Janez Jalen je bil rojen 26. maja 1891 kot deseti, najmlajši otrok. Bil je zelo živahen, bister in radoveden, da je kaj. Rad je bil vedno poleg, kadar se je kaj dogajalo. Jalen je v odraslih letih večkrat rekel, da je imel izjemno mladost. Oče je bil odličen poznavalec narave, za tiste čase razgledan in ga je veliko naučil, mama pa je bila odlična pripovedovalka.
Še posebno zanimivo je bilo, ko so se pri očetu zbirali vaški možaki in se pogovarjali – očeta Matija so vsi zelo spoštovali in veliko dali na njegovo besedo. Mali Janez je vse to poslušal z očmi in ušesi in si do potankosti vse zapomnil. – Čez leta je prav desetnik Janez, ki je postal duhovnik in pisatelj, da ‘bi kdaj Slovencem pisal zdrave besede življenja’, kot je sam zapisal, svojemu očetu in materi postavil spomenik v knjigi Ovčar Marko, v kateri je popisal to, kar so takrat povedali. Veliko je o svojih starših povedal tudi v kratkih pripovedih Previsi in Težko seno. V slednji je svojemu očetu v usta položil tudi misel: “Molitve in gnoja pa piskrov in otrok ni nikoli preveč pri hiši.« Po svoje pa se ju je spomnil tudi v kratki pripovedi Na svojem.
Ovčarju Marku sta šele po tridesetih letih sledila drugi in tretji del Vozarjev
Ovčar Marko je nastal že leta 1929, Janez Jalen pa je imel v načrtu še štiri nadaljevanja, vendar sta bili uresničeni le še dve, naslov trilogije, ki je v celoti prvič izšla v letih 1958, 1959 in 1960, pa je Vozarji. V Ovčarju pripoveduje o življenju v vasi Krnice, ki so spadale v takrat še župnijo Rodine. Domačini sicer vedo povedati, da so Krnice pravzaprav Rodine. O življenju kmetov, kajžarjev, pastirjev, vozarjev pripoveduje z globokim znanjem psihologije in z etnološko natančnostjo, ki je velika vrednost njegovih del s kmečko tematiko – to pa je večina. Drugi del z naslovom Tri zaobljube je zgodba o slikarju Leopoldu Layerju in Ljubnem, o ljubenski Mariji Udarjeni in lepi Lenki, ki se je zaobljubila, da bo čakala ženina. V tretji del Izpodkopana cesta pa je poleg peripetij v Markovi družini vpletel tudi gradnjo železnice, ki je odvzela delo vozarjem, in Franceta Prešerna.
Janez Jalen se je kot gimnazijec težko prebijal, v bogoslovju pa je našel najboljšega prijatelja
Janez Jalen je začel hoditi v šolo na Breznici, v gimnazijo pa najprej v šolskem letu 1902/03 v Prvo državno v Ljubljani, kjer je imel težave s profesorjem nemščine, tako da je prvi razred ponavljal, nato pa v Kranju na tamkajšnji cesarsko-kraljevi Cesarja Franca Jožefa gimnaziji. Pozneje se v pismih spominja teh let kot težkih, pravi, da je bil prepuščen sam sebi; da se je moral znajti, kakor je vedel in znal.
Po končani gimnaziji se je odločil za duhovniški poklic in s tem za vstop v bogoslovje. Sprejet je bil 11. septembra 1911. Dokaj let pozneje je v osebnem pismu poudaril, da se je za duhovniški poklic odločil popolnoma svobodno, brez pritiskov domačih. Proti koncu študija je bil položaj zelo zapleten, saj je že divjala prva svetovna vojna. Dolgo ni vedel, ali bo lahko posvečen med vojno ali bo moral počakati do konca. Vendar so se stvari uredile, tako da je bil posvečen 23. junija 1915.
Nova maša je bila 27. junija – na Breznici, seveda.
Poleg njega sta bila v bogoslovju takrat še dva literata: Janez Pucelj, pesnik, pozneje tudi prevajalec, in Ivan Sadar, pesnik, ki je bil poleg tega tudi zelo likovno nadarjen.
S prvega kaplanskega mesta je odšel za vojnega kurata, pozneje pa je postal katehet na ljudski šoli
Prvo kaplansko mesto Janeza Jalna je bilo v Srednji vasi v Bohinju, četrtega maja 1917 pa je nastopil službo vojnega kurata. Najprej je nekaj časa služil pri petem dragonskem polku v Lvovu, nato pa je bil kazensko prestavljen v Lebring, imenovan tudi Stradališče. O tem poglavju svojega življenja je napisal tri krajša besedila, poleg teh pa je na temo prve svetovne vojne napisal še nekaj kratkih pripovedi.
Kaplan je bil še v Črnomlju, Stari Loki in Trnovem. Takrat je bil v Trnovem župnik že uveljavljen pisatelj, Jalnov rojak izpod Stola Franc Saleški Finžgar. Med službovanjem v Trnovem se je Jalen že pripravljal na službo kateheta. Opravil je izpite in 17. novembra 1920 prejel usposobljenostno spričevalo.
Že kot kaplan v Trnovem je začel poučevati verouk na barjanski ljudski šoli. Tam je le nadomeščal rednega kateheta, 1. aprila 1921 pa je bil nastavljen kot katehet na Osemletni ljudski šoli v Mostah. Stanoval je v stolnem župnišču v Ljubljani.
Celovito se je vključil v šolsko življenje in delo: sodeloval na roditeljskih sestankih, pripravljal predavanja za starše, skrbel za otroke, ki so bili vključeni v organizacijo Mladi junaki, pripravljal igrice ali samo prizore za proslave, deklamacije …
Kurat v bolnišnici za duševne bolezni, filmski scenarist, ekspozit na Barju, Rodincem pa je pomagal zgraditi vodovod
V letih 1930 in 1931 je bil Janez Jalen kurat v bolnišnici za duševne bolezni na Studencu, od koder je bil odpuščen, ker se ni udeležil volitev. Leta 1932 je kot scenarist sodeloval pri snemanju prvega slovenskega igrano-dokumentarnega filma Triglavske strmine. 30. novembra 1932 je bil imenovan za ekspózita v Notranjih Goricah, kjer se je navdušil nad Barjem in začel »iskati v njega davnino«, iz tega iskanja pa so pozneje nastali Bobri.
Do začetka druge svetovne vojne je imel Janez Jalen še veliko stika z domačimi in sovaščani na Rodinah. Za rodinsko cerkev sv. Klemena je kupil nove orgle, na katere še zdaj igrajo. Še posebej v letu 1938 je bil z Rodinci zelo povezan, saj je uredil in plačal vse formalnosti za gradnjo vodovoda v vasi. Res so vodovod zgradili, kot priznanje pa so mu po zelo ugodni ceni omogočili pridobitev zemljišča pod Skokom, ki mu je bilo že od otroštva zelo všeč in si je vedno želel imeti tam vsaj preprosto zatočišče. Zdaj si je lahko postavil hišico, toliko veliko, da je lahko postavil vanjo posteljo in štedilnik. O svojih občutkih takrat, ko je postal lastnik zemljišča, piše v kratki pripovedi Na svojem. Tam, pod Skokom, je tudi veliko pisal.
Pisanje leposlovja je začel z dramatiko
Janez Jalen je najprej začel pisati dramska besedila in prvo objavil v letu 1923, ko je v Domu in svetu in pozneje v knjigi izšla drama Dom, ki je po mnenju mnogih njegova najboljša drama. Skupaj z dramama Srenja in Bratje tvori dramsko trilogijo.
Tema enodejanke Nevesta, ki je izšla leta 1929 v Domu in svetu, so posledice boja za severno mejo na Koroškem.
V knjigi je izšla resna igra Grobovi. V tipkopisu je ostala žalostna igra izpod Triglava z naslovom Rojenice, ki v okviru zgodbe o rojenicah in roži mogoti pripoveduje o slovenski neslogi in poveličevanju tujega in materialnega bogastva. Tematiko je v drami Pravljica o Zlatorogu obdelal tudi Jože Abram.
Poleg resnih dram pa je napisal še dve burki. Lesena peč je izšla v knjigi leta 1937 in šiba ovaduštvo, Sladoled pa je prava vaška burka o tem, kako si je gospodinja v vaški gostilni zaželela spoznati, kaj je sladoled, prav na predvečer vaškega semnja …
Jalen je kot katehet na osemletni osnovni šoli v Mostah v Ljubljani napisal tudi več prizorov, ki so jih ob različnih priložnostih igrali šolarji, vendar se je večina teh delc izgubila, ohranjen je le prizor Tri mamice.
Sodelovanje pri nastajanju igrano-dokumentarnega filma je bilo za Jalna vir trpljenja
Ob njegovih dramskih besedilih se spomnimo še tega, da je napisal scenarij za prvi slovenski igrano dokumentarni film Triglavske strmine.
Zgodba pripoveduje o mladem paru. Miha povabi zaročenko Minko na ples, a ga premami druga velika srčna želja – plezanje. Minka razočarano vztraja na veselici, kjer jo začne obletavati starejši izletnik. Vendar se vse srečno konča, saj se Minka in Miha po manjših peripetijah srečata na vrhu Triglava, kjer podpišeta poročno pogodbo, a v njej potrdita tudi svojo ljubezen do gora.
Film je bil zelo uspešen in dogodki v zvezi z njim so povzročili ustvarjalcem veliko trpljenja. Imena najbolj negativnih oseb v nekaj let pozneje napisani povesti Ograd neverjetno spominjajo na tiste, ki so Jalnu in drugim to trpljenje povzročili, tako da je velika verjetnost, da je Jalen v Pavli Andrejčič in njenem trpljenju upodobil del svojega trpljenja.
Izmed kratkih pripovedi je nekaj pravih biserov
Potem ko se je odpovedal dramatiki, je začel pisati kratke pripovedi, ki so izhajale v takratni periodiki od leta 1925 naprej, leta 1940 jih je izdal v zbirki Previsi, niz dogodkov, vendar le 25; za knjigo je leta 1941 dobil Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane. To nagrado so ustanovili na občinski seji 7. julija 1938 »za spodbudo in za podporo slovenskim pisateljem in pesnikom, predvsem onim, ki stanujejo v Ljubljani«. Leta 2002 so v knjigi z enakim naslovom izšle vse Jalnove kratke pripovedi.
V kratkih pripovedih piše o navadnem človeku in njegovem vsakdanjem življenju, ki je polno preizkušenj, pa tudi veselja in osrečujočih dogodkov. Pisateljev pogled na svet je optimističen. V svojih delih, torej tudi v kratkih pripovedih, izraža prepričanje, da dobro v človeku največkrat zmaga. Glavne vrednote so zanj vera, ljubezen, poštenje, skromnost, navezanost na dom in družino, prava ponižnost, dobrota. Zaradi tega je v njegovih delih precej moraliziranja, ki pa je prikrito in nevsiljivo, saj pisatelj nikjer ne uči naravnost, ampak pove vse po osebah, ki nastopajo. Za glavne osebe namreč večinoma izbira take, ki jih lahko postavi za zgled.
Odlika marsikatere izmed teh pripovedi je humor, vanje pa je vpletal tudi ljudske bajke, ki mu jih je kot otroku pripovedovala mati ali pa jih je slišal od drugih ljudi. Poleg kmečkega življenja je pisal tudi o gorah in gornikih, lovstvu, vojni, seveda pa tudi meščanih in njihovem življenju. V marsikateri se je postavil za pričo dogodka, tudi če ne v prvoosebni pripovedi.
Med drugo svetovno vojno je Janez Jalen pridno pisal, takrat so prvič izšli Bobri
Leta 1941 je pri Konzorciju Slovenca izšla povest Trop brez zvoncev, v kateri se prepleta življenje Bohinjcev z vsemi njihovimi peripetijami, tudi kriminalnimi dejanji, in dogodivščinami. Glavna oseba je Hribarjev Peter, lovec, velik poznavalec in ljubitelj narave, ki po smrti lovca Bitenca postane zaprisežen lovec – pastir tropa brez zvoncev. Glavne osebe so mladi ljudje, zato je seveda v knjigi veliko ljubezenskih dogodivščin pa tudi spletk.
V letih 1942 in 1943 je izšlo Jalnovo najbolj znano delo – trilogija Bobri, o kateri pa si lahko ogledate posnetek predavanja, ki je nastalo v okviru Koliščarskega tabora, ki ga organizira Društvo Fran Govekar Ig. Tudi za Bobre je dobil literarno nagrado mesta Ljubljane.
Roman Ograd je v knjigi prvič izšel pri goriški Mohorjevi družbi leta 1951, prej pa je v letu 1942 izhajal v Domu in svetu.
Zgodba pripoveduje o Pavli Andrejčič, mladi ženi iz goriških Brd, katere mož je bil goljuf, vendar ona prej tega ni prepoznala. Ponarejal je dokumente in pred njo hlini obup. Zasmili se ji in pripravljena je prevzeti krivdo nase. On to sprejme in obsojena je na sedem let zapora, ki ga bo prestajala v ženski kaznilnici – nekdanjem gradu v Begunjah: v ogradi.
Tam zelo trpi: delno zaradi tega, ker je navajena na udobno življenje, še bolj pa zaradi tega, ker zares živi med ženskami, ki so storile zla dejanja in se jih nekatere sploh ne kesajo. Pavla je trpela še bolj, ko je spoznala, da jo je mož pretental in da jo vara z žensko, ki ga je osvajala, že preden se je poročil s Pavlo. K sreči je v kaznilnici tudi kurat, ki Pavli veliko pomaga in jo podpira. Vse več ljudi tudi dvomi o njeni krivdi, vendar se jim ne razodene, ker ne želi znova sprožiti postopka; predstojnica pa jo tudi opozori, da se zna zgoditi, da tožbe proti svojemu možu ne bo dobila. Po štirih letih je izpuščena, na svobodi pa jo čaka še dolga pot do popolnega odpuščanja možu in polnega zakonskega življenja z njim.
Med vojno je pisal, po njej pa so bila prepovedana vsa njegova dela
Med drugo svetovno vojno je bil Jalen v Ljubljani, le kdaj pa kdaj je na skrivaj odšel na Rodine. Sodeloval ni z nobeno stranjo, pomagal pa, če je bilo treba zaradi življenja, vsem. Svoj pogled na vojno in vojskovanje je zelo nazorno pokazal v povesti Razpotja. Zgodba se dogaja v Lescah, družino, ki jo opisuje, pa je sestavil sam, čeprav na podlagi resničnih oseb. V Razpotjih je veliko pisal tudi o kmečkem delu. Prav dobro ga je namreč poznal in prav tako ljudi in njihove medsebojne odnose; nekateri opisi življenja in dela so prav etnološko dosledni. Glavna oseba je kmečko dekle in potem žena Vida, ki postane mačeha štirim otrokom svoje pokojne sestre. Z njimi in njihovim očetom, svojim možem Tonejem, ki je dober oče in mož, doživi marsikaj, tudi smrt edinega njunega skupnega otroka in drugo svetovno vojno.
Po vojni je bil najprej za nekaj časa nastavljen v Lescah in na Breznici, nato dobre tri tedne zaprt. Ker se med vojno ni držal kulturnega molka, so bila prepovedana vsa njegova dela. Pa je kljub temu pisal. Leta 1951 je pri goriški Mohorjevi, torej v Italiji, izšel roman Ograd, leto pozneje pa povest Sončne sence, ki pripoveduje o Tomažu Staretu, gozdarju na Pokljuki, in njegovi družini. V njej je tudi veliko lepih opisov narave in lova. Pa seveda tudi poznavanja lovcev. Verjamem, da je v osebo Tomaža Starega dal veliko svojih pogledov na naravo in lovstvo pa tudi na družino in odnos med moškim in žensko.
Župnik v Grahovem, potem pa nazaj na Gorenjsko, v Ljubno, dokončat Vozarje
Februarja 1948 je bil prestavljen v Grahovo. To je bila zahtevna župnija. Sprejel jo je na prošnjo škofa Antona Vovka, čeprav mu je kot upokojencu ne bi bilo treba. Grahovčani so bili razdeljeni zaradi strašnih dogodkov, ki so se tam zgodili med vojno. Potrebovali so župnika z močno in globoko vero, ki bo znal razumeti njihove težave, ranjenost, zamere, predsodke … in jim po najboljših močeh pomagal prek tega. Janez Jalen je bil vsekakor duhovnik z močno in globoko vero. Ljudi je imel rad, rad se je z njimi družil, hudo mu je bilo, če jih je videl trpeti. Poleg tega pa tudi ni imel predsodkov do ljudi.
Janez Jalen si je v starosti zaželel, da bi bil bliže doma, na Gorenjskem. Škof Anton Vovk mu je ustregel in ga leta 1957 premestil v Ljubno na Gorenjskem. Tudi v Ljubnem so ga imeli radi in so še vedno ponosni, da je bil tak pisatelj njihov župnik. V Ljubnem je napisal drugi in tretji del Vozarjev; v drugem je postavil literarni spomenik Marijinima romarskima cerkvama v Ljubnem in na Brezjah, v tretjem pa pojasnil, kaj je pomenila železnica za slovenske vozarje. Vsi trije deli so izšli pri Celjski Mohorjevi družbi v zbirki Slovenske večernice.
Nazadnje je maševal, ko je praznoval zlato mašo
Jalnova dela so večerniška v dobrem smislu. Na površini v njih prevladuje idiličnost, v globini njegovih oseb pa se dogajajo boji, nakar doživijo katarzo, kar vse jim pomaga notranje rasti in človeško dozorevati. Značilna za njegova dela je usmerjenost h kvalitetnemu koncu, ki je nekaj čisto drugega kot tako imenovani happy end. Jalnovski konec je najboljši možen konec za določeno osebo, seveda pa se je morala ta oseba sama dokopati do njega.
Zadnja leta pred smrtjo je Janeza Jalna kar precej prizadela skleroza. Jemal je zdravila, ki mu jih je iz Avstrije prinašal Branko Čušin, za kar se mu je pustil fotografirati – sad tega je edina Jalnova barvna fotografija. Župnik zadnje leto ni mogel več normalno opravljati svojega dela, tako da ga je pravzaprav nadomeščal p. Jakob Bijol z Brezij. In ko je julija 1965 praznoval zlatomašni jubilej, je tudi nazadnje maševal.
Nekega avgustovskega jutra je hotel kot ponavadi vstati, vendar se je zgodilo nekaj čudnega. Noge ga niso držale, tudi desna roka ni bila taka kot vedno. Padel je. Hitro so poklicali zdravnika. Takoj je ugotovil, za kaj gre, in to tudi povedal Roski. Niso ga peljali v bolnišnico, doma so skrbeli zanj. Počasi je okreval. Roke je lahko dokaj dobro uporabljal, hodil je še lahko, govoriti pa ni mogel. Le dva zloga, kot kakšen otrok: “Ma-ta-ta-ta, ma-ta-ta-ta …” V tem je bilo zajeto vse njegovo trpljenje. Ljudi je še vedno prepoznaval. Prijatelji so ga večkrat obiskovali. Težko je bilo, ker ni mogel govoriti. Velikokrat so sicer že solze dovolj povedale. Jedel je lahko le tekočo hrano, ker ni mogel žvečiti. Zaradi tega je v slabem letu pravzaprav shiral in 12. aprila 1966 umrl. Pokopan je na Rodinah, nekaj metrov od rojstne hiše.
Fotografije so iz Jalnove zapuščine na Rodinah na Gorenjskem.