Pisanja o prvem slovenskem predsedniku se vedno lotevam nerad, ker me je strah, da bi neki moj znanec v takem početju takoj prepoznal znamenja paranoje. Vendar bi bilo nespodobno in nepravično, ko se možakarja ob njegovem nedavnem sedemdesetem rojstnem dnevu ne bi niti spomnil.
Mlad politični starec
Šele sedemdeset let ima? Pravzaprav je glede na vse svoje dosežke res dokaj mlad. Saj je bil šef slovenske partije že takrat, ko sem se začel šele po malem srečevati s politiko in občasno poslušal modrovanja Stipeta Šuvarja in njegovih tovarišev na televiziji. Po sceni pa se je menda potikal še precej pred mojim rojstvom. Potem je aprila 1990 postal predsednik in to ostal tako dolgo, da sta se funkcija poglavarja naše države in njegova oseba za marsikoga zlila v eno.
Uspešen civilist
Če ocenjujemo njegovo politično kariero po civilnih merilih, je v tej obrti daleč najuspešnejši Slovenec. Vešče se je prebil skozi vrste drugih, mestoma gotovo tudi sposobnejših in bolj nadarjenih partijskih vojakov in sorazmerno zgodaj priplezal na vrh hierarhije. Ko se je sesula ena država in je nastala druga, za katero v obliki, kakršna se je naposled izcimila, skoraj zagotovo ni držal pesti, ni postal samo njen šef. Da je kot vodilni predstavnik starega režima postal prvi voditelj novega, ni imelo le simboličnega pomena.
Lahko rečemo, da je državo oblikoval precej po svoji podobi. Poskrbel je, da se nič ni preveč spremenilo. Da se skoraj nihče od njegovih soborcev iz prejšnjih časov ni mogel počutiti odrinjenega. Da je vsem njim ljubi samoupravni socializem brez težav prešel v fevdalni državni kapitalizem. S tovariši v glavnih vlogah.
Za nameček se ga je velik del resnično svobodomiselnih nasprotnikov okostenelega starega režima navdušeno oklenil kot zanesljivega jeza proti prevladi hudobne desnice. Listanje po brezplačniku, ki se ga je predsednik domislil daleč pred drugimi in zaradi katerega ni nihče vil rok, bi utegnilo biti v tem pogledu zelo poučno.
Podobno se je našemu uspešnežu godilo zunaj Slovenije. V zameno za nekaj neobvezujočih priseg na demokracijo in nekaj besedičenja o reformiranem komunizmu so ga v paranoičnem strahu pred prodorom srednje- in vzhodnoevropskih nacionalizmov sprejeli za neke vrste pomembnega državnika, čeprav se v resnici nikdar ni zanimal za nič drugega kot domači kokošnjak, kjer je lahko bil (edini) petelin. Niti ljudem s povsem drugačno biografijo od njegove, kot sta Vaclav Havel in Arpad Göncz, se ne zdi za malo kazati se z njim in ga trepljati po rami.
Neuspešen vojak
Če potegnemo črto pod doslej povedano, bi lahko bil predsednik ob praznovanju okroglega jubileja zelo ponosen nase. A ker v politiki ni bil predvsem kot civilist, temveč kot vojak neke druščine, je slika lahko hkrati precej drugačna. Da bi se izkazal pred svojo vojsko, se mora vojak boriti na vse ali nič. In tu – se zdi – je predsedniku spodletelo.
Slovensko ljudstvo v glavnem še vedno ubogljivo izbira preverjene predstavnike, zlasti na predsedniški položaj. A skoraj vsak sme v novi državi kokodakati, kar se mu zahoče, in neodgovorno jeziti predsednika in njegov klub. Tudi Dedek Mraz je še vedno precej priljubljen, skoraj tako kot v časih, ko še ni bilo nezdrave konkurence in je imel monopol. Vendar se mora na pot zdaj odpraviti že davno pred božičem, na katerega učencem ni več mogoče nalagati kontrolnih nalog, četudi je v hierarhiji degradiran v dela prost dan. In dasi je predsednik na veselje svojih podpornikov skupaj s svojo ekipo uspešno obrzdal klerikalce, mora vendarle vsaj občasno gledati škofe po televiziji. Kar ga kot človeka, ki že od časov zavzetega dela v prosluli Minikoordinaciji ni mogel prav dobro skriti svojega prezira do verujočih in predvsem do pripadnikov najštevilčnejše tukajšnje cerkve, gotovo nemalo žalosti. Navsezadnje svojim soborcem ob ohranitvi vseh privilegijev, ki so jih imeli, ni mogel zagotoviti tudi tega, da bi se še naprej sončili na čisto prvih sedežih in bi jih država, ki je pravzaprav niso hoteli, priznavala za svoje najzaslužnejše utemeljitelje. Ko je leta 2004 skušal v vsem sijaju in v ugledni bogataški družbi opozoriti na svojo vlogo v sistemu tovariškega kapitalizma, je celo nemalo prispeval k vzponu na oblast svoje najhujše nočne more.
Zdaj, ko se fevdalni kapitalizem povsem pogreza in grozi, da se bo kdo vprašal o njegovih temeljih, se predsednik vojak ni mogel sprostiti niti pred množico civilnih romarjev, ki so prišli od daleč, da bi iz njegovih ust slišali preroško besedo. Pa je niso dočakali. Dočakali so samo moledovanje za rehabilitacijo njegovega velikega projekta, četudi izrečeno z visoko dvignjenim prstom.
Eliksir mladosti?
Ob koncu moram zapisati, da sem vsaj iz enega razloga izjemno vesel vnovičnega pogostejšega predsednikovega pojavljanja v soju žarometov. Zadeva je preprosta: moja babica se pomladi vsakič, ko ga zagleda na televiziji ali v Lady. Nič čudnega, saj jo prestavi v čase, ko je bila sama še veliko mlajša. A kot intervjuji s predsednikom dolgoročno vendarle ne bodo odpravili njenih starostnih tegob, bo tudi projekt predsednikove vojske, ne glede na vse injekcije, vsak dan starejši in bližji svojemu zatonu.
Foto: Wikipedia
