa naj bi bil za aktualno politiko, ki se je pravkar ustoličila in ki verbalno znova izpostavlja visoke standarde demokratičnosti in politične kulture. Pri tem pa seveda izključujemo, da se nepripravljenost na spremembe zavije v »kulturo« molka, ki v demokraciji ni sprejemljiva, v Sloveniji pa je postala skoraj samoumevna. Problem ne bo izginil, če ga ne priznavamo.

DANES JANŠA JUTRI TI, NA VRSTI SMO MI VSI – če se temu ne upremo! »Vstajniki« na drugi strani ceste žal tega (še) ne razumejo in ne zmorejo storiti korak čez cesto, naprej na drugo stran, zmoremo pa to storiti vztrajniki, tako imenovani zametek »drhali«. Ni pa slučaj, da je pritisk na spremembe v pravosodju največji, saj je stanje v njem najslabše, od stanja v njem pa je odvisnih mnogo drugih stvari.

Dr. Dragana Petrovca, ki si je omislil oznako »zametek drhali«, pozivamo na dialog, naj pride med drhal in ovce pred sodišče, da skupaj poiščemo pravo ime za nas in tudi zanj. Za varnost je poskrbljeno: drhal smo ukrotili, ovce pa niso nevarne. Nevarne so predvsem tiste, ki sledijo voditeljem F-21.

Vili Kovačič

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.