Objavljamo celoten nagovor g. Franca Zabukošek na Teharjah iz leta 1996.
Spoštovani državljanke in državljani, dragi rojaki – tisti, ki vam je bilo življenje nasilno odvzeto na tem kraju, kakor vsi, ki sedaj obiskujete ta kraj zločina, ki ga ne smemo pozabiti, da se ne bi kdaj ponovil!
Dovolite, da kot domačin tega področja povem ob tej spominski slovesnosti nekaj misli.
Ko so se tu dogajali zločini, se še nisem niti dobro zavedal samega sebe. Ko sem začel spoznavati svet in dogodke, sem se tu mimo vozil s kolesom v šolo, kjer so nas učili o mitologij NOB in povzdigovali revolucijo kot začetek nove dobe, ki bo zadovoljila vse in prinesla raj kar na zemljo in v našo stvarnost.
Ker se marsikaj v realnosti ni ujemalo z uradnim pripovedovanjem povojne oblasti in njenimi dejanji, se je tu in tam kaj slišalo tudi o grozljivostih in nasilju vojnega in povojnega obdobja. Tako sem se s tesnobo vozil mimo tega kraja, kjer baje nekaj straši.
Danes so stvari znane vsem, ki jih zanima svoj rod in ki jim je resnica vrednota in temelj vsega početja. Kljub temu po zaslugi privilegiranih in sprenevedanja precejšnjega dela prejšnje in sedanje oblastne strukture, se ni veliko storilo, da bi prevladala resnica in da bi kraji kot so Teharje, Kočevski rog in še nekateri drugi, kot kraji narodove tragedije postali kraji narodove veličine.
Za to je potrebno samo spoznanje in priznanje resnice, ki odrešuje tesnobo in osvobaja spone, ki ovirajo, da gremo naprej očiščeni in močnejši. Pogosto se sliši, to ni moja stvar, to se mene ne tiče, tega ni bilo pri nas, to je bilo samo v ljubljanski pokrajini in na dolenjskem itd., poleg tega se še vedno enostransko gleda na takratne razmere in prilike, dejstva pa se delno in površno obravnavajo po črno belih klišejih.
Le celovit in objektiven pogled v takratna dogajanja bo pripeljal do umirjenja, kateremu podlaga je kesanje in odpuščanje, ki edino pripelje do sožitja različnosti in do složnosti pri nadaljnjih delih in opravilih. Civilizacijska norma, obsodba zločinskih dejanj in zločincev pa mora ostati, če hočemo napredovati na poti kulturnosti in višjih vrednot.
Leta 1962 sem imel priliko doživeti v Nemčiji v Berlinu, kjer je muzej in spomenik žrtvam nacizma, mladega tolmača, ki je svojim rojakom Nemcem in ostalim prisotnim zelo prepričljivo in doživeto dopovedoval smisel in potrebo obsodbe obsodbe zla nacizma, ker je sicer prikrita možnost za ponavljanje, če se splošno ne obsodi. Nemci so to dejansko storili in stopili na višjo stopnico vrednotenja takratnega dogajanja in višjo stopnjo civilizacije, saj so ob 50. letnici konca druge svetovne vojne lahko stopili ob bok takratnih zmagovalcev.
Vsak narod, če hoče napredovati, mora sam urediti svojo zgodovino in jo pošteno ovrednotiti in sprejeti za svojo takšno, kakršna je v resnici bila. Danes je večini lahko jasno, da smo na kraju, kjer so za večno ostale nedolžne žrtve oblastniške in nasilne ideologije, ki ni v ničemer opravičila socialnih in svobodoljubnih hotenj, ki se pojavijo vedno kot odgovor kakršnemu koli nasilju. Dejstvo je, da so bile nedolžne žrtve zveste narodu, domovini in Bogu, vrednotam, ki so bit človeka in ki osmišljajo življenje in delovanje posameznika. In dejstvo je, da so bile žrtve sobrata iste krvi, ki je bil zasvojen z tujo ideologijo in oblastniških strasti.
Država in administracija države sta dolžni te vrednote, to je narodnost, zvestobo domovini in Bogu vzpodbujati in negovati. Žalostno je, da naša država že šest let (danes 23, op. avtorja) po demokratičnih volitvah ni v stanju te stvari urediti, to je obsoditi zlo ideologije revolucije in ovrednotiti zvestobo vrednotam, kot so narod, domovina, Bog in h katerim sodi tudi odpor vsakršnemu nasilju, ki ima zgolj oblastniške nagibe. Če hočemo naprej, je potrebno, da spoznamo in priznamo svojo majhnost in slabosti, svoje medsebojne grdobije in zločine, se jih v okviru možnosti pokesamo, tako da odpravimo krivice, privilegije, obsodimo zločine in smiselno odpustimo, če ni druge možnosti, ali so olajševalne okolnosti.
Le tako bomo stopili korak naprej v kulturi civilizacije in kraji kot so Teharje, Kočevski rog in drugi bodo postali kraji naše narodne veličine; osvobojeni bomo primitivnosti in zlonamernosti in postali bomo vrednejši, sprejemajoči različnosti, ki nas v složnosti in sožitju bogatijo in osrečujejo. Zato bi bil že čas, da bi bili na teh mestih takšni pomniki.
To so dolžnosti države in je žalostno, da to (do)sedanji upravljavci ne zmorejo storiti. To pa ni niti čudno, saj so s prevarami ostali prejšnji, ki to nočejo, ker hočejo ohraniti svoje ugodnosti.
Spoštovane državljanke in državljani, dragi rojaki, sedaj (bo kmalu) je čas, ko bomo odločali mi, zato bi bilo prav, da se tega zavedamo in izvolimo ljudi in stranke, ki se trudijo državo voditi po vrednotah in to z svojo naravnanostjo in doslednostjo tudi izpričujejo. Le tako se bo uresničila vizija našega poeta F. Prešerna: “Edinost, sreča sprava k nam naj nazaj se vrnejo, ko rojak prost bo vsak, ne vrag le sosed bo mejak.”
Le s takšno oblastjo lahko upamo, da bodo na teh krajih narodne tragedije in majhnosti, pomniki narodne veličine in vrednostne opredeljenosti. Volitve so naša edinstvena in složna državljanska dolžnost. Sveti oče, papež Janez Pavel II nam je ob obisku rekel: »Korajža velja« in upam, da nas je potrdil toliko v veri, da je sprememba oblasti nujna in da nam bo to tudi omogočila storiti.
Franc Zabukošek, Šentjur
Foto: Franc Zabukošek
