Pred kratkim je osemdeseti rojstni dan praznoval France Urbanija. Dolga leta je bil župnik na Dovjem in je skrbel – na kratko rečeno, za versko življenje v Aljaževih krajih.
Rojen je bil 22. septembra 1942 v Škrjančevem pri Domžalah. Po osnovni šoli je najprej obiskoval kamniško gimnazijo, po prvem letniku pa je odšel v Srednjo versko šolo in malo semenišče v Pazin. Maturiral je leta 1964 in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani ter vstopil v bogoslovno semenišče. Po posvečenju leta 1968 je eno leto pastoralno pomagal v stolnici, potem pa je bil nastavljen za kaplana v župniji Ljubljana Šentvid.
Leta 1972 je bil imenovan za župnika v Črnomlju, kjer je ostal do leta 1983, ko je prišel za župnika na Dovje. Bil je navdušen gornik in zaradi vsega, kar je naredil kot župnik na Dovjem, si je pridobil naziv triglavski župnik. Z Dovjega je leta 2009 postal duhovni pomočnik v župniji Jesenice in bival v Planini pod Golico, kjer je ostal do leta 2020, ko je postal duhovni pomočnik v župniji Kamnik, redno pa mašuje v Tunjicah.
Prijateljstvo iz mladosti se še krepi
O tem veliko vemo, ne vemo pa, kako močan pečat je pustil na mladih, ki so se zbirali v mladinski veroučni skupini okrog njega kot kaplana v Šentvidu. Velikokrat so se ga spominjali, se o njem pogovarjali, se z njim z veseljem srečevali. Ko pa je umrla prva članica te nekoč mladinske skupine, so se začeli spet zbirati okrog Franceta Urbanije. Po maši za pokojno je bil čas za druženje, obujanje spominov, pogovor o aktualnih stvareh – in seveda prigrizek. Z leti se število pokojnih povečuje, tako da se zdaj zbirajo k maši že za štiri prijatelje iz mladosti.
Nekaj posebnega je bilo srečanje v petek, 23. septembra letos. Gospod France o njem ni bil vnaprej obveščen. Dogovorjeno je bilo, da ga bodo presenetili. In to jim je res uspelo. Vsi so pravočasno prišli v Tunjice, le to ni uspelo, da bi bili že vsi v cerkvi, preden bi prišel še on in bi jih videl šele takrat. Srečali so se že pred cerkvijo in se veselo pozdravili. Ob koncu maše je prišel k ambonu Janez Gorenc in se Francetu zahvalil z besedami:
Dragi France!
Pri sveti Ani smo se zbrali, da se zahvalimo za tvojih osemdeset let. Tu smo, ker te imamo preprosto radi in smo ti hvaležni za vse, kar si nam dal že pred več kot petdesetimi leti.
V nas si poskušal vsaditi nekaj dobrega, predvsem pa si nas spustil v življenje. Sam si se skušal z drugimi mladimi in nalogami, ki ti jih je prineslo življenje.
V težavah se vračamo k tebi, a glavna modrost, ki jo trosiš, je ponižnost in vdanost Bogu. Svoj najpogostejši pozdrav: »Bog lonaj, k’ smo pr’jat’lǝ,« živiš.
Pri prijatelju lahko najdeš oporo, že v mladosti pa si nam povedal, da je pravi prijatelj Jezus.
Bodi zdrav in poln blagoslova.
France Urbanija je bil vesel prijateljev. Že med mašo se je videlo, da je ganjen, po Janezovi zahvali pa je ponavljal predvsem to, kar uči že več kot petdeset let. Okoli teh besed se vse bolj osredinja njegovo življenje: »Ko bi vedeli, kako nas ima Bog rad …«
