To leto ni le leto velikih naravnih katastrof, leto povečanega vojskovanja in vsakršne nasilnosti, tudi že nasilnosti otrok, ki sicer še ne znajo brati in pisati, znajo pa moriti, tudi brat brata, kakor smo te dni brali, in leto volitev v Evropi in Ameriki, kar ne skriva v sebi manj nevarnega eksploziva, kakor prej naštete ujme človeške realnosti na planetu…
Pred volitvami uživajo vsa množična občila, posebej še televizija in spletne strani, »blagor« cenene zapolnitve programskih ur, ko ni treba investirati nič drugega, kakor povabiti kandidate k mizi z mikrofonom, in ura za uro so napolnjene s programom, ki sicer ne bi prenesel nobene stvarne in stilistične kritike, pa vendar privablja milijone gledalcev in poslušalcev v še vedno tlečem upanju, da bodo izvedeli nekaj novega, kar bi v ugodnem primeru moglo vsaj malo izboljšati vse slabše stanje stvari.
Kristjan se teh »iger na srečo« sicer ne udeležuje, saj veruje Pismu, ki zagotavlja: »On spreminja čase in dobe, odstavlja kralje in postavlja kralje; daje modrost modrim in razumnost razumnim« (Dan 2,21). Bog namreč, ne človek, ne »volilno telo«, ne politične stranke, celo anonimni kapital, za katerega se zdi, da v resnici vlada na zemlji, ne. Vendar pa je tudi za kristjana dobro, če razbira znamenja časov, saj Jezus očita farizejem in saducejem, ki od njega zahtevajo »znamenja«, ki bi dokazovala, da je res obljubljeni mesija: »Obličje neba torej znate presojati, znamenj časov pa ne morete« (Mt 16,3). Med znamenji časa niso le dogajanja v naravi, niso samo očitne izpolnitve stoletja ali celo tisočletja starih prerokb, ampak tudi politična dogajanja, ki kulminirajo bodisi v vojnah in državnih udarih, ki jih protagonisti brž imenujejo »revolucija«, saj jim očitno še ni prišla pod roko znamenita Kopernikova knjiga De revolutionibus orbium coelestium (Krožne poti nebesnih teles) ki je izšla leta 1543 v Nürnbergu – kar preneseno na človeška gibanja pomeni, da se vse vrača na svoje prejšnje mesto, kakor je to s planeti in sateliti, da se skratka, nič bistveno ne spremeni, kar nepoznavalci te besede revoluciji pripisujejo. Problem, gotovo tudi za današnje »levičarje«, kakor se po sesutju njihove distopije imenujejo nekdanji privrženci »znanstvenega pogleda na svet«, katerega edino »znanstveno spoznanje« je bilo zanikanje Božjega bivanja, je v tem, da je bil poljski astronom in matematik Nikolaj Kopernik višji katoliški duhovnik, kar pomeni za resnične znanstvenike iz Stalinove definicije, daleč od vsake resnične znanosti, saj se po tej definiciji vera v Boga in znanost načelno izključujeta… Tako bi bilo zanje pametno, če bi se vrnili k antičnemu Ptolomejevemu geocentričnemu sistemu, saj Ptolomej ni veroval v nauk Svetega pisma, čeprav so mu bile knjige Stare zaveze dostopne, s čimer je imel podobno najvišjo znanstveno reputacijo, kakor jo imajo današnji brez potrebe sramežljivi komunisti, skriti pod kostumom levičarstva, saj tudi Leninovega dela Levičarstvo, otroška bolezen komunizma (1920), niso utegnili prebrati…
Prva skupna značilnost vseh političnih strank in njihovih voditeljev je v tem, da hočejo biti kanclerji, premjeji ali kako drugače imenovani vladni šefi to tudi, ko so povabljeni pred mikrofon in kamero. Voditelji pogovora se zaman trudijo dopovedati, da tu oni vodijo pogovor, ga po potrebi ustavljajo, vnašajo vmesna vprašanja in podvprašanja – naj ti vprašujejo kar koli hočejo, njihovi visoki povabljenci govorijo iz lastnega programa in načrta, tudi če to nima nobene povezave z vprašanjem. To preprosto pomeni, da se morda razlikujejo v nekaterih ideoloških predpostavkah, nikakor pa ne v svojem značaju in v svoji civiliziranosti in kultiviranosti, da ne govorim o kaki človeški plemenitosti.
Druga skupna značilnost vseh nastopajočih v vlogi kandidata na volitvah, ki so že neposredno pred njimi, je dvojno merilo: lastne napake, zmote ali tudi naravnost delikte pojasnjujejo in opravičujejo s tem, kar naj bi vendar naredili prav in dobro, dodatno pa s težkimi časi in okoliščinami, v katerih opravljajo svojo odgovorno funkcijo – medtem ko vsem drugim to odrekajo in jih obtožujejo nesposobnosti ali nemorale. Sebe vidijo kot edino alternativo, vse druge stranke pa vidijo kot zgolj navidezno pluralnost, saj naj bi bili v resnici ena sama stranka pod različnimi imeni in zunanjimi znamenji, ki je v popolnem nasprotju s tem, kar tak branilec svoje, edine sprejemljive stranke ljudem pripoveduje. Tako nastopata v Avstriji predvsem dve stranki, ki se potegujeta za kanclersko mesto, in vsaka zase vidi svojo nasprotnico in vse druge stranke kot dejansko eno samo koalicijo vsega hudega, kakor le sebe vidi kot glas ljudstva z najboljšimi nameni in kvalifikacijami. Namesto, da bi od njih izvedeli, kaj imajo sami v načrtu, raje pripovedujejo, kaj vse je narobe pri njihovih konkurentih…
Ob vsem tem pa imamo tu tudi dokaj nekvalificiran zbor novinarjev, ki svojim gostom ne znajo postaviti svojega »Marjetkinega vprašanja« (Gretchenfrage, kakor ga v nemškem jeziku imamo po vprašanju, ki ga Faustu postavi Marjetka, Gretchen v Goethejevi pesniški dram Faust: Wie hast du’s mit der Religion? – Kako je s tvojo vero?). Celo pogan Goethe je dobro vedel, da je to prva reč, ki jo mora občudovalec, bodisi v iskanju življenjskega partnerja, ali pa pred volitvami novih oblastnikov, postaviti, prav vprašanje o tem, v koga, v kaj, kako tak človek, ki naj bi se mu iščoči zaupal, veruje. Že davno to vprašanje ni razumljeno le kot versko vprašanje, ampak pomeni vsako vprašanje o bistvenem, kar bi bilo treba pri izbiri in odločitvi nujno upoštevati. Tako že lep čas tudi v Avstriji ni več slišati ne le vprašanja, kako je z religiozno vero političnega kandidata, čeprav je to še kako pomembna tudi politična predpostavka – kolikor tega ne vedo več Evropejci, pa to še kako dobro vedo muslimani, hindujci, budisti, ateisti, panteisti itd. A v Avstriji že dolgo tudi ni mogoče več slišati vprašanja o političnih, pravnih in moralnih načelih, po katerih bi se kandidat, če bi dobil mandat, skušal ravnati in presojati stvari. Vsi novinarji, res skoraj vsi, sprašujejo najbolj nedomiselno in trapasto vprašanje, s kom bi bili pripravljeni koalirati in ali bi se odrekli položaju v svoji stranki, če bi ta na volitvah izgubila to, kar je že imela. To je vsa fantazija, to je ves horizont politične, pravne in moralne razgledanosti in opredeljenosti pretežnega dela današnjih novinarjev.
Naj se za hip še vrnem h kandidatom, ki so pripravljeni zelo na dolgo odgovarjati na vprašanja, ki jih nihče ni postavil in preslišati vendar postavljena vprašanja, kakor koli so že ta poizvedbeno in intelektualno kratkega dometa. Ko prvak domnevne levice skuša podreti prvaka domnevne »skrajne desnice«, ne zna ali noče povedati, v čem se ta »skrajnost«, kaj šele to »desničarstvo« konkretno izraža. Saj ne zmore niti toliko logike, da bi dojel, kako je tudi ta, ki hoče biti na sredini, določen prav po obeh resničnih ali le domnevnih skrajnežih. In v nobeni evropski ustavi skrajnost ni protizakonita in tako prepovedana in sodno preganjana. Razumen človek s končano osnovno šolo ve, da ni ekvatorja brez severnega in južnega pola, morda pa bi tudi ti dve skrajnosti bilo prav prepovedati ali vsaj črtati iz pouka geografije? Prav tako pa prvak domnevne »skrajne« desnice levemu povprečnežu, ki mu take ali drugačne skrajnosti res ni mogoče očitati, ne zna odgovoriti na njegovo zaklinjanje, kako bo do konca branil »pravico ženske do ravnanja z lastnim telesom«, ko gre za morjenje še nerojenih otrok, da bi ga opozoril na neko »malenkost«, da splav ne umori matere, ampak gostujoče drugo človeško bitje v njej. Ženska, ki splavi, tako ne »ravna« prav ali narobe s svojim, ampak z otrokovim telesom. Pri vsej siceršnji bistroumnosti mu prvak domnevne desnice tega ni znal povedati, čeprav je znano, da »pravici do splava« sicer nasprotuje, a očitno ne ve čisto točno, na kakšni osnovi…
Nisem pa še imel sreče, da bi slišal kakšnega kandidata ali kandidatko reči, kako je v smislu ideološke prostovoljne pohabe, bodisi leve ali desne, v tem smislu zdrav človek z levo in desno polovico udov in notranjih organov, kjer imata obe poziciji svoj smisel, svoje enake ali pa specifične sposobnosti in naloge. Vsi vidijo sebe v sredini, vse druge pa bodisi v levi ali v desni skrajnosti, ne vedo pa, da biti samo v sredi lahko pomeni, in največkrat je prav tako, biti brez vseh sposobnosti, ki so pretežno prisotne v levi ali pa v desni polovici prispodobnih udov in organov. Ti, ki se drenjajo v sredini, nimajo niti sposobnosti in dobrih strani leve, niti desne polovice, ampak pomenijo prazno mlačnost, za katero beremo: »Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust« (Raz ,16).
