Kadar se poslušamo in slišimo, ohranjamo upanje za Slovenijo

Poslanka v Državnem zboru Anja Bah Žibert (Vir: Facebook)

Na začetku septembra sem prejela grozilno pismo. O tem sem obvestila Policijo in javnost; javnost pač tako, da sem na družbenih omrežjih objavila sliko pisma, ki je bilo napisano z roko. Ko sem ga objavila na Facebooku in Twitterju, mi je večina ljudi dala vedeti, da sem naredila prav.

Iz pisma ni čisto jasno, kaj konkretno jo je v povezavi z mano tako razjezilo, da mi je celo zagrozila s smrtjo. Ob pismu so bili tudi izrezani članki iz revije Reporter, v katerih smo omenjeni člani stranke. Jaz sem omenjena v enem od njih, in sicer v zvezi s pobudo varuhu človekovih pravic, naj ukrepa glede vladne odločitve, da se pripravi sezam ljudi, ki so dobili zaposlitev v upravnih organih v času vlade Janeza Janše. To sem ocenila kot skrb vzbujajoč poseg v človekove pravice. Gospa je očitno bralka Reporterja, ki žal, tudi zaradi nebuloz, laži in insinuacij (naivne) ljudi pripelje tako daleč, da zagrozijo s smrtjo.

Sorodnik je prepoznal pisavo, stopil v stik z mano in se mi opravičil

Več kot pozitivno sem bila presenečena, ko se je prek klepetalnika na FB name obrnil ožji družinski član osebe, ki je to pismo napisala. V imenu družine me je prosil, naj odstopim od morebitne tožbe, saj da gre za starejšo gospo, ki je v zanosu čustev na podlagi časopisnih člankov s svojim pismom storila neumnost. Med nama je stekel zelo pozitiven pogovor. Seveda sem sprejela opravičilo. Menim, da smo s to družino pokazali, da si kljub političnim razlikam znamo prisluhniti.
Znati odpuščati je pomembna vrednota, ki se je tudi sama učim sleherni dan. To svoje dejanje štejem kot korak naprej: od besed k dejanjem.

Ta dogodek izkoriščam tudi za opozorilo, kako nevarni so posamezni mediji, ki objavljajo laži in nebuloze, kot jih je objavlja Reporter. Naivni in nepoučeni ljudje jim nasedejo. Spravijo jih tako daleč, da celo grozijo s smrtjo. Bomo dovolili, da nas bodo mediji še naprej razdvajali do obisti?!
Opravičilo, ki sem ga bila deležna in ga tudi sprejela, je dokaz, da je še upanje med nami. Da se ne glede na politično pripadnost znamo pogovarjati, dogovarjati in prisluhniti drugačnosti in jo pozitivno izkoristiti za skupno dobro.
In ja, še je upanje za Slovenijo! In to šteje.