Pismo neznani demonstrantki

Sobotnih demonstracij se bom udeležila zato, »da nehamo tiho privoljevati v to, da nas nekaj ljudi poskuša prevzgojiti in nam vcepiti prepričanje, da so naše osnovne pravice le še privilegij,« je za Dnevnik izjavila mlada samostojna kulturnica.

Pravice. Pridobljene pravice. Človekove pravice. Socialne in delavske pravice. Pravice upokojencev. Zakaj se mi ob teh besedah pojavi kurja polt? Morda zato, ker je ta beseda enako zlorabljena – in prazna – kot beseda “ljubezen”.

Omenjena samostojna kulturnica verjetno še ni opazila temeljne nedorečenosti, morda celo protislovja svoje izjave. S tem, ko se upira prevzgoji in vcepljanju nekega prepričanja, namreč priznava, da že ima določena prepričanja in vrednote. Od kod so ta prišla? Se je rodila z njimi, ali pa so ji jih morda privzgojili in jih vanjo vcepili družina, šola in okolica? Predvidevam, da ne verjame v tezo, da se človek rodi z izdelanimi vrednotami in prepričanji. Ostaja le še druga možnost.

Tu pa se seveda zastavi vprašanje, katera prepričanja in vrednote so bolj resnična, bolj prava: tista, ki so ji bila privzgojena in vcepljena (ko je bila še otrok in mladostnica), ali ta, proti katerim sedaj protestira? Kaj ali kdo ji jamči, da so njena sedanja prepričanja bolj prava od tistih, proti katerim bo protestirala? Je morda njeno edino jamstvo in s tem legitimnost njenega početja v tem, da se sedanja prepričanja bolje skladajo z njenim materialnim stanjem, se pravi z njenim deležem denarja, ki ji ga država pusti oziroma ga iz žepov delavcev in podjetnikov preusmeri v njen žep?

Osebno menim, da je prazno govoriti o pravicah, če le-te niso podprte v naravi (npr. človek kot biološko-duhovno bitje) in nimajo realne podlage (npr. v gospodarstvu, ki je zmožno financirati socialne transferje). Če te realne podlage ni, potem so pravice prazna črka na papirju. So kot boni, ki so jih Slovenci dobili za med vojno odvzeto lastnino: namesto konja jim je ostala na papirju zapisana beseda “konj”. Da ta kos papirja ni mogel vleči pluga ali voza, teoretikov verjetno ni zanimalo. So kot jugoslovanski dinarji, s katerih so kričale milijonske številke, vendar niso imeli nobene vrednosti.

A to še ni najhujše. Kadar ni realne podlage, potem beseda pravica postane pretveza za uveljavljanje lastnega interesa proti interesom drugih skupin, država pa se iz harmonične skupnosti prelevi v orodje za uveljavljanje interesov močnejše skupine. Mlada samostojna kulturnica in njeni somišljeniki, ki jim bilo privzgojeno in vcepljeno prepričanje o socialnih pravicah, so hvaležno orodje v rokah tistih, ki bodo njihov nemir in stisko uporabili za ohranitev in prevzem oblasti.

Zato upam, da bodo neznana demonstrantka in drugi udeleženci demonstracij kljub svoji stiski in jezi ohranili trezno glavo. Upam, da bodo znali kritično pogledati v svoja prepričanja in bodo dovzetni za dejstva in zdravo pamet. Upam, da ne bodo končali kot orodje ene elite v obračunu z drugo elito.

Morda se ne bi lotil tega pisanja, če ne bi poleg omenjene videl tudi novico o “skupnosti FDV”, ki je pozvala k splošni mobilizaciji svojih kolegov in kolegic. Moji kolegi bi se lahko samokritično vprašali, koliko njihovih profesorjev in diplomantov je v preteklih letih vodilo Slovenijo po poti v bankrot. Lahko bi si zastavili vprašanje, ali je morda korenina problema tudi v njihovih prepričanjih, teorijah in vrednotah, ne pa izključno pri drugih. A so se odločili za lažjo pot. Ob tem ne morem, da ne bi pomislil na Prosserja iz Štoparjevega vodiča po galaksiji, ki se s članom sindikata prepira o tem, ali je protestnik Dent grožnja za njegovo psihično zdravje in je zaradi tega upravičen do dodatka k plači. Da nameravata podreti Dentov dom in da se bo planet v kratkem zrušil, to ju sploh ne zanima. Za princip gre in za moje pravice.

Morda so Dnevnikovi novinarji zaznali absurdnost situacije, sicer članka ne bi opremili s fotografijo, v kateri človek prej vidi igralsko zasedbo kakšne Kafkove drame kot ljudi, ki bodo Slovenijo povlekli iz krize.