Objavljamo drugi del pogovora z Lenartom Riharjem Na pieteto se sklicuje samo nekdo, ki potrebuje alibi.
Ste gledali nastop Alenke Bratušek na CNN?
Prejšnji teden sem bil brez interneta na neki konferenci v tujini. Ko sem se vrnil in se zanimal o političnih novostih zadnjih dni, sem moral večinoma poslušati o tem bleščečem nastopu. Sicer pa bi bil nadvse presenečen, če bi zvedel, da se je vlada kompaktno in učinkovito začela spopadati s krizo … No, nastop sem potem pogledal na neki hrvaški spletni strani, kjer so si upravičeno dali duška.
Mnogi analitiki menijo, da ni toliko bistvo v njeni neposrečeni angleščini, pač pa predvsem v odsotnosti konkretne vsebine …
Šolski primer retoričnega vprašanja, če bi bil na koncu vprašaj, kaj ne? (Nasmeh)
A vendar, korenine izvolitve sedanje razmere segajo daleč nazaj, že k predčasnim volitvam decembra 2011, ko je največ glasov dobila tedaj še Jankovićeva Pozitivna Slovenija. Nekateri pravijo, da je Slovenija končno dobila vlado v skladu z izidom volitev.
Koalicijska aritmetika je jasna. Večina je večina, ne glede na barve strankarske zasedbe. V to smer ne bomo izgubljali besed. Postopki 2011 so bili korektni. Kot so bili v smislu državnozborskih mehanizmov korektni tudi ob menjavi Janševe vlade. Obakrat je bil kakopak upoštevan tudi volilni rezultat.
Glavni povod za nezaupnico prejšnji vladi ter postavitev nove je bilo poročilo protikorupcijske komisije, ki je obremenilo Janeza Janšo ter Zorana Jankovića. Je mogoče s časovne distance oceniti, kaj je ozadje tega poročila?
O tem dvomov pač ni več, če jih je kakšna huda dioptrija kdaj imela. Kronski oz. najbolj banalni dokaz instrumentalizacije je zamrznitev vstajništva in seveda neproblematizirano Jankovičevo županovanje. Pri vsem tem je najhujše to, da je ljudem večinoma ne le vseeno, ampak celo prav, da je tako. Vsekakor o protestih zaradi resničnih slovenskih anomalij in krivic ni (bilo) sledu.
Kako pa v tem kontekstu ocenjujete ravnanje Gregorja Viranta? Zdi se, da je slednji v novi vladi postal nekakšen ujetnik, saj mu kadre, ki formalno pripadajo njegovi stranki, postavljajo drugi.
V Virantovem primeru celotna demokratična stran deli Cezarjeve občutke. Upajmo le, da niso ravno predsmrtni (nasmešek). Kljub pomislekom ob njegovemu udinjanju Ropu, smo ga, vsaj nepoučeni, imeli za konstruktivnega človeka demokratične prepričanosti. Ne vem, če se prišteva med kristjane, a po delovanju vsekakor učinkovito podaljšuje gnilo linijo Kocbek – Pucko, ki Slovenijo že predolgo vleče navzdol.
Mimogrede, velikokrat uporabljate izraz demokratična stran. Kaj to za vas pomeni?
V Sloveniji je ločnica zelo jasna, a je večina ne opazi, oziroma jo ima za irelevantno. Demokrat je tisti, ki poleg sprejemanja demokratičnega ustroja družbe, kot jo poznamo na Zahodu, nima težav z ostro cezuro med demokratičnim in totalitarnim časom. Totalitarni čas zavrača z vsemi njegovimi začetki, nosilci in atributi, ker je ne samo v protislovju z demokracijo, pač pa je zanjo tudi smrtno nevaren. Zato je bilo zame (med premnogimi drugimi primeri) vnebovpijoče, ko je za dan državnosti hotel Virant kot predsednik v demokratičnem parlamentu onegaviti s totalitarnimi simboli in njihovimi verniki.
Bratuškova naj bi se pred nastopov v Bruslju menda celo posvetovala z Janšo. Kaj to pomeni?
To bi lahko pomenilo nekaj pozitivnega, ker bi ji nasveti izkušenega politika zagotovo koristili. Vendar smo se z razlogom odvadili upati. Poleg tega lahko gospo, če bi jo denimo popadli dobri nameni in bi začela ubirati prave poti, čez noč napravijo za nesposobno, za plagiatorko ali po potrebi tudi za kaj povsem izmišljenega. Pahorjevega grdega padca z izvršilne oblasti še nismo pozabili.
Pri tem je zanimivo, da njeni reformni usmeritvi nasprotuje Igor Lukšič, ki sicer ni član vlade. Torej lahko pride že v kratkem do razpok v vladni koaliciji?
Seveda, koalicija je naslednja »varovalka«, če bi kdo v vladi želel kaj korenitega premakniti na bolje. V analiziranju slovenske politike se moraš najprej otresti iluzije, da imaš pred sabo normalni politični prostor. Kontinuitetnemu delu se od daleč pozna, da so šahovske figure. Lukšič, ki ga omenjate, je tipični primer tega, da lahko brez sramu zine karkoli. Čeprav je visokošolski učitelj in naj bi bil intelektualec, ki bi mu vsaj kanec dostojanstva ne smel biti tuj. Pri tem ne mislim samo na to, kar sem nedavno prebral, da je bil zanj totalitarizem 45 – 90 vrhunec humanosti, ampak npr. motoviljenje z nasprotujočimi izjavami in smermi od virantovanja do danes. Krivico mu delamo morda samo s tem, da ga izrecno omenjamo. Ker bi lahko še množico drugih.
V čem je po vaše problem sedanje vlade in vseh dosedanjih vlad pod vodstvom post-komunistov?
Največji problem teh kontinuitetnih vlad ni v tem, da so nesposobne. Problem je njihova sovjetska forma mentis, ki slovensko državo (zavedno ali ne) sovraži, ponižuje in zlorablja izključno za sebično molžo.
V medijsko »prvo ligo« se znova vrača afera Patria. Imate vtis, da njeni botri računajo na dokončno uničenje Janše?
Priznam, da se ne spoznam konkretno na to afero. Toliko pa zagotovo poznam revolucionarno logiko pa tudi totalitarno in naposled kontinuitetno tranzicijsko, da jim je konstruirati takole reč mala malica. Demokratična stran ima večni problem, da naravno verjame človeku, ki te gleda v oči in ti daje besedo. Ne more razumeti, da kontinuitetnik na ta način mirno izreka laž, ki nekoga ali državo usmerja v prepad.
Vas je presenetilo, da so po padcu vlade Janeza Janše le-tega izključili tudi iz PEN?
Pravzaprav me je res presenetilo. Sicer se na daleč vidi, da nekaterim akterjem iz neštetih por brizga sovraštvo do vsega, kar je na slovenskem izvorno demokratičnega. A da si bodo privoščili tak absurd, tak anahronizem, si nisem mogel predstavljati. Več kot šestdeset let je že minilo, odkar so se po nalogu centralnega komiteja komunistične partije izvajale največje ideološke čistke, PEN pa se spomni to početi v A.D. 2013, po dvajsetih letih vzpostavljanja demokracije! Preprosto neverjetno. Ne vem, ali gre za šolski primer ideološke zaslepljenosti ali pa je tudi to zavesten manever v splošnem trudu kontinuitetnih sil za abnormalizacijo Slovenije.
Kako komentirate argumentacijo izključitve? Kaj po vaše sporočajo številni izstopi znanih književnikov iz PEN-a?
Argumentacijo izključitve najboljše in najkompetentnejše komentirajo izstopajoči člani. Kolikor se spomnim, je šla večini čez rob ta nesprejemljiva politizacija. Drago Jančar prizadeto piše, da njihovih mnenj kot da ni bilo. Šlo je za totalno ignoranco vsega, kar ni po dlaki ideološkim uzancam. Ti izstopi, ki zajemajo praktično vse, kar je kaj vrednega in demokratično ozaveščenega bi morali pomeniti skrajni alarm. A zanimivo, da se neke vrste topost, ozkost, omejenost, veže v čudno simbiozo s kompleksom večvrednosti. Vseeno: če se bo Slovenija normalizirala, bo tudi penovska kontinuiteta dokončno zgnila. In nastopil bo čas za renesanso.
Najprej je bil pogovor (tudi foto) objavljen v tedniku Demokracija.
Foto: Wikipedia