Nedavno srečanje med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in severnokorejskim diktatorjem Kim Jong Unom se je še do nedavnega zdelo znanstvena fantastika. Trumpu je, strateško ali pa povsem po naključju, uspel veliki met: s kredibilno grožnjo po popolnem uničenju Severne Koreje je odprl hermetično najbolj zaprto državo na svetu in s tem vanjo spustil večji dotok informacij o tem, da je bolje sodelovati z Združenimi državami Amerike kot jim groziti z jedrskimi konicami. Videti je, da je mladi diktator začutil, da lahko po utrditvi moči doma zmaga tudi v zunanji politiki in sicer na način šok terapije.
Trumpov podvig rezultat njegovega vpliva na Yo-jongovo
Ironija je v tem, da je surovi diktator stalinistične dinastije Kimovih čez noč postal svetovna uspešnica. Neznanka je vpliv Kim Yo-jong iz ozadja te medijske srhljivke. Yo-jongova je mlajša sestra severnokorejskega diktatorja, ki je bila v središču pozornosti politične odprave, ki je vodila severnokorejske športnike na zimskih olimpijskih igrah v Južni Koreji. Kaj lahko je Trumpov podvig rezultat njegovega vpliva na Yo-jongovo, ki je pravilno razumela okoliščine in uspela prepričati Kima v to, da je Trump pripravljen na vojaški obračun? Ob bok kredibilnosti Trumpovih groženj gre razumeti tudi nedavno razstavo moči ameriške vojske na drugih kriznih predelih sveta (Sirija, Afganistan) ter stopnjevanje retorike ob stopnjevanju intenzivnosti vojaških vaj z južnokorejsko vojsko. Resnico bomo morda izvedeli, ko bo znanega kaj več o ozadju te velike spremembe v zunanji politiki Severne Koreje. Poti nazaj h grožnjam in vojni skoraj ni več, saj se bo Trump v nasprotnem primeru čutil ogoljufanega in bi na Kimove grožnje kaj lahko poslal vojsko. Pot, ki se obeta, kaže na nekaj, kar se je še nedavno zdelo nemogoče: miroljubna jedrska razorožitev in postopno gospodarsko odpiranje Severne Koreje.
Dogovarjanje med dvema stranema ne pomeni kaj dosti, če je le to brez kredibilne grožnje o sankcijah morebitnega nespoštovanja dogovora. Vsaj na vojaško-strateškem parketu se je Trumpov izjemno neposreden pristop v komuniciranju svojih zahtev in v kazanju mišic z vojaškimi grožnjami izkazal kot uspešen. Njegov argument je bila vojaška moč, s katero razpolaga predsednik ZDA.
Protekcionistične lekcije preostanku sveta bodo udarile tudi gospodarstvo ZDA
Trump bo v »trgovinski vojni« z razvitim svetom in s Kitajsko mnogo manj uspešen kot z grožnjami mednarodne pozornosti željnim mladim diktatorjem Kim Jong Unom, ki z železno roko vlada osiromašenim Severnim Korejcem. Vsaka trgovinska vojna vsem stranem povzroča visoke ekonomske stroške. Ti stroški udarijo tam, kjer jih najmanj pričakuješ. Če bo Trump začel kar počez deliti protekcionistične lekcije preostanku sveta, posebej gospodarsko razviti EU z močnim lastnim notranjim trgom, bo s tem zadal vsaj podobno močan udarec tudi gospodarstvu ZDA. Mednarodno moč dolarju in visoko raven potrošnje v ZDA omogoča ravno zelo visok uvoz kapitala v ZDA, ki je posledica visoke donosnosti kapitala v ZDA, kar pa je povezano z visoko tehnološko razvitostjo države, ki se denimo kaže tudi v dominaciji dolarja v mednarodnih finančnih transakcijah. Hipno znižanje trgovinske bilance zavoljo trgovinskih ovir bi lahko povečalo vrednost dolarja v mednarodni trgovini, kar bi znižalo njegovo zaželenost in bi se lahko odrazilo v kratkoročnem znižanju konkurenčnosti ameriških podjetij in končno v izničenju politike znižanja uvoza s podobnim učinkom na znižanje izvoza zaradi kratkoročnega zvišanja vrednosti dolarja. Ker ameriška centralna banka napoveduje zviševanje obrestnih mer, bi to lahko delovalo delno stabilizacijsko, a za ceno zniževanja domačega investiranja. V gospodarstvu so reči med seboj močno povezane. Končne učinke trgovinskih vojn je tako zelo težko napovedovati in Trump s svojimi izjavami o tem, da je le on lahko zmagovalec trgovinske vojne, kaže na nerazumevanje temeljnih ekonomskih zakonitosti.
Namesto trgovinske vojne politika sproščanja trgovinskih ovir
Eno je deliti vojaške lekcije, kjer je zmagovalec vnaprej znan, nekaj drugega pa je povzročati in krepiti trgovinske vojne z razvitimi. V trgovinski vojni med EU in ZDA ne more biti zmagovalca, temveč le dva bolj ali manj velika poraženca. V trgovinski transakciji imamo vedno kupca in prodajalca: v no smer gre blago v drugo pa denar. Trgovinska vojna ni vojaški spopad, temveč gospodarsko škodljiva igra gradnje zidov pri trgovanju. Mnogo boljši odgovor Trumpa na njegove ugotovitve o domnevno nepošteni mednarodni menjavi bi bila politika sproščanja trgovinskih ovir, saj bi ta lastnim proizvajalcem omogočala še bolj učinkovito alokacijo resursov, ki jih potrebujejo za svojo proizvodnjo, kupcem pa cenejše dobrine in storitve, krepil bi se uvoz kapitala in večala moč dolarja v mednarodnih transakcijah. Že zelo visok uvoz kapitala v državo bi se okrepil, kar bi poganjalo monetizacijo dolarja v mednarodni menjavi in s tem krepilo konkurenčnost Trumpovega gospodarstva.
V trgovini se prodaja zgodbo, znanje. Tukaj sta militantnost in aroganca pogosto neželena atributa. V Trumpovem biznisu morda niti ne, a v splošnem pač. Strategija krepitve gospodarstva v mednarodni menjavi vsaj po mojem mnenju terja drugačen pristop od tega, ki ga je Trump ubral pri obvladovanju Kim Jong Una. Ne gre mešati hrušk in jabolk in Trumpovega uspešnega pristopa k odpiranju hermetično zaprte Severne Koreje uporabljati tudi pri vprašanjih mednarodne menjave z razvitim svetom.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu
