Karel Dežman je v svojem življenju (1821–1889) ustvaril blestečo kariero. Rojen v Idriji je v prvi dobi svojega delovanja vneto zagovarjal pravice takrat porajajočega slovenstva, potem pa prestopil na nemško stran in iz Dežmana postal Deschmann.
Oče mu je kmalu umrl in mladost je preživel pri stricu Mihaelu v Ljubljani. Stric se je izkazal in oba nečaka poslal na šolanje v Salzburg. Po končani srednji šoli je Karel študiral najprej medicino, potem pa pravo na Dunaju. Študijev ni končal in leta 1849 se je vrnil v Ljubljano.
Urejal je prvi slovenski politični časopis Slovenija in v Bleiweisovi odsotnosti začasno tudi Kmetijske in rokodelske novice. Leta 1852 je postal kustos deželnega muzeja v Ljubljani. To delo mu je bilo pisano na kožo. Službo je opravljal do svoje smrti leta 1889.
Obširno je Dežmanovo znanstveno delo. Ukvarjal se je z botaniko, zoologijo, mineralogijo, geologijo in metrologijo. Članke s tega področja je objavljal v muzejskih izvestjah in drugih ljubljanskih nemških in dunajskih revijah.
Leta 1875 je Dežman, takrat kustos kranjskega Deželnega muzeja, današnjega Narodnega muzeja, vpeljal arheološka izkopavanja kot nov vir pridobivanja arheološkega gradiva. Tega leta je tudi pri Igu odkril ostanke prve koliščarske naselbine na Ljubljanskem barju. Raziskal in strokovno predstavil je tudi najpomembnejša železnodobna grobišča in nekatera najdišča rimskega obdobja na tedanjem Kranjskem. Pod njegovim vodstvom je Deželni muzej leta 1888 dobil novo muzejsko stavbo, kjer so predstavili pridobljeno gradivo in postavili prvo stalno arheološko zbirko.
Poleg arheologije je Dežmana privlačila tudi botanika in leta 1871 je na Jetrbenku odkril rastišče Blagajevega volčina. To je bilo šele drugo odkrito rastišče te cvetlice na Slovenskem. Do takrat je trideset let veljalo, da je edino rastišče tega volčina v Sloveniji Gora pri Polhovem Gradcu.
Precej bolj razgibana kot premočrtna poklicna kariera je bila njegova politična kariera. Do leta 1861 je bil aktiven v slovenski stranki, potem pa se pridružil nemški stranki. Na njeni listi je bil izvoljen v državni zbor monarhije in sicer v letih 1861–1867 in 1873–1879. Bil je tudi župan Ljubljane in dal pobudo za zidavo novega muzejskega poslopja Kranjske. To je bilo svečano predano svojemu namenu v letu 1888 in svojo funkcijo opravlja tudi še danes.
S svojim političnim delovanjem je razburkal tedanjo politično srenjo, ki mu je silovito zamerila njegov prestop na nemško stran. Navkljub temu je pomembna osebnost svojega časa, ki si je iskreno prizadevala za napredek celotne dežele. Počiva na ljubljanskem Navju.
Bog ve, ali se ni upravičeno razjezil na Slovence? Dandanašnji o tem ne bi bilo dvoma.
Vseeno je škoda, da je slovenstvo izgubilo tako sposobnega človeka.