Postopki odprave razdvojene družbe

Zaradi naše politične razdvojenost je delovanje naše družbe upočasnjeno. V družbi se pojavljajo trenja, ki so predvsem posledica človekove nezmožnosti dojemanja kompleksnosti in bogastva človekove osebnosti. Često pa je razlog za tako držo potreba po obvladovanju razmer. V družbi je predalčkanje na desnico in levico precej opazno, podobni, toda manj opazni pojavi pa obstajajo tudi znotraj levice in desnice. Mnogim se zdi vse povprek kritiziranje, izključevanje in predalčkanje nekaj povsem normalnega, če že ne vsaj nekaj povsem legitimnega. Drugi pa v tem vidijo resen problem in postavljajo si vprašanje, ali lahko našo razdvojenost z nekim postopkom razumsko presežemo oz. odpravimo.

Preprosta rešitev, ki bi odpravila politično razdvojenost, bi morda bila prepričljiva zmaga neke stranke na volitvah. V Sloveniji smo prepričljivo volilno zmago že doživeli, oz. živimo z njo, toda to nič ne pripomore k odpravi razdvojenosti.

Nekateri vidijo zdravilo proti razdvojenosti v urejeni zakonodaji. Take recepte plasira npr. RTVSLO hiša. Urejena zakonodaja pa ni dovolj za normalno delovanje družbe, saj je nujno potrebna tudi pripravljenost za spoštovanje predpisov. Nepripravljenost za spoštovanje predpisov pa pri nas žal izkazuje celo Ustavno sodišče, ki se vedno ne drži ustave. Ustava namreč ščiti malega človeka, Ustavno sodišče pa npr. velikokrat ne brani niti nemočnih ljudi.

Nekateri so prepričani, da je sposobnost sprejemanja kompromisov neka vrlina, ki bi odpravila našo razdvojenost s političnimi prepiri vred. Vprašanje je torej, ali je sploh kaj tako pomembnega, da je vredno vztrajati pri svojih stališčih oz. odločitvah. Splošen odgovor na to široko vprašanje bi bil, da so  kompromisi sprejemljivi, če ne povzročajo krivic. Brezglavo vztrajanje na svojih stališčih pa zanesljivo vodi v razdvojenost. Žal so se nekateri politiki številnih strank ali ljudje, ki sicer niso člani nobene stranke, podredili logiki svojega apetita. Dogaja se celo, da taki krivičniki borce za mir, kot so npr. nasprotniki splava in evtanazije, razglašajo za zatiralce svobode.

Spet drugi so popolnoma prepričani, da nas razdvojenosti lahko reši glasnost. Tudi pri tem gre za zmotno prepričanje, kajti razdvojenosti ni videti konca, čeprav število objav na svetovnem spletu narašča. Tako smo priča diskusijam, kjer ljudje neprenehoma poizkušajo uveljaviti svoje poglede ter pri tem razglašajo svojo širokogrudnost, čeprav si zatiskajo oči in ušesa. Seveda taki ljudje uporabijo precej besed za svoje argumente, za celosten pogled na družbene probleme pa se dejansko ne zanimajo. Takoj ko slišijo protiargumente, se brez premisleka odzovejo s svojimi argumenti. Seveda molk sam po sebi ne rešuje problemov, potrebna pa je modrost, da razlikujemo med molkom in brezbrižnostjo, ki pa res ničesar ne rešuje.

Često lahko slišimo, da naj o družbenih zadevah odločajo strokovnjaki. S tem se strinjam tudi jaz. Toda to ni uresničljivo, ker ljudstvo težko izbere ali postavi na odločilne položaje strokovnjake. Če pa jih že izbere, so ti strokovnjaki pod pritiskom in imajo nemalo težav morda zaradi popolnoma neresničnih obtožb dela javnosti in medijev, tako da se sčasoma odpovedo svojim položajem. Ker strokovne rešitve često niso dobro sprejete med ljudmi, same po sebi ne zmanjšajo razdvojenosti.

Nekateri menijo, da bi nas razdvojenosti lahko rešila izobrazba. Če bi to veljalo, bi bilo vedno več razumevanja med ljudmi, saj delež ljudi z visoko stopnjo izobrazbe narašča. Če bi bila visoka izobrazba pomoč pri reševanju družbenih problemov, bi bilo največ razumevanja med ljudmi v našem glavnem mestu, kjer je delež zelo izobraženih ljudi zelo visok. Razumevanja za odkrito reševanje družbenih problemov pa v tem mestu ni, saj od ljudstva izvoljeno oblast ne moti grozeča zastrupitev pitne vode za mestni vodovod.

Včasih lahko celo preberemo, da je za nastalo razdvojenost kriva Cerkev na slovenskem. Take trditve se lahko prebere tudi v katoliškem tisku. Ker Cerkvi na slovenskem pripada najbrž več kot polovica ljudi, je temu težko oporekati. Ker pa Cerkev le malokdo jemlje resno, ne more imeti odgovornosti, razen če je sama odgovorna za svojo nepopularnost. To pa najbrž kar drži, saj ji ravno tisti njeni člani, ki jo najbolj kritizirajo, tudi najbolj zmanjšujejo njeno popularnost. Cerkev je izpostavljena kritikam, nima pa nobenega obrambnega mehanizma.

Lahko bi imeli še več predlogov za odpravo razdvojenosti, za katere bi po temeljitem razmisleku ugotovili, da noben postopek sam po sebi ni učinkovit. Vzrok za neučinkovitost postopkov je človekova omejenost, ki pa jo sam človek težko prepozna. Gre za podobno držo kot pri pijancih, ki ne priznajo, da so pijanci. Pijanci rečejo samo, da veliko pijejo, omejeni človek pa hoče vse sam rešiti. Zaradi samozagledanosti je dandanes npr. lastno zadovoljstvo precej cenjeno. Samozagledanost zlorablja slovenska oblast, ki si nabira politične točke s promocijo splava in evtanazije ter s prilizovanjem LGBTQIA+ zmedencem. Toda noben politik ne bi imel kaj početi 8. februarja na meji med Gorico in NG, če ne bi bilo Schumana in Adenauerja, predanih katoličanov, ki sta v petdesetih letih prejšnjega stoletja sprožila bistvene procese za odpravo evropske razdvojenosti. Nasprotovala sta komunistom, ki so propagirali splav, in nacistom, ki so propagirali evtanazijo.

Kako naj odpravimo razdvojenost, izpričuje France Prešeren v svoji pesnitvi Krst pri Savici. Ker je bil Črtomir pripravljen sprejeti resnico, ga je namreč Bogomila lahko pripravila do tega, da se je dal krstiti.

Matej Leben