V četrtek, 16. 6. 2016, ob 18.30, se je s sv. mašo v mariborski stolnici, ki jo je daroval nadškof in metropolit msgr. Alojzij Cvikl, začela vseslovenska 9-dnevnica za domovino. Po sv. maši je bilo čaščenje Presvetega Rešnjega telesa, nato pa svečana akademija v počastitev 25-tega rojstnega dne naše države in domovine Republike Slovenije. Ta akademija, ki jo je pripravila Skupina katoliških izobražencev v Mariboru, je bila verjetno med prvimi, če ne celo prva v vrsti slovesnosti, ki so se ali se še bodo zvrstile v čast srebrnemu jubileju naše Slovenije.
Povabilu organizatorjev, da na akademiji nastopijo s kratkimi nagovori, so se prijazno odzvali Aleš Hojs in dr. Mitja Štular, kot gosta iz Ljubljane, ter dr. Ivan Štuhec, dr. Aleš Maver in mag. p. Janez Sraka, ki je zbrane nagovoril v imenu organizatorja. Z imenitnimi kulturnimi vložki so akademijo popestrili in polepšali igralka Milada Kalezić, članica dramskega ansambla SNG Maribor, pesnik in igralec Tone Kuntner ter sopranistka Mojca Pušnik in tenorist Rožle Javornik, gojenca Glasbene in baletne šole Antona Martina Slomška. Slednja sta nas v akademijo popeljala z imenitno zapeto slovensko in evropsko himno, vsak zase pa sta v nadaljevanju dodala še samospeva Benjamina Ipavca Sanje in Če na poljane rosa pade. Na clavinovi ju je spremljala Mirjana Kostić, prof.
Poslušalce sta še posebej navdušila gospa Kalezić in gospod Kuntner, ki sta nam podarila izjemne umetniške užitke. Tako so v njuni interpretaciji in pod častitljivimi oboki mariborske stolnice, pod katerim počivajo zemeljski ostanki bl. Antona Martina, velikega domoljuba, narodovega učitelja in vzgojitelja, besede in verzi Cankarja (O domovina, Domovinska ljubezen Slovenca) Prešerna (Sonetni venec), Menarta (Slovenska pomlad) in Kuntnerja (Ta luč), zazvenele še bolj prepričljivo in blagozvočno. Hkrati pa so izvale posebna občutja ob zavedanju, v kakšnih časih in okoliščinah so jih ti vrhunski umetniki in domoljubi naslavljali svojim rojakom Slovencem. Tako ni čudno, da se je marsikateremu poslušalcu orosilo oko zaradi ganjenosti, ki jo je dodatno spodbudila izjemna interpretacija obeh dramskih umetnikov.
Ob tem velja omeniti, da se je po 25-tih letih ponovno zaslišala Menartova Slovenska pomlad, ki jo je odlično povedala gospa Kalezić. Uvrstitev te pesmi med kulturno-umetniške vložke akademije je bila izjemno posrečena zamisel Tone Kuntnerja, ki jo je utemeljil s tem, »da je bil Menart edini med slovenskimi pesniki, ki je svoje srce takrat izpostavil na tak način, saj se je zavedal, da se dela zgodovina« (citat iz Kuntnerjeve utemeljitve).
Osrednji dogodek akademije so bili nastopi govorcev iz katerih povzemam nekaj ključnih misli in poudarkov.
Kot prvi je spregovoril mag. p. Janez Sraka, ki je predstavil izjemen pomen plebiscita, ga označil kot ključno odločitev za nastanek slovenske države in med drugim poudaril (citat): »V plebiscitu so se strnila večstoletna pričakovanja slovenskih rodov, hkrati pa se je oblikovala celostna in jasna zavest, kako želimo živeti kot samostojno ljudstvo s svojo državo po zgodovinskem porazu komunizma, skupaj z drugimi narodi v Evropi. Tako je plebiscit po eni strani osmislil našo zgodovino po drugi pa opredelil našo pot v prihodnost. Kot zgodovinsko dejanje slovenskega ljudstva ima svojo velikansko simbolično vrednost in miselno sporočilo, ki je jasno nakazalo istovetnost slovenskega ljudstva do drugih narodov in do nas samih. Sosednji in ostali narodi so pomen plebiscita razumeli in ga potrdili, ko so uradno priznali našo mlado državo. Uradno mednarodno priznanje naše države je tudi pomenilo, da države pričakujejo, da bo samostojna Slovenija blagodejni dejavnik v mednarodnem sožitju, in bo to zmogla, če bo razvijala in poglabljala svojo istovetnost v duhu vsebin, ki jih je slovensko ljudstvo jasno izrazilo in sprejelo kot svoje vodilo v prihodnost«.
Aleš Hojs je v svojem nagovoru poudaril, da je slovenska država predvsem izjemen Božji dar. Bog je namreč pred 25-timi leti milostno naklonil takratnim generacijam Slovencev čas, v katerem so se na čudežen način zgostile okoliščine in možnosti za uresničitev narodovih stoletnih sanj – nastanek neodvisne slovenske države. Spomnil je, da smo Slovenci ključne zahteve in pričakovanja glede neodvisne države izoblikovali še precej pred padcem berlinskega zidu (citat): »Naj vas spomnim na datum, ko smo Slovenci povedali, kdaj želimo živeti v samostojni državi, kdaj želimo živeti v demokratični državi in kdaj želimo, da bodo vsi ljudje imeli enake možnosti in priložnosti. To je bilo že maja 1989. To je bil čas, ko smo prebrali Majniško deklaracijo; in ne pozabite, to je bil čas, preden je padel berlinski zid. Torej Slovenci smo pred padcem berlinskega zidu povedali kaj želimo«.
Dr. Ivan Štuhec je predstavil predosamosvojitveno dogajanje v Mariboru in se že v uvodu spomnil na Jožeta Simčika, prvo žrtev jugosoldateske v Sloveniji, 24. maja 1991. Poudaril je, da se je pot slovenski samostojnosti v obdobju 1988 – 1991 v Mariboru pripravljala domala izključno v cerkvenih prostorih (citat): »Škofijska avla je bila edini kraj v Mariboru, ki ga je prav Cerkev dajala na razpolago za pripravo na slovensko osamosvojitev. Vse do pekrskih dogodkov so vse druge ustanove bolj ali manj čakale in gledale z distanco, kaj se bo zgodilo. Prav bi bilo, da bi nastala zgodovinska študija o tem, kako se je Maribor pripravljal na osamosvojitev. Iz mojega spomina rečeno, bi dejal zadržano, oklevajoče, rezervirano, s strani starih partijskih struktur, ki so imele mesto večinsko pod oblastjo, prej nenaklonjeno kot naklonjeno. Že samo dejstvo, da je bila Škofijska avla edini prostor, kjer so se odvijale prireditve v podporo slovenskemu osamosvojitvenemu procesu, nam pove veliko«.
Dr. Mitja Štular je na akademiji nastopil kot soustanovitelj Civilne družbe za pravično Slovenijo, ki ji pripada tudi organizator akademije Skupina katoliških izobražencev v Mariboru. Iz njegovega nastopa izdvajam naslednje poudarke: »Samostojna država Slovenija je velik, tisočletni dosežek. Ki pa nas je, morda prav zaradi njegove veličine, nekoliko uspaval. Po 25 letih je jasno, da samostojnost ni prinesla vsega, kar si želimo. To ni bil »all inclusive« paket, ni bil končni cilj, pač pa zgolj predpogoj za začetek gradnje demokratične, pravične in uspešne države. Samostojnost smo dosegli, demokracijo pogojno, pravičnosti in uspešnosti pa ne. Ali če smo optimisti: ŠE ne«!
V nadaljevanju je opozoril na stranpoti oz. neuspešnost slovenske tranzicije, ker ne dobijo priložnosti pošteni in sposobni ljudje, ki jih je med nami sicer veliko, (citat) »a so zadržani, se ne izpostavljajo in neradi vstopajo v civilno družbeno življenje ali v politiko – zaradi previdnosti, strahu ali zaradi negativnih izkušenj«.
Ob zaključku svojega nagovora je poudaril: »Danes, ko se je začela vseslovenska 9-dnevnica za domovino, zato posebej izpostavljam dvoje: pogum in modrost. Tega dvojega potrebujemo v veliko večjih količinah, kot smo bili deležni do sedaj. Poguma, da bomo kritični in glasni izzivalci nesmislov, ki se nam dogajajo. Poguma za nenehno opozarjanje, da je to igra za naš denar in da za ta denar pričakujemo pravičnost, profesionalnost in kvaliteto. Poguma, da bomo vzpodbujali in podpirali vse tisto, kar je dobro med nami, pa čeprav ne izgleda oportuno in je morda plavanje proti toku. Poguma, da se bomo odločali za civilno družbeno delovanje in politiko, ker je to pot do sprememb. In modrosti, da bomo tolerantni za milimetrske razlike med nami, ker želimo združiti moči za odpravo kilometrskih odklonov od normalnosti. Modrosti, da bomo delali prave stvari na pravi način in znali samozavestno sodelovati tako, da se ne odrečemo temeljnim vrednotam. In modrosti, da se bomo, kot pravi evangelij, “varovali lažnih prerokov, ki prihajajo v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi”.
Kot zadnji je nastopil dr. Aleš Maver, ki je rojstvo in rast slovenske države ter razloge za neuspešno tranzicijo primerjal s svetopisemsko pripovedjo o izhodu Hebrejcev iz Egipta: »Pravzaprav se tako rekoč četrt stoletja vedemo tako, kot bi se Izraelci vedli, če bi se nekje na začetku puščave odločili, da se Mojzesu zahvalijo za sodelovanje, in da naj jih naprej proti obljubljeni deželi vodijo drugi, tisti, ki so imeli med njimi kot uslužbenci Egipčanov glavno besedo že v Egiptu. Pravzaprav sta zadnji dve desetletji še najbolj podobni prizadevanju, da bi, čeprav smo v novi deželi, v njej ohranili kar največ Egipta. Mogoče so bile tam mezde slabe, mogoče smo bili kdaj tepeni, mogoče je kdo med nami preprosto izginil, mogoče so se kdaj celo spravili na naše prvorojence, toda življenje je bilo preprosto. Faraon in njegovi valpti so imeli odgovore na vsa vprašanja, vedno smo vedeli, kaj je treba početi. Egiptovske ribe, čebula in česen, kumarice in dinje so se prikazovale že Hebrejcem v puščavi. Pri nas ti lažni prividi nikakor nočejo izginiti in nam velikokrat onemogočijo, da bi stopili naprej.
Poročilo pripravil: Alojz Ivanušič
