Pravo v Sloveniji

Zgodovina nas uči, da brez razvitega in učinkovitega pravnega sistema ni civilizirane, razvite in uspešne družbe.

Če se želimo voziti z vrhunskim avtomobilom, moramo uporabljati kakovostno motorno olje. Še več, olje moramo relativno pogosto menjati. Če tega ne počnemo, nam bo motor prej ali slej »zaribal«. Zavedati se tudi moramo, da bolj kot je kompleksen motor, bolj kakovostno olje potrebuje.

Človeška družba deluje podobno kot avtomobilski motor in pravo ima v družbi podobno funkcijo kot motorno olje v avtomobilskem motorju:

– oba potrebujemo predvsem na toriščih med posameznimi elementi in za hlajenje sistema ter za odvajanje odpadkov iz sistema;

– oba sta izpostavljena velikim obremenitvam;

– slaba kakovost s časoma povzroči katastrofalne posledice tako v avtomobilskem motorju, kot tudi v družbi;

– bolj kot je kompleksna družba oziroma motor, bolj vrhunsko pravo oziroma olje potrebujemo;

– oba sta življenjskega pomena in če sta zgolj nekaj trenutkov odsotna, »zariba« motor oziroma družba.

Slovenska družba je objektivno gledano zelo razvita in kompleksna. Ključno vprašanje s katerim se moramo soočiti je, kako kakovostno pravo je prisotno v naši družbi. Zagotovo je glede na objektivne kazalce izredno drago – slovenski davkoplačevalci moramo plačevati enega najvišjih % BDP-ja za pravosodje, imamo enega največjih deležev sodnikov na 100.000 prebivalcev. Zato se moramo vprašati, kaj dobimo za liter motornega olja, ki stane »okoli 30 EUR na liter«, in tudi, kako bi naš pravosodni motor deloval, če bi uporabil konkurenčna olja, ki stanejo 15, 10 ali zgolj 2,50 EUR na liter.

Glede kakovosti in učinkovitosti slovenskega prava in pravosodja obstajajo zelo različna mnenja. Naj predstavim samo dva diametralno različna pogleda:

a) »Slovenija ima zelo kakovosten in učinkovit pravosodni sistem, ki zadnja leta vse bolje deluje, zato se mora po tej poti še naprej evolucijsko razvijati.«

b) »Stanje v slovenskem pravosodju je slabo in ni upanja, da se bo njegova kakovost sama od sebe izboljšala, kar potrjujejo izkušnje preteklih dvajsetih let.«

Prvo mnenje je prevladujoče pri večini funkcionarjev in uslužbencev v pravosodju ter tudi pri večjem delu slovenske ekonomske in družbene elite, ki vsako kritiko pravosodja doživljajo kot napad na njegovo neodvisnost. Sedanja ekonomska elita pa doživlja možnost reforme slovenskega prava in pravosodnega sistema tudi kot grožnjo svojemu načinu življenja in poslovanja. Če parafraziram Marxa in Engelsa je stališče sedanje slovenske elite: »Pravo v Sloveniji je v zakon proglašena in ob pomoči pravosodnega sistema uresničena volja naše skupine, volja, ki ji je vsebina določena z materialnimi življenjskimi pogoji naše skupine.« Zato je razumljiva občutljivost oziroma včasih tudi kar alergičnost glede globljih premikov v pravu, saj se lahko s tem spremenijo »materialni življenjski pogoji slovenske ekonomske elite«.

Glede drugega pogleda pa moram reči, da ima pogosto težave z osnovnim razumevanjem delovanja in dinamike prava, da je pogosto idealističen ali celo naiven, kar je razumljivo, saj v Sloveniji nimamo izkušnje resnične pravne države in nam je mentaliteta pravne države kot take nekaj tujega. Imeli smo zgodovinsko izkušnjo avstrijskega pravnega in pravosodnega sistema, ki dejansko ne more biti sinonim za »moderno vzorno pravno državo« – v tistih časih je šlo za učinkovit sistem, ki pa je del zgodovine in ne prihodnosti. Druga zgodovinska izkušnja prava v slovenski mentaliteti pa je »komunistično hajduška različica«, kjer velja načelo: »Ko je jači, taj harači!«.

Če želi druga skupina resnične spremembe v pravu in pravosodju, mora odkrito povedati: »Stanje v slovenskem pravu in pravosodju je tako slabo, da tretja veja oblasti sama od sebe ne bo zmogla začeti ustrezno delovati brez vsaj začasne intervencije izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Začasna omejitev pristojnosti sodne veje oblasti pa po drugi strani predstavlja ogromno odgovornost za ostali dve veji oblasti.« Po domače povedano je to podobno situaciji, ko je Avstrija leta 1878 nad Bosno in Hercegovino ustvarila protektorat in za svoje ravnanje prevzela odgovornost za ureditev razmer v tem delu Evrope.

Nekaj konkretnih predlogov in stališč:

a) Ni res, da pravosodja in prava ni mogoče v kratkem času temeljito in uspešno reformirati. Glede tega obstaja veliko pozitivnih primerov. Vprašanje je zgolj, ali v družbi za to obstaja volja. V Sloveniji te volje do sedaj nikoli ni bilo, niti je ni (še) sedaj.

b) Močno dvomim, da bo slovensko pravo in pravosodje na dosedanji evolutivni način uspelo preskočiti na nivo, kjer bi zagotavljalo nemoteno in učinkovito delovanje družbe in gospodarstva. Navedeno pomeni erozijo in  sesedanje slovenske družbe tudi zaradi odsotnosti ustreznega delovanja pravosodja.

c) produktivnost slovenskega pravosodnega sistema je zelo nizka. Zato bo potrebna centralizacija organizacije in vodenja; spremeniti bo treba sistem, ki bo zagotavljal reševanje benignih zadev (kar je naloga vsakega pravnega sistema) in  bo na minimum zmanjšal delež malignih zadev; ter kvantni preskok v mentaliteti vseh udeležencev v pravosodju.

d) Osebno sem prepričan, da bi lahko slovenski pravosodni sistem tudi bistveno bolje deloval, če bi imel 1/3 manj funkcionarjev in uslužbencev, kot jih ima sedaj. V pravosodju pogosto predstavljajo vzpodbudne številke o zmanjševanju zaostankov – po drugi strani pa molčijo o strukturnih spremembah. Prihajamo v fazo, ko si »povprečni Slovenec« oziroma predstavnik srednjega sloja enostavno več ne more privoščiti kakovostnega sodnega varstva ali pa je to zanj povezano s prevelikimi tveganji. Namesto tega pa imamo zadnje čase npr. ogromno zadev, ki jih povzročajo tudi polpismeni dolžniki z slaboumnimi ugovori zoper sklepe o izvršbi, ali pa marginalizirani posamezniki, ki v sodnih postopkih dejansko nimajo kaj za izgubiti in katerih zadeve niti pod razno sploh ne bi smelo obravnavati pravosodje, nikakor pa ne na takšen način, kot to počne sedaj. Največji aktualni problem slovenskega sodstva je, da običajen državljan s problemi, ki jih bi moralo reševati pravosodje v normalni civilizirani družbi, dejansko nima možnosti do ustreznega pravnega varstva v praksi, ter da podjetja v pravosodju nimajo servisa, ki ga za normalno delovanje potrebuje vsako gospodarstvo.

Po moji oceni imamo na izbiro tri opcije:

a) V Sloveniji se ne bo spremenilo nič bistvenega. Pravosodje kot eden izmed bolj rigidnih sistemov bo ostalo še toliko bolj nespremenjeno in bo postajalo vse bolj samozadovoljno. Priča bomo eroziji naše družbe in bomo postajali vse bolj podobni Hrvaški, Bosni, Srbiji, Bolgariji, Albaniji. Postopoma bomo postali dežela onkraj civilizirane in razvite Evrope, kjer bomo izpostavljeni cikličnim turbulentnim pretresom, krizam, samovolji in tudi sistemskemu nasilju.

b) Pod pritiskom mednarodne skupnosti bo prišlo do korenite reforme pravosodja, ki bo postalo bistveno bolj vitko, učinkovito in samokritično – z bistveno manj pravil, katerih kršitve pa bodo bistveno bolj dosledno in strogo sankcionirane. Ko bo nefunkcionalnost slovenskega pravosodnega sistema postala za mednarodno skupnost tako moteča, kot so postale mamilarske združbe, bo zelo verjetno intervenirala tudi na tem področju. Srečo v nesreči imamo, da smo del mediteranske druščine kronično bolnih držav, ki vse urgentno potrebujejo posebej intenzivno »terapijo« tudi na področju pravosodja in ker obstaja zelo velika verjetnost, da se bo morala tudi Slovenija podvreči tej »skupinski terapiji«.

c) bojim se, da je tretja opcija, da bi zdravo demokratično jedro Slovenije iz svojih notranjih moči uspelo izvesti reforme enaka skoraj 0%. Spremembe pod tujim diktatom bodo daleč od optimalnega, hkrati pa se moramo zavedati, da bo prihodnost brez sprememb dobesedno katastrofalna.

Kljub temu pa jasno povem svoje mnenje, če sem prisiljen izbirati med dvema slabima opcijama, se odločim za tisto, ki Sloveniji daje vsaj srednjeročno upanje, da bo postala pravna in civilizirana družba in to kljub okrnjeni suverenosti. Zavedati se moramo, da bo tudi v primeru zahtev mednarodne skupnosti po reformah uresničitev le-teh v praksi v veliki meri odvisna od nas samih. Po domače povedano: »Kar smo si skuhali in kar si bomo v bodoče kuhali po tujih receptih, to bomo morali mi in naši potomci pojesti!«

Razmišljanje je bilo predstavljeno na Otočcu 2012 v organizaciji Prebudimo Slovenijo

Foto: Svet Evrope