Primer sojenja dr. Noviču bo precedens za slovensko sodstvo, čeprav se minister Klemenčič neodgovorno izmuzne z izgovorom, da primera ne pozna. Minister je ignorant, novinarji ki o tem pišejo pa silno površni. Enako tudi vsi sodniki, ki so do sedaj o tem sodili, sodili pa niso – ne o krivdi ali nekrivdi, ampak o ponovitveni nevarnosti.
Novinarji se sicer povsem upravičeno sprašujejo o kvaliteti in neodvisnosti slovenske izvedenske stroke. Navaja se primer Radan in primer Novič. Oba primera pa se popolnoma neutemeljeno enači, saj nimata nič skupnega. Takšno novinarsko in celo pravno sodniško ne-razlikovanje obeh primerov je za javno mnenje in seveda tudi za obtoženca lahko zelo usodno. Zato si izpustitev Noviča velja ogledati bolj natančno.
Pripor zaradi ponovitvene nevarnosti se – še pred izrekom sodbe neutemeljeno izenačuje z mnenjem sodišča (in javnosti) o krivdi ali nekrivdi obtoženca. V kolikor sodišče na priporu vztraja, se smatra, da je obtoženec kriv, v kolikor se pripor odpravi pa naj bi odprava pripora že pomenila, čeprav »nepopoln«, dokaz nedolžnosti obtoženca.
Vendar je to enačenje pravno in v vsakem pogledu nevzdržno. Odpravo pripora dr. Noviču so sodišča – vse instance kazenskih sodišč, 12 krat odrekle s famoznim pojmom »ponovitvena nevarnost«, ki pa je, oziroma bi morala biti vezana zgolj in samo na psihično stanje obdolženca in verjetnost, da ga ponovi – čeprav ga dokazano še ni storil. Šele, ko je sodišče ugotovilo – tudi pod vtisom tujega sodnega izvedenca, da obtoženec ni nujno dejansko tudi potencialni in edini storilec, ga je izpustilo. Tako pogojevanje pa je logično in pravno gledano nedopustno. Eno je ponovitvena nevarnost in nanjo vezan pripor, drugo je problem krivde ali nekrivde obtoženca.
Zato smatram, da je s izpustom iz pripora sodišče že izreklo polovico oprostilne sodbe. Posebej še, ker je sodnica v sklepni besedi napovedala, da bosta nadaljnji izvedenski mnenji – pričanje forenzičarke za analizno kemijo iz Munchna in poročilo vezano na sledove krvi, za »obtoženca vsekakor razbremenilni«.
Z izpustitvijo se absolutno strinjam, saj sem si zanjo ves čas močno prizadeval. Je pa dosedanje čakanje sodišča na opredelitev krivde človeško in tudi formalno pravno po mojem mnenju povsem nedopustno. Tako je bilo vseskozi tudi stališče nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki je vztrajanje na priporu in argumentacijo zanj označil za katastrofalno. Posledice dve letnega pripora, ki je bistveno hujši od zapora, bi bile lahko za obtoženca usodne za vse življenje. Na srečo upam, da ne bodo nepopravljive in se bo dr. Novič z družino povsem in čim prej integriral nazaj v družbo. Za maltretiranje in mučenje v priporu pa naj dobi pravično odškodnino in naj jo izterja na Evropskem sodišču, ki ima za to primerne standarde in ki je na slovenskih sodiščih večinoma bagatelna.Od sodišča pa prčakujemo upoštevanje tudi drugih dokazov obrambe.
Vsi, ki smo od blizu spremljali ta proces upamo, da se bo – za razliko od ministra Klemenčiča, ki »glumi«, da zadeve ne pozna, primer Novič trajno in pozitivno poznal na slovenskem sodstvu. Tudi s spremembami represivne zakonodaje in normalizacijo sojenja. Upam, da močno pozitivno in da je ta proces začetek konca sodstva, ki sodi po indicih in telepatskih »dokazih«. In hkrati začetek sodstva, ki zna in hoče soditi pravično in pošteno na osnovi pravih dokazov in ki bo znalo ceniti svobodo posameznika. Tudi zato pozivam ustavno sodišče, da končno izstavi rdeči karton okrožnemu in višjemu sodišču z novo odločbo, ki bo precedens za bodoče primere. S svobodo in prostostjo človeka se ne gre igrati !
Svoboda nam je zlata, svoboda nam je vse – ne dopustimo, da v mirnem času, zanjo kdo umre !
Vili Kovačič, Ljubljana
