Po ugodni ceni prodajam leskove palice

Avtor: Milena Miklavčič. Ko sem razmišljala, kdo je največji junak zadnjega časa pri nas, sem najprej pomislila na patra Bogdana Knavsa. Nekaj toplega, žlahtnega in upajočega se je dotaknilo srca, ko sem prebirala njegovo ostro, odločno a pošteno napisano pismo, v katerem kliče po odgovornosti pri finančnem zlomu poslov mariborske nadškofije. Mnogi cerkveni dostojanstveniki, pa tudi drugi, ki so imeli od tega zloma koristi, skupaj z vatikanskima kardinalom Francem Rodetom kričijo, da je bila Betnava in ostalo le ”lokalni spodrsljaj”, malo bolj resni, tisti torej, ki vedo, da je vrag odnesel šalo, pa pravijo, da v primeru Maribora gre za tretji največji finančni škandal v zgodovini katoliške cerkve, takoj za bankrotom razvpite Bance Ambrosiano. Izpuhtela je skoraj milijarda evrov, oškodovanih in prikrajšanih je na stotine cerkvenih upnikov, to pa, roko na srce, ni mačji kašelj.

Pater Bogdan Knavs, 38-letni gvardijan frančiškanskega samostana na Sveti Gori, ima na svoji spletni strani zapisan rek:”Najprej je treba živeti,šele potem filozofirati.” Spopad z vrhom cerkvene hierarhije zaradi izmikanja ugotavljanju osebne odgovornosti za eno največjih sramot v zgodovini slovenske Cerkve od njega zahteva močno voljo, zaupanje vase in trdno vero.

Pater Bogdan je slovensko tako cerkveno kot tudi laično javnost že v prvem pismu pretresel z jasno zahtevo, naj odgovorni za mariborsko razsulo odgovarjajo z imeni in priimki, kajti “v Cerkvi sta greh in krivda nekaj osebnega“. Zahteval je tudi, da odgovorni stopijo pred opeharjene male delničarje, jim pojasnijo, kaj se je zgodilo, se jim opravičijo in javno odstopijo. Sramežljive upokojitve in prestavitve, je poudaril, ne štejejo.

Moralni ugled Cerkve pa bo mogoče povrniti le tako, je še zapisal, da se začne izplačevati škoda malim delničarjem, “tudi za ceno osebnih žrtev odgovornih ljudi v Cerkvi”.

Sledil je odgovor, da sta se nadškof in ekonom javno opravičila pred duhovniki v mariborski nadškofiji, sankcije pa naj bi bile znane po opravljenih sodnih postopkih. In to naj bi bilo- po mnenju Cerkve- dovolj.

Knavs s slišanim ni bil zadovoljen, zato še naprej ni miroval. 9. marca je znova napisal pismo in na odgovor čakal skoraj dva meseca. Morda zato, ker pravi, da obžalovanje ni dovolj, kajti kršeno je bilo tudi načelo pravičnosti, saj so odgovorni uporabljali prihranke malih ljudi in jih nevestno zapravili zaradi hudega ekonomskega pohlepa.

Po njegovem bi moralo cerkveno vodstvo ustanoviti poseben solidarnostni sklad, v katerega bi morali svoje osebne prihranke položiti odgovorni za škandal, svoj osebni dar pa naj bi za zgled prispevali tudi cerkveni voditelji sami. (Si kdo predstavlja, da bi kaj takega res storili?!)

“V Sloveniji že več kot dve desetletji govorimo o popravi krivic. Starim krivicam se je zdaj pridružila nova, ki jo je povzročila Cerkev sama oziroma nekateri posamezniki v njej. Če ta krivica ne bo poravnana vsaj na simbolni ravni, bo ta madež še desetletja spremljal slovensko Cerkev,” je prepričan Bogdan Knavs.

Živimo v času, ko bolj namenoma kot nenamenoma teptamo tisočletne moralne vrednote za ceno dobička, uspeha, prestiža. Potrošniško družbo, ki smo si jo prisvojili in se z njo stopili, je postala unikatna slika nečesa, česar ne bi smelo biti.

Kajti ljudje, priznamo ali ne, nimajo več mej pri pohlepu, doseganju ciljev preko trupel in v egoizmu, skozi katerega vidijo zgolj in samo sebe in lastne potrebe. Generacijam mladih smo do neprepoznavnosti zmaličili občutek za sočloveka, za pravico, za bližnjega. Prejšnji teden smo se- vsaj nekateri- zgroženo spraševali, kam smo zašli, ko smo prebirali nesramne, arogantne in zaničljive komentarje treh fantov, pobeglih od doma, ki so se sončili na slovenski obali in brili norce iz vseh, zlasti pa iz policije, ki jih je, ob nemajhnih stroških, neumorno iskala.

Pogajanja s sindikalisti so mnogim, ki so brez dela ali pa dobivajo le zajamčene dohodke, dvigovale krvni tlak ob dejstvu, kako bi eni radi še kar naprej jedli potico, in jih hudičevo malo briga, če večji del Slovenije malodane strada.

Vendar..tudi tale ”če” je vprašljiv…

Včasih imam občutek, da se sprenevedamo in lažemo sami sebi. Temu, da se že strada, je marsikomu težko verjeti zlasti ob zadnjih podatkih Turistične zveze Slovenije, ki pravijo, da so bile hotelske kapacitete na slovenski obali letošnje prvomajske počitnice zasedene daleč bolj kot nekaj let poprej.

Beremo, da Slovenci še zmeraj vržemo stran polovico užitne hrane. V Hišo cvetja v Beograd še vedno roma na tisoče Slovencev in kot kažejo podatki, od narodov bivše Yuge smo pri tem romanju najbolj številčni.

Na predvečer prvega maja ganjeni in s solzami v očeh na Rožniku ploskamo tistim, ki zaslužijo daleč daleč več kot delavska raja, ob tem pa niti ne trznemo z očesom, da delavske žepe, posredno, preko čevapčičev in piva, ociganijo za 11 evrov, kar je dvakrat toliko kot porcija ‘slovenske nacionalne jedi” običajno stane.

Z eno besedo: biti verski, politični, gospodarski ali duhovni fanatik je nekaj najhujšega kar lahko nekoga doleti. Pa ne le ”nekoga”, temveč tudi narod, kateremu ti posamezniki pripadajo.

Na srečo se nam – sem in tja- zgodijo patri Bogdani Knausi, ki Cerkvi nastavljajo ogledalo v njenih najbolj sramotnih trenutkih. Bogdan Žorž že leta opozarja starše, učitelje in državo, da razvajanje otrok ni isto kot vzgajanje.

Slovenske ceste so polne prestižnih avtomobilov, v lasti imamo nešteto psov, ki sodijo med najdražje. Še zmeraj mečemo kruh stran, dovolimo, da pričnejo naši otroci seksati pri 12 letih, da smo- po uživanju marihuane med najstniki- v samem svetovnem vrhu, da sodimo med narode, ki za alkohol porabijo daleč največ osebnega budžeta.

In če verniki ne trznejo z očesom, ko se govoriči o tem, kdo vse je ali ni kriv za potop finančnega mariborskega škandala, če neki drugi verniki na predvečer prvega maja brez godrnjanja plačujejo 11 evrov za čevapčiče na Rožniku, če delavska raja kima in ploska na Trgu revolucije govorcu s 7000 pokojnine v žepu, potem lahko – brez ciganke- spoznamo, da je z našo pametjo nekaj hudo, če že ne nepopravljivo- narobe.