Pozivi k enotnosti, solidarnost … politični delirij?

Osrednji državni praznik je za nami. Naposlušali smo se pozivov k enotnosti, predsednica države je začela dodajati še solidarnost. Vse lepo in prav, toda ob stalnem ponavljanju istih fraz dobivamo občutek brbljanja kroničnega pijanca, ki poziva k treznosti in celo abstinenci. Neprepričljivi so.

Govor predsednika vlade na osrednji državni proslavi je bil izjemen. Za njega! Za razliko od podobnih preteklih nastopov ni žalil političnih konkurentov in jih opisoval kot državne sovražnike številka 1. Se je mož kaj naučil, je spregledal, je prišel do kakšnega novega spoznanja? Je vse skupaj, tudi pri predsednici, posledica padca priljubljenosti?

Pol življenja sem preživel ob pozivih k bratstvu in enotnosti. K sreči sem to vedno razumel kot prepoved kritičnega pogleda in razmišljanja z lastno glavo. Velike in plemenite besede so zlorabljali za vzdrževanje diktature. Balkansko klanje ob razpadu Jugoslavije, največje napake balkanskih narodov, ki jih zaradi njihovega avtohtonega razvoja ne bi smelo nikoli biti, se je jasno pokazalo, kaj se je za pozivi k enotnosti skrivalo. Želijo to ponoviti? Glede na dejstvo, da Slovenija velja že nekaj časa za državo politično najbolj, do medsebojnega političnega iztrebljenja razklano evropsko državo, kar se je pod zadnjima vladarjema samo še poglobilo, to ni izključeno. O njunih moralnih in zlasti političnih načelih se velja globoko zamisliti. Ukiniti Muzej slovenske osamosvojitve, nato pa proslavljati in slaviti ta dogodek je nehigienično. Če to ni politična perverznost, potem ta ne obstaja!

Da zadeva ni nedolžna, sta nas prepričevala oba »glavarja«. Niti eden ni omenil, da smo leta 1990 stopili na pot demokratizacije, da je do osamosvojitve prišlo zaradi evropskega in jugoslovanskega zloma totalitarizma. Besede demokracija zato ni v njunem slovarju. Še vedno živita v duhu ljudske demokracije – leseno železo po Pučniku. Lahko smo zaskrbljeni za politično prihodnost Slovenije.

Kakšna bo, če ne bo demokratična? Obsodb povojnih pobojev ne slišimo iz njunih ust, zgolj sklicevanje na enotnost, solidarnost. Soglašanje z možnim političnim ali ideološkim nasiljem? Srebrenica je opomin tudi za Slovence. Ni jih malo med nami, ki govorijo o praznih jaških rudnikov, slabo opravljenem delu maja in junija 1945. Jih je kdo preganjal, obsodil? Jim je kdo očital sovražni govor? Grožnje s smrtjo politično drugače mislečim očitno ne sodijo v to kategorijo. Da strah ni pretiran, kaže dejstvo, da se dnevno razkriva, kako sta oba del idejnega kroga Jankovića in Kučan, ki pobitih Romkinj in njihovih otrok ne pustita počivati tam, kamor sodijo. Ste kdaj slišali, kaj mislita o pokopu iz roškega brezna iznesenih ostankov nedolžnih nesrečnikov, ki so bili vnaprej obsojeni, da ne znajo slediti pozivom k ukazani enotnosti? Koliko se slovenski državljani, zlasti pa vladajoča oligarhija, sploh zavedajo, kaj se je zgodilo 1990/91? Zdi se, da zelo, sicer ne bi tako vehementno ukinili muzeja osamosvojitve in tako stalinistično obračunali z njegovim direktorjem, predvsem pa tako aktivno sodelovali pri njeni reinterpretaciji, za katero skrbi poleg ministrice za kulturo še posebna članica vladnega kabineta. Nedvomno se bo po tem političnem madežu, zločinu do osamosvojitve, ta vlada skupaj s predsednico države trajno zapisala v slovensko politično zgodovino.

Slovenci smo preživeli tudi zaradi spontane enotnosti in solidarnosti. Ni znano obdobja naše zgodovine, ko so Slovenci pobili toliko rojakov kot po II. svetovni vojni! Je vladajoča ekipa to kdaj vsaj obžalovala, če že ne zmore obtožbe. Solidarnost je bila stoletja temelj naše kmečke družbe. Fevdalni gospodje so bili preko servitutov in drugih oblik pomoči na različne načine prizadetih dobesedno prisiljeni k solidarnosti. To je bila njihova stanovska dolžnost in stara pravda kmetov! Kdor več ima, mora več dajati! Pri nas pa se šopiri krščanska stranka, ki bolj kot za vse pomoči potrebne skrbi za podjetnike, ki so to postali s krajo nekdanjega državnega premoženja. Ljudje kot g. Boscarol take politične pomoči gotovo ne potrebujejo! Samo vprašanje časa je, kdaj bodo za njih organizirali denarno nabirko! Očitno vladajoče oligarhija tudi tako razume solidarnost! Politične simpatije ali bolje kolaboracija imajo realno ozadje!

Sloveniji v političnem vsakdanu manjka predvsem tolerantnosti. Te sodstvo ne varuje, ampak je del sistema. Obsodba dr. Kreka je v nebo vpijoča! Nikoli ne bi bil sojen, če bi bil član sedanje vlade. Primerjava sodne prakse do ljubljanskega župana pove vse. Komisije zoper sovražni govor so zgolj oblika ideološke diktature, v kateri je levici totalitarnega porekla dovoljeno vse, drugi pa se še braniti ne smejo. Problema nestrpnosti ne generira večina državljanov, ampak predvsem vladajoči, od predsednice parlamenta naprej. Njeno idejno jedro je skrajna levica koalicije. Dokler ne bodo sedanji vladajoči razumeli, da je opozicija del normalnega demokratičnega sistema, vlada v senci ali celo vlada na vpoklic, ne pa razredni sovražnik, je vse zaman. Zlasti pozivi k enotnosti, ki so v našem primeru pot v samomor demokracije. Predsednik države bi moral dojeti, da je njegov realni položaj toliko močan, kolikor je močna, spoštovana in zaščitena opozicija. V njeni naravi je, njeno temeljno poslanstvo, da je vladi zoprna, celo odurna. Večjo odgovornost ima državni suveren do onih, ki ga niso volili, kot pa do svojih volivcev. Če je opozicija šibka, ji mora v interesu države pomagati! Suveren mora biti resnično suveren, imeti enak kriterij za vse, ne pa biti trobilo vladne večine, karikatura nekdanje farovške kuharice, ki se je praviloma vtikala v vse, v kar se ne bi nikoli in nikjer smela. Borut Pahor ostaja kot predsednik države nepresežen! Samo od svetovanja dr. Turka predsednici je odvisno, ali ga bo zamenjala na mestu najslabšega dosedanjih.

V triintridesetem letu slovenske države si moramo želeti obstoj in delovanje osnovnih značilnosti in lastnosti slovenske državotvornosti. Ne enotnost, ki diši po gnilobi, dušenju individualnih pravic človeka in državljana, ampak jasna in odkrita kritična misel vodi v napredek. Ob jasni hierarhiji demokratičnih in domoljubnih vrednot. Želeti si moramo, da domovini vladajo državniki, ne pa oni, ki so visokim nalogam mentalno nedorasli, demokraciji in slovenstvu, enega brez drugega ni, sovražni in nasprotni.