Avtor: Matevž Tomšič. Vir: Siol. Za številne medije, njihove mnenjske voditelje in druge “pooblaščene” oblikovalce javnega mnenja je značilna močno poudarjena protikapitalistična nastrojenost.
Tako imajo globalni kapitalizem, ki naj bi bil utemeljen na ideologiji neoliberalizma, za glavnega krivca za gospodarsko-finančno krizo in tako rekoč za največje zlo, odgovorno za skoraj vso bedo in krivice tega sveta. Aktualno vlado pa označujejo za njegovega “agenta”, ki z uveljavljenjem neoliberalne agende povzroča demontažo socialne države.
Zgodbe o neoliberalnem kapitalizmu na Slovenskem so eden od najbolj tipičnih primerov demagogije, ki služi odvračanju pozornosti od dejanskih težav. Kapitalizma zahodnega tipa pravzaprav pri nas nikoli nismo imeli. To, kar se je vzpostavilo po formalnem prehodu iz prejšnjega sistema, je pajdaški oz. tovarišijski kapitalizem, ki temelji na omrežjih, monopolih in rentah, ki jih črpajo privilegirane skupine. Prav tako nismo imeli političnega liberalizma v pravem pomenu besede. To, kar se prikazuje kot takšno, so bodisi neosocialisti v stilu LDS in Zares bodisi oportunisti Virantovega kova. Eni in drugi pa so svetlobna leta od kakšnega resnega liberalizma klasičnega tipa.
To, kar je Slovenijo pripeljalo v krizo, nikakor ni bil neoliberalni kapitalizem, vsiljen s strani globalnih elit, ampak naša avtentična, doma zvarjena mešanica socializma in kapitalizma, utemeljena na ideologiji “nacionalnega interesa”, ki je v svojem bistvu interes lokalnih oligarhij, izhajajočih iz struktur nekdanjega režima.
In mnogi od teh, ki tako radi udrihajo čez globalni kapitalizem, so večino časa odkrito ali prikrito podpirali našo domačijsko različico pajdaškega kapitalizma. Kolikokrat je bilo mogoče katerega od zdaj tako glasnih članov t. i. Odbora za pravično in solidarno družbo slišati, da bi protestiral proti divji privatizaciji nekdaj skupnega premoženja, ki se je odvijala v 90. letih prejšnjega stoletja? Ali proti menedžerskim odkupom, ki so temu sledili? Seveda ne, glavni akterji teh početij, zbrani v ali okoli Foruma 21, so njihovi politični somišljeniki. Edina, ki sta bila deležna njihovih obsodb, sta bila Šrot in Bavčar, a zgolj, edino in le zato sta se v določenem trenutku povezala z Janšo. Preostali tajkuni, ki so pogosto do svojega premoženja prišli s posojili “na dobro ime”, pa so “dobri fantje”. Nekateri od teh borcev za pravičnost in enakost so pred zadnjimi volitvami podprli enega najbolj razvpitih med njimi, Zorana Jankovića. Podobno velja za dominantne medije, ki so bili ves čas glavni glasnik ideologije nacionalnega interesa in s tem najpomembnejša opora pajdaškega kapitalizma nekdanjih tovarišev. Ti “pravičniki” so bili tako integralni del tega sistema. Tako kot tudi rente, ki so jih prejemali v različnih oblikah (nagrade, subvencije, dobro plačane državne službe). In te bi bile lahko ob vzpostavitvi kakšne bolj kompetitivne različice kapitalizma ogrožene. V tem je bistvo njihove protikapitalistične retorike.
Vir: Siol
