Pogledi Slovenije o Družinskem zakoniku in referendumu, 5.1.2012.
Prav z zanimanjem sem pričakoval četrtkovo oddajo Pogledi Slovenije o Družinskem zakoniku, čeprav sem se odkrito povedano malce bal svojih morebitnih temperamentnih odzivov ob spremljanju izjav gostov oddaje. Tema o zakoniku, predvsem posvojitve otrok s strani istospolnih parov (kjer je eden v paru biološki starš), je namreč že precej razgreta. Problem dodatno potencirajo zagovorniki zakonika, saj naj bi njihovi nasprotniki (spet) na krilih Katoliške Cerkve krenili v za družbo nevaren protinapad!?
Prvo pravilo udariti po Cerkvi
In res se je oddaja začela v tradicionalnem slogu, saj je bila prva na tapeti Cerkev. Samooklicani liberalci seveda niso mogli, da sicer ne bi priznali formalnega statusa te velike civilnodružbene organizacije v javnosti, saj bi s tem pljunili v lastno skledo. A se je takoj zatem pričakovano pristavljajo z »vendar pa« … in preusmerjalo na zgodovino Cerkve, njeno moč in nestrpnost, nazadnjaštvo, nevarnost in moralno nekredibilnost ter še bi lahko našteval. Ker oddaja ni bila namenjena polemiki o Cerkvi, čeprav se je to poskušalo potiskati v ospredje, ne bom posebej komentiral teh s temo ne ravno povezanih navedb (saj sem podobno komentiral nedavno), vendar je bilo spet »zanimivo« poslušati pametovanje, pogrevanje in moraliziranje o tem »prekletstvu«, ki je trn v peti že s tem, da sploh obstaja. V navezavi na Cerkev me je posebej zmotil način, kako je minister Svetlik poskušal argumentirati predlog Zakonika. Svaril je v smeri, da Cerkev odloča oz. vsiljuje svoje mnenje skozi državo oz. njene instrumente ter s tem določeno družbeno populacijo spravlja v neenakovreden in neenakopraven položaj. Problem ni ministrova percepcija istospolnega položaja vis a vis raznospolnega, problem je v tem, da ko Cerkev ali pa njeni verniki izrazijo svoje mnenje v javnosti, to še ne pomeni, da odločajo, ampak da soodločajo. To je legitimno in legalno, saj pri tem izkoristijo z ustavo določena načela in iz nje izhajajoče instrumente. Po posredovanju Ustavnega sodišča bo namreč najbrž odločilo ljudstvo, ki ima po ustavi oblast, nikakor pa ne bo odločala edino Cerkev.
Razvoj kljubuje naravi
Ko je teren ustrezno proticerkveno pripravljen, debata lažje odplava v bolj kalne vode. Naslednji naboj, kako utišati nasprotnike zakonika, je bil namreč usmerjen v razvoj in napredek. V prid istospolnim posvojitvam je bilo že »stokrat« slišano in brano, da se družba in svet razvijata. Za nekatere je napredek in razvoj vse kar je novo, vse kar si kaka partikularna družbena skupina ali celo posameznik izmisli oz. (samo)definira kot pravico. Zato si ne bom ostal dolžan in bom tudi sam podkuril, namreč že prav »na živce« mi gre lajna o preživeti in zaostali konservativnosti, hkrati pa nekateri ne zmorejo ali pa ne želijo pozabiti 50 letnega sistema, ki je sistematično vbrizgal enoumje v pore slovenskega uma. Ni problem, če imata dva različno mnenje in vlečeta vsak na svojo stran, problem je v tem, da se ene (nasprotnike zakonika) diskreditira že v izhodišču oz. se jih obravnava kot drugo razrednike. Gostje v studiu so se razdelili na dva bloka: zagovorniki posvojitev istospolnih (Rajgelj, Svetlik, Kresal) so delovali bolj raztreseno, bolj ostro, si upam oceniti tudi nekoliko nestrpno, medtem ko so nasprotniki teh umetnih posvojitev (Šverc, Primc, Strehovec) delovali bolj zadržano, a prepričljivo oz. bolj fokusirano na svojo vsebino. In dopustimo že enkrat, da si lahko tudi zagovorniki biološke formule »oče+mama=otrok« javno predstavljajo svojo vizijo družbe. Razvija oz. odvija se čas, vse drugo je, če izvzamem Vsemogočnega, bolj ali manj relativno, še posebej v postmoderni manjšinski družbi, ki se je zaradi finančne in moralne krize znašla nad prepadom. Zakaj vsi trobimo, da je kriza predvsem moralna, če nismo pripravljeni vsaj polemizirati o moralnih idealih? Nobena družina ni idealna, zato prihaja pogosto do deformacij družin, priča smo različnim družinam zaradi različnih okoliščin (npr. mati, ki ostane sama z otrokom), ampak, ali si človek kljub vsemu drzne posegati v takšne standarde zaradi lastne nesreče in trpljenja? Narava ima svoj red, ki ga je po moji veri »nekdo« spoštovanja vredno precizno določil. Zaradi pravic in razvoja v bistvu kljubujemo na mnogih področjih naravi sami, ne da bi se tega dobro zavedali.
Otrokove pravice
Kakorkoli je bilo mučno spremljati vsemogoče izpade in zaskrbljenost nad morebitnim kolapsom zakonika, ga ni bilo govorca, ki se ne bi skliceval na praviceotroka in kreatorje le tega. V center je bil postavljen otrok, ki mu grejo pravice. Uveljavlja se trend, ki komaj še dopušča resno debato o absolutnih vrednotah, saj se praktično vse relativizira. In potem spet prepričevanje, kaj se pa nasprotniki vtikajo v tuje zadeve, saj raznospolni pari s tem nič ne izgubijo. Temu pravim boga človeška kratkovidnost in ozkost, ki je odraz razkrajanja družbe in sebičnosti. Kaj pa potem izgubijo istospolni pari kar izvira iz njih samih, če ne posvojijo otroka? Vzemimo znani primer: naravno tradicionalno družino se degradira npr. s primerom pijanca v družini, kar je sicer zaskrbljujoče, medtem ko se istospolno družino, ki biološko sploh ne more nastati, idealizira npr. z dvema skrajno ljubečima mamama, nato pa se oboje primerja z namenom, da bi upravičili istospolne posvojitve. Vsi se strinjamo, da otrok ne more normalno živeti v družini, kjer sta prisotna alkohol in nasilje, kako pa vemo, da lahko živi normalno s tem, kar je nenaravno!? Tudi problemov, ki so prisotni v tradicionalnih družinah, ne moremo reševati z istospolnimi družinami.
Širše gledano zaključujem, da sta fenomena raznospolnosti in istospolnosti diametralni nasprotji. Lahko sicer zakonsko urejamo in spoštujemo manjšinske istospolne zveze v ožjem smislu, torej v vsakdanjem življenju. Vendar pušča tudi to v primerjavi z raznospolnostjo, ki je biološki nosilec ohranitve in razvoja človeštva, v ultimativnem smislu zaskrbljenost per se. Menim, da je bistvo problema pri odločanju o zakoniku v tem, da so istospolni v drugačnem položaju po lastni »krivdi«, zaradi biološke determiniranosti oz. celo človeške spremenljivosti. In mnogi, ki radi ponavljajo naravni vzrok istospolnosti, naj to trditev izpeljejo do konca, tudi ko otrok po biološki logiki zahteva oba, očeta in mater. To si drznem reči, obratno žal, ne, če še tako poskušam. Glede na vprašanje se mi ne zdi primerno, da bi se odločali po ideološki plati ali celo na podlagi averzije do istospolnih. Seveda je na koncu spet vprašanje, koliko lahko človek preseže samega sebe in razmišljanje, »kaj ima to opraviti z mano«, ter se namesto tega sprašuje o moralnih oz. naravnih standardih, ki ga determinirajo in presegajo!?
Foto: MMC RTV SLO
