Pred časom sem pisal o »virantovanju« kot o pojmu, ki ovira začetek oblikovanja nove volilne baze, ki bi lahko presegla hegemonijo tranzicijske levice. Dovolj je, da pokukamo na družabna omrežja, da vidimo, kako grdo se opleta s tem pojmom kot nadomestkom za resno analizo. Težava seveda ni v besedi sami (ki bi lahko bila čisto simpatična), temveč v dejstvu, da premnogim služi kot priročna prepreka, da bi se poglobljeno soočili z razlogi za razpad desnosredinske koalicije in predvsem s ključnim vprašanjem, kako naprej. Problem pa je tudi, da pojem razgalja antagonistična razmerja znotraj desnosredinskega volilnega telesa – antagonizma, ki ga, kot sem opozoril v enem od prejšnjih zapisov, ne bo preprečil niti samomor Virantove stranke. Iluzija je, da bodo z zatonom DL njeni nekdanji volivci kar sami od sebe preskočili k pomladnim strankam – potrebno bo oblikovati takšno platformo, ki jih bo verodostojno predstavljala.
Kritika Virantovega političnega projekta s strani njegovih nekdanjih najtesnejših političnih sopotnikov (se še spomnimo časov, ko je bil Virant eden pomembnejših članov Janševe strokovne ekipe?) se je začela na samem začetku. Čeprav je bila reakcija SDS na ustanovitev DLGV do neke mere razumljiva, je škodovala kumulativnemu rezultatu desnosredinskih sil. Bila pa je tudi v nasprotju s predvolilno strategijo demokratov, z njeno poudarjeno zmernostjo, resnostjo in konstruktivnostjo (značilnostmi, za katere ne bilo napak, če bi vseskozi spremljale njen diskurz).
Razumljivo je, da nobena stranka ni vesela ustanovitve konkurentke, ki črpa svoje glasove iz istega ali podobnega volilnega bazena. Strategija konfrontacije, ki jo je SDS oblikovala do nove stranke, ni mogla preprečiti njene uveljavitve, je pa pripomogla k temu, da je bil odnos med njima od samega začetka bolj napet, kot bi bilo potrebno. Krivde seveda niso bile le na eni strani: tudi Virant se je, ko mu je začelo primanjkovati začetne sape, zatekel v klasično, obrabljeno »protijanševsko« retoriko, da bi dokazal svojo neodvisnost od nekdanjega mentorja in si tako izboril naklonjenost dela sredinskih volivcev.
Namesto, da bi se zamere, rojene v tem nelahkem začetku, zgladile, so se v mandatu desnosredinske vlade le še kopičile. Gotovo je obstajala tudi kakšna resna politična razlika, ki je upravičevala oddaljitev med obema strankama: toda iz distance kritičnega opazovalca je težko razumeti, kako je lahko dosegla tako razdiralne razsežnosti. Vse skupaj je še najbolj spominjalo na iranski film Ločitev (2011): začetni malenkostni spor se je pred našimi očmi vse bolj zapletal, dokler se niso male prevare, sprenevedanja in zamere izrodile v neobvladljivi konflikt, ki mu ni več videti rešitve.
Ne izključujem možnosti, da je za to kriva moja topoglavost, a ne vidim razlogov za trditev, da je bilo sodelovanje med strankama, ki sta si bili programsko tako sorodni in imeli komplementarni volilni telesi, vnaprej obsojeno na propad. Seveda so razlogi tega neuspeha bolj ali manj jasni (in, ponavljam, krivda zanj lepo, enakomerno razporejena med oba udeleženca spora): a hkrati vztrajam, da je bil vse prej kot neizogiben. Kar z drugimi besedami pomeni, da bi v drugačni konjunkturi takšno strateško zavezništvo lahko ponovno zaživelo. Tu ne mislim toliko na obnovo sodelovanja Državljanske liste s pomladnimi strankami, temveč predvsem na možnost oblikovanja takšnega političnega projekta, ki bi pritegnil vso to široko volilno bazo in ob spoštovanju njene raznolikosti uspešno predstavljal njene skupne interese in upe.
Pogosto je slišati očitek, da je nastop DLGV preprečil relativno zmago SDS. Mislim, da ta analiza ne drži. Ne le javnomnenjske raziskave (do katerih nekateri notorično, in ne povsem neupravičeno, gojijo nezaupanje), ampak tudi zdravorazumski izračun nam namreč pove, da velika večina Virantovih volivcev nikoli prej ni volila za SDS. Virant je Janši resda »ukradel« precej glasov, a jih je hkrati vsaj trikrat toliko privabil v široko definiran desnosredinski politični projekt in s tem ključno pripomogel k temu, da je ta projekt dosegel svoj najboljši rezultat v zgodovini: 46,3 %, v primerjavi s 45 % leta 2004, 45,1 % leta 1996 ali 46,0 % leta 1990 (Demos minus Zeleni, ki jih ne moremo uvrstiti v desno sredino). To lahko pomeni samo eno: pridobitev te volilne baze je ključ dolgoročnega uspeha desnosredinskega projekta.
Ali drugače: formula 50 + nima nobenih možnosti za uspeh, če bo prezrla volivce, ki so leta 2011 volili za DLGV. Seveda obstajajo pomembne razlike med družbenimi skupinami, ki jih predstavljajo pomladne stranke na eni in (nekdanji) Virantovimi volivci na drugi strani: a ko nekdo sodeluje v skupnem političnem projektu, se začne tvorni dialog, v katerem se razlike umaknejo v ozadje, skupni cilji pa v ospredje. In po mojem prepričanju spadata ti volilni telesi skupaj natanko zato, ker si tista vprašanja, ki ju delijo, zaslužijo, da se umaknejo v ozadje, tista, ki ju povezujejo, pa se morajo preriniti v ospredje.
Le takšna politična koalicija, ki bi znala povezati ves reformistični potencial, ki ga ima Slovenija, in preseči sektaške in ideološke spore, bi lahko pretrgala hegemonijo tranzicijske levice in pripomogla k vzpostavitvi normalne rotacije prenovljenih političnih elit ob visoki stopnji državljanskega nadzora. Ali z drugimi besedami: evropsko Slovenijo. Kar pa se tiče vloge t. i. »ideoloških tem« v tem procesu, je moje mnenje takšno: senzibilizacija javnosti glede vprašanj naše totalitarne in avtoritarne preteklosti, ki se danes prerivajo v ospredje v obliki ponesrečenih, politiziranih poenostavitev, bo lahko le posledica generacijskih sprememb, dviga državljanske in demokratične zavesti ter tranzverzalnega truda za vzpostavitev boljše politične kulture, sloneče na bolj racionalni javni razpravi. Zato je v interesu vseh, ki si želimo dviga antitotalitarne zavesti, da dejavno podpiramo takšno razpravo.
Pomladne stranke so poklicane, da izpeljejo prehod v to novo paradigmo. To seveda še najbolj velja za največjo med njimi, ki bi se zato morala vesti odgovorneje od ostalih. A žal ,so se pomladne sile v letih tranzicije preveč udomačile v varnem zavetju svoje volilne baze; naučile so se govoriti že prepričanim in vse bolj izgubljale stik z ostalimi. Prepričane, da je hegemonija levice nepremagljiva in da so zanjo zaslužne nekakšne skorajda magične in okultne sile, so se sčasoma zaprle same vase in se odpovedale ambiciji, da bi v svoj projekt privabile sredinsko volilno telo. Pri tem jih je tolažila utvara, da predstavljajo polovico volilnega telesa, čeprav se je njihov domet vseskozi gibal krepko pod 50 %. Paradoks pa je hotel, da se je njihova vera v brezupnost napora po prepričevanju neprepričanih krepila vzporedno z upadanjem moči levice, s pluralizacijo javnega diskurza in z naraščanjem števila strankarsko neopredeljenih. Danes je nemogoče spregledati velikanskega razkoraka med vsesplošno razgibanostjo in kritično prebujenostjo slovenske javne sfere in premnogimi predstavniki pomladne opcije, ki so trdno prepričani, da še vedno živimo nekje sredi 90-ih ali v časih pogroma nad Bajukovo vlado.
Če bodo pomladne sile hotele oblikovati novo paradigmo, ki ne bo le zlorabljala nezadovoljnosti ljudi, temveč bo dejansko voljna in sposobna izvesti prehod v to, čemur smo včasih pravili »sproščena Slovenija«, bo morala tudi sama iti skozi aggiornamento – to se pravi, skozi temeljito prilagoditev realnosti, ki jo obdaja.
