PREJELI SMO. Objavljamo pogovor/pričevanje o izkušnji odraščanja v enostarševski družini.
1. V kateri tvoji starosti sta se starša ločila?
Starša sta se ločila pri mojem 12. letu (malo prej). Čeprav … je bilo čutiti hudo napetost in nezadovoljstvo pri obeh, tako mami kot očetu že kako leto, dve pred tem. Kar naprej sta se prepirala, najhuje je bilo med obroki, kosilom, večerjo. Takrat sva z bratom šla v sobo in počakala, da se je »nevihta« polegla. Ves čas me je bilo strah, ali bo kdo koga udaril ali bodo leteli krožniki, kar se je enkrat tudi zgodilo.
2. Si živela z mamo ali očetom? Kakšno vlogo je odigral/a v tvojem odraščanju?
Ko me je mama vprašala, s kom bi raje živela po ločitvi, sem se odločila, da z njo. Nisem si predstavljala, kako bi bilo z očetom, čeprav sem ga imela rada. To nama je tudi mama »vbila« v glavo, da morava očeta imeti rada, tudi če ne živimo skupaj. In to se mi je zdelo samoumevno, danes pa vidim, da je bilo »higiensko« zame, da nista drug preko drugega »obračunavala« ali si kar koli očitala. Z bratom sva bila dodeljena mami in kadar sva jo hotela ujeziti, ker nama česa ni dovolila, sva ji za hec zagrozila, da bova šla k očetu. Sicer pa je bilo moje odraščanje (za mamo) zelo težko in naporno, ker sem bila prava najstniška upornica. Meni se ni zdelo tako, kar sem pogrešala, je bilo zaupanje. In ves čas sem čutila, da mi določene stvari prepoveduje, ker jo je neznansko strah (to mi je pred nekaj leti sama priznala). Meni to ni bilo razumljivo, ker sem bila v šoli neproblematična, aktivna na različnih področjih, skratka … in moji zunanji dosežki ter samostojnost in odgovornost so se mi zdeli dovolj velik argument, da bi mi zaupala, kadar sem hotela iti ven npr. ob petkih zvečer. Pa mi je postavljala take nemogoče ure, da se mi za eno uro in pol ni splačalo iti. Drugače pa je bila mama kot mama skrbna, zelo skrbna. Zame je bilo najlepše takrat, ko je bila miza vsako jutro pogrnjena s prtičkom, pripravljena skodelica, kruh, maslo in marmelada, tako da sva z bratom pozajtrkovala, preden sva šla v šolo. Mama si je tudi zelo prizadevala, da bi se znali pogovarjati, izražati tudi svoje želje, potrebe, občutke, težave …da bi vnesla malo miru, umirjenosti v svoje in naše življenje. Spominjam se nedeljskih zajtrkov, ki so trajali eno do dve uri, to pa zato, da smo si povedali, kaj vse smo sanjali, kako je šlo v tednu, kaj nas čaka v naslednjem tednu, skratka začeli smo se pogovarjati v pravem pomenu besede. Prej (ko smo bili skupaj z očetom) to ni bilo mogoče, pa še danes ne vem, zakaj.
3. Kaj si v svojem življenju pogrešala, ker očeta ni bilo nenehno zraven tebe?
Ko se je po ločitvi uredilo stanovanjsko vprašanje, sem bila zelo vesela, ker je moj oče dobil stanovanje v bližini osnovne šole, ki sem jo obiskovala. Tako sem velikokrat mimogrede pozvonila pri njem, ko sem se vračala iz šole ali od kake sošolke, ki je tam blizu stanovala.
Lahko rečem, da v materialnem smislu nisem pogrešala čisto nič. Zato ker je bil moj oče kljub fizični ločenosti ves čas prisoten v mojem življenju. In zelo se je trudil, da bi nama z bratom pokazal, da naju ima na svoj način rad. Poleg preživnine je vedno vprašal mamo, ali kaj potrebujeva glede obleke, obutve … kadar je bilo treba kupiti kaj dražjega, ker sva prerasla (plašč, čevlje), je vedno on poskrbel za finančno plat. Poleg tega naju je opremil s smučarsko opremo, ker je bil navdušen smučar in jaz sem tudi še danes navdušena smučarka. Vedno naju je povabil na počitnice, tako med zimskimi na smučanje, poleti pa na kampiranje in deskanje na vodi ali pa v hribe. In vedno smo se imeli lepo. Včasih je malce positnaril, ampak ni bilo tako hudo, kot prej, ko smo bili skupaj z mamo.
Tisto, kar sem pogrešala … je bila očetova podpora oz. zaupanje, ki mi ga je vedno kazal. Zato sem ob tistih sobotah, ko je bil šolski ples, prosila mamo, da sva bila z bratom pri očetu, kajti on me je pustil na ples in meni ni bilo nikoli težko priti domov, ko je bilo plesa konec.
4. Se spomniš kakega konkretnega dogodka, ko si želela ob sebi imeti tako očeta kot mamo?
Da, več jih je bilo. To so bili nastopi v glasbeni šoli, vedno sta prišla oba, če se je le dalo; še posebej mi je bilo všeč, ker je moj zaključni koncert v glasbeni šoli oče tudi posnel na avdio kaseto, kasneje mi ga je presnel na zgoščenko. Potem maturantski ples, podelitev diplome – vse te dogodke smo preživeli skupaj. In nazadnje moja poroka. Zavedala sem se, da bo zanju v nekem smislu težko, a … prišla sta oba. In oče je bil zelo zelo zadovoljen, ker me je lahko peljal v novem avtomobilu, ki ga je kupil ravno nekaj dni prej, preden sva povedala novico o poroki.
5. Se ti zdi, da ti je mama lahko popolnoma in v vsem nadomestila očeta?
Mama je naredila zelo veliko, ampak nikoli ne more nadomestiti očeta, ker mati nosi ženski princip dojemanja sveta (intuicija, čuti), oče ima moški princip (razume, logično razmišlja). V bistvu sem ves čas imela potrebo po živem stiku z očetom in ga tudi ohranjala, kar mi je pomagalo, da sem si ustvarila tudi svoj »kritični um« oz. zdravo pamet. Z očetom je bilo vedno zanimivo se pogovarjati in razpravljati in še zdaj je, ker sva si po svetovnem nazoru povsem različna – prav tako imava zelo različna stališča glede politike in družbenega življenja. Toda na srečo sem mu enkrat v času študija, ko se ni strinjal z mojimi opredelitvami in pogledi na svet, rekla, da se mi ne zdi vredno prepirati o stvareh, ki bodo tako ali tako minile – če ne z eno, pa z drugo vlado – in da se mi zdi bolj pomembno, da ve, da ga imam rada in da ima tudi on mene rad, pa čeprav razmišljava drugače. Od takrat dalje se spoštljivo pogovarjamo o različnih stališčih, mi svetuje, kaj naj preberem ali pa pokomentira kak članek. Tako da naša »domača politika« kar dobro funkcionira, čeprav v različnosti.
6. Kakšno zvezo si si kot pubertetnica želela ustvariti, ko odrasteš? Si imela kakšne dvome pri vstopu v resen odnos?
Zanimivo je, da mi je bilo pri teh stvareh vedno takoj vse jasno. Naj razložim: že ko sta se starša ločila, me je zelo prijazna učiteljica, na katero sem bila zelo navezana, potolažila, da naj me ne skrbi, da saj bosta prišla še nazaj skupaj, da bo vse v redu … Pa sem ji rekla, da če se dva ne razumeta, se ne razumeta in ne moreta živeti skupaj, da nima smisla, da me tolaži na tak način. In potem sem bila zaljubljena kar naprej – simpatije take in drugačne, a nič »zaresnega«. Pri osemnajstih se mi je ob vsej moji namišljeni zaljubljenosti izkristaliziralo, da ne moreš biti zaljubljen v nekoga, ki nima vsaj podobnih pogledov na svet, na življenje, ki si želi podobne stvari kot ti. Zame je to pomenilo: imeti resno zvezo z nekom, ki me bo spoštoval, cenil in zaupal, ki se bo želel poročiti in ustvariti družino z menoj. To mi je bilo jasno. A življenje je imelo precej ovinkov, preden sva se z mojim možem našla. Ena zveza pred tem je bila resna, a nisem imela nobenih pomislekov, kajti imela sem občutek, da sem našla »boljšo polovico«. Vendar je šlo čez eno leto narazen zaradi objektivnih okoliščin. Potem sem živela bolj za druge kot zase, tako v službi kot v prostem času. A na vidiku so bila samo »prijateljevanja« in sem nekako obupala, da bi sploh še kje bil tako »resen« tip moškega, ki bi razumel moje želje in ideale. Pa sva se našla in kmalu začela resno razmišljati o poroki.
7. Glede na to, da si iz ločene družine in nasprotuješ družinskemu zakoniku, me najprej zanima, če te nenehno govorjenje o tradicionalni družini oče-mati-otrok morda zmoti?
Da, malenkost me moti, kajti sama sem živela v »tradicionalni« družini 11 let, potem pa je bila ta družina nekako fizično ločena, a zame je to še vedno »tradicionalna« družina, ker je oče za naju z bratom zelo lepo skrbel. Z bratom sva živela pri mami, a še vedno je tu bil prisoten tudi oče – vedno v zame ključnih trenutkih. Pravzaprav se mi zdi, da sta tako mama kot oče bolje odigrala svojo vlogo, ko sta zaživela in zadihala ločena, kot pa če bi »tiščala« skupaj. Naj povem, da sta bila civilno poročena in nismo bili versko oz. cerkveno »obremenjeni«. Bistveno se mi zdi pri tem tudi to, da je nekoč oče povedal nekaj, kar se mi zdi zelo dobra izjava: »To, da živimo narazen, je rešilo našo družino.« In jaz imam občutek, da nikoli nisem izgubila družine, ampak sem lahko kvalitetno preživela svojo mladost tako z enim kot z drugim staršem. In ravno zato sem si že od nekdaj želela ustvariti svojo družino.
8. Se ti zdi, da te nasprotniki družinskega zakonika kakorkoli izključujejo pri tvojih pravicah?
Ne, ne počutim se izključene, ker menim, da je družina res v osnovi najprej mož + žena ( oz. partner in partnerica v zunajzakonski skupnosti), in ko se iz te zveze rodi otrok, je družina. In to je bilo v mojem primeru tako, ko sem se rodila. Kaj vse se potem s to družino v življenju zgodi, pa ima vsaka oseba lahko svojo zgodbo. In to je problem tega zakonika, ki želi opredeliti npr. 5 različnih družinskih situacij, v praksi pa jih bo možnih npr. 50. In zdi se mi, pa naj mi pravniki ne zamerijo, da tako kot je življenje posameznika težko spraviti v neki pravni okvir, je tudi družino, ki je del življenja vsakega posameznika, težko definirati s pravnim jezikom, ker le-ta razčloveči, kar je najbolj človeškega – ljubezen.
9. Kako razumeš istospolne skupnosti, ki trdijo, da je čisto vseeno, če ima otrok dve mami ali dva očeta? Da je pomembna le ljubezen …?
Zato moram priznati, da zelo težko razumem istospolne pare, ki tako trdijo, da je vseeno, če ima otrok dve mami ali dva očeta. Zelo preproste protiargumente lahko povem iz svoje življenjske zgodbe: če bi imela dve mami, kot sem jo imela, bi pobegnila od doma, ker je bila v določenih zadevah prestroga, neživljenjska. Če bi imela dva očeta – kako bi pa razumela moje težave ob menstruacijskem ciklusu? Ali pa ko sem prejokala celo noč samo zaradi nesrečne »zaljubljenosti«? Ne vem. Bojim se, da istospolne skupnosti (in njihovi zagovorniki) vidijo v otroku zgolj otroka – igračko, ki je majhen, star 2, 3 leta in potreben pomoči odraslega. Ali razmišljajo o tem, da bo ta otrok enkrat zrasel, šel v vrtec, v šolo, bo v puberteti (z vsem, kar spada zraven!), morda bo šel študirat … in morda bi si celo rad ustvaril družino – z nasprotnim spolom!!! Kaj pa takrat? Mu bosta dve mami oz. dva očeta to dovolila?Ali bosta zmogla tisto ljubezen, ki pusti otroka svobodnega kljub drugačni usmerjenosti? Ali se mu bosta raje odrekla in mu s tem odrekla tudi vse materialne ugodnosti, ki bi mu po zakonu pripadale?
Gotovo je potrebna ljubezen – temelj vsake družine. Toda v srcu vsakega vedno tli ena velika ljubezen, imeti nekoga rad in zaradi njega in z njim imeti otroka, če Bog da. Zaradi te ljubezni bo mož zapustil mater in očeta …
Če istospolni ne čuti, da bi imel otroka s partnerjem nasprotnega spola in skupaj z njim tudi zanj skrbel, je jasno, da mati narava tu žal ne more narediti nič. Zato bi rekla istospolnim parom, predvsem pa snovalcem družinskega zakonika: Nazaj k naravi!
Pogovor pripravila: Andreja Hergula.
Foto: 7d
