Spoštovani gospod Bojan Požar!
Ko sem prebiral vaš prispevek o razočaranih članih mladinske sekcije Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Triglav in objavljeno pismo, ki ga je svojemu članstvu poslal predsednik SDS-a, so mi misli ušle slabih petindvajset let nazaj.
Pisalo se je leto 1990, ko smo, takrat še v Jugoslaviji, nekateri že vodili aktivnosti za demokratizacijo Slovenije in njeno samostojnost. Spominjam se pisma, ki nam ga je tedanjim članom nove stranke Slovenskih krščanskih demokratov, kot tudi partnerjem v Demosu, poslal moj predsednik Občinskega odbora Vič. V pismu je nagovarjal vse, ki bi želeli sodelovati pri formiranju novih odborov stranke in koalicije Demos, tiste, ki bi želeli sodelovati v volilnih odborih in jih je bilo pred volitvami potrebno pluralizirati, tiste, ki bi želeli in se čutili sposobne prevzeti tudi bolj odgovorna mesta, kot so člani svetov zavodov ali nadzornih odborov in posebej tiste, ki z bivšim režimom niso bili povezani, naj se aktivirajo in vključijo. Dodal je, naj to vabilo prenesejo svojim sorodnikom, znancem, prijateljem. Nič takega torej – za demokratično usmerjene in razgledane ljudi običajno pisno vabilo. Ne spominjam se ali ste se kot tedanji urednik časopisa ”Evropa zdaj” (revija tedanje Stranke demokratične prenove, naslednice Zveze komunistov Slovenije) tudi v vašem časopisu odzvali na to pismo. Lahko pa vam povem kakšen neverjeten medijski odziv je imelo to pismo. Režimski mediji so v en glas pisali, da se gredo v Demosu nekaj nezaslišanega – nagovarjajo svoje sorodnike in znance za zasedbo mest, rušijo volilne odbore, predvsem pa očitno želijo prevzeti oblast! Predsednik tedanjega občinskega odbora si je s tem nakopal kar nekaj težav, predvsem pa je bil v prihodnje deležen neprestanega šikaniranja v tipični komunistični maniri!
Na žalost me je prav vaš prispevek na temo našega združenja spomnil na te dogodke in na čase totalitarizma, ko je bilo potrebno demokratične sile na vsak način zadušiti. Ne mislim polemizirati s pisanjem kogarkoli in verjamem, da se tudi znotraj našega združenja lahko komu zgodi krivica. Ne gre pa, da se poskuša združenje zaradi posameznikov ali njihovih dejanj blatiti kar počez! Zanimivo je, da je združenje prav v zadnjem času, ko si intenzivno prizadevamo za odkrivanje zgodovinske resnice iz časov našega osamosvajanja, deležno še posebej intenzivnih medijskih napadov. V časopisu Dnevnik tako problematizirajo čas našega delovanja in status društva v javnem interesu (če bi bil le čas edino merilo za ta status, drugega kot Zveze združenj borcev za vrednote NOB niti ne bi bilo!), moti jih naša uporaba prostorov na Zaloški cesti (za društvo v katerem imajo vodilno vlogo bivši politiki LDS taka uporaba ni sporna!), moti jih 2.000 evrov mesečno manj, ki jih dobi Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (to, da si je združenje v prejšnjem režimu, preko državne blagajne pridobilo več milijonov evrov premoženja seveda zamolčijo) in še in še bi lahko našteval.
Še posebej močni pa so tisti očitki, da si hočemo prisvojiti osamosvojitev. Že po vsebinskem pomenu besede prisvojitev pomeni vzeti nekaj kar ni tvoje, zato je nemogoče, da bi si osamosvojitev prisvojili – ta je naša in si nimamo kaj prisvajati! Tako kot od vseh tistih, ki so na plebiscitu glasovali ZA, tistih ki so v letih 1990 in 1991 aktivno sodelovali v procesih osamosvajanja in ne tistih, ki so storili vse za to, da ostanemo v bivši skupni državi Jugoslaviji.
Navedbe, da naj bi bilo združenje politični podaljšek SDS-a so milo rečeno smešne. Kot podpredsednik Nove Slovenije sem tudi sam naše člane večkrat javno pozval naj se v združenje vključijo, prav tako pa v svojih javnih nastopih vedno znova povem, da so v Združenju VSO dobrodošli vsi – ne glede na politično prepričanje, narodnost ali veroizpoved – ki jim vrednote naše osamosvojitve nekaj pomenijo. Prav vrednote iz časov našega osamosvajanja in tedanja enotnost, ki je danes medijsko tako močno poudarjena, so vodilo dela našega združenja.
Vsako društvo ali združenje, tako tudi naše, je v največji meri odvisno od aktivnosti članov in posledično v družbeni prepoznavnosti. Zato smo in bomo nadaljevali s predstavitvijo Bele knjige slovenske osamosvojitve tudi v prihodnje, z obeležitvami pomembnih dogodkov iz časov našega osamosvajanja (kot zadnji v Kočevski Reki) in spodbujali aktivnosti mladih. Pa tudi če bo(do)ste mediji nadaljevali s poročanjem v stilu izpred dveh desetletij.
Na koncu naj poudarim še to, da si v času dveh mesecev od kar vodim Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, nihče od vodstva in imenovanih v pismu ni izplačal nikakršnega honorarja ali potnih stroškov in tega tudi v prihodnje ne bomo počeli. Vsa sredstva združenja so namenjena izključno za delovanje, pri čemer upam, da klobasa in čaj, ki so ju bili deležni vsi udeleženci prireditve v Kočevski Reki, ne bosta deležna večje medijske pozornosti kot milijoni evrov, ki so izginili v državnih bankah.
Spoštovani gospod Požar! Vem, da se del pisma, ki ga naslavljam na vas, ne nanaša na objave v vašem spletnem portalu, a glede na vašo izpričano pluralnost pričakujem, da boste pismo objavili v celoti.
Aleš Hojs, predsednik Združenja VSO
