Bilo je v tistih časih, ko so se (še) ženili in možile. Tudi jaz sem bila ena izmed mnogih. Prostovoljno, neprisiljeno, svobodno, radovoljno, »z vsem srcem in vso dušo« in našel bi se še kakšen prislov, s katerim bi lahko opisala tisto stanje. Pa saj verjetno v taki situaciji vsak čuti in misli podobno.
In hkrati zavedajoč se resnosti trenutka ter daljnosežnosti odločitve, čeprav brez vsakršne realne predstave, kaj naj bi to »v paketu« zajemalo. Še dobro, da je tako: če bi imeli uvid v prihodnje »križe in težave«, bi verjetno kljub »rožicam in metuljčkom« mnogim vzelo pogum in voljo za tak korak. Skratka: bila je odločitev za življenje v dvoje, »dokler naju smrt ne loči«. Kar bo, pa bo. Z Božjo pomočjo bo že šlo. Tako nekako.
Rok uporabe?
Pa so se časi spremenili. In je tu in tam, vedno pogosteje slišati kakšne pripombe, spodbude, predloge, pomisleke. Res za vedno? V vseh okoliščinah? Kaj pa, če »ni šlo« in to ne po tvoji krivdi? In tako dalje.
In sem šla ponovno preverjat, kaj sem pravzaprav obljubila. Takole se je glasilo:
»JAZ (točno določena oseba!), SPREJMEM TEBE (točno določeno osebo nasprotnega spola) za svojega moža (oz. svojo ženo) IN OBLJUBIM, DA TI BOM OSTAL(a) ZVEST(a) v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, DA TE BOM LJUBIL(a) IN SPOŠTOVAL(a) VSE DNI SVOJEGA ŽIVLJENJA.«
Ni kaj – močne besede. Zavezujoče, nepreklicno, nedvoumno: vse dni svojega življenja, ne glede na okoliščine. Enostranska obljuba, ki veže tistega, ki jo je izrekel. Torej mene. Že res, da tudi moža, ki jo je prav tako izrekel v svojem imenu. Vendar sem jaz odgovorna za izpolnjevanje moje (in ne njegove) obljube.
In vendarle jo prelamljam. Večkrat. Vsaj za kakšen hip, dan, teden – ko se moja »ljubezen in spoštovanje« trenutno zamaje, ohladi, otopi. Ko jo zamenja (tiha) jeza, užaljenost, potrtost, razočaranje, občutek nerazumljenosti. Pa tisti »obljubim«, ki nekje kljuje, pomaga, da se ne predam malodušju. In »sprejmem tebe« ozavestim v dobesednem pomenu, ne pa v takem, ki bi mi bolj ustrezal, a ga ni mogoče doseči: »spremenim tebe«.
Kaj pa to pomeni v primeru njegove/njene morebitne (dokončne) prelomitve obljube? Je to zadosten razlog, da jo prelomim tudi jaz? Obljuba pač ni nekaj, kar izrečeš tja v tri dni. Ali pač? Ja, »trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (prim. Jn 6,60). Tako tudi danes sprašujejo mnogi – vedno številnejši so, ki so se kljub obojestranski (iskreni!) obljubi znašli sami, prevarani, izdani.
Obljubim, da nič ne obljubim?
Da, obljuba. Danes je izgubila na veljavi. Razvrednotili smo jo na vseh področjih. Postala je spremenljivka, njena prelomitev pa nič posebnega. Pogosto se šteje kot vrlina: sposobnost prilagajanja, umetnost preživetja. Da bi bilo to greh? Ne, to pa sploh ne: danes pač mislim drugače in se odločam po trenutnem počutju ali interesu. Tisto od včeraj nič več ne šteje. Pozabi!
Ampak to so vprašanja iz prejšnjih časov, ko so se (še) ženili in možile. Prihaja nova doba. (Še bolj) moderna. Post- post-moderna. (Ali ugašajoča? To bo čas pokazal.)
Preden bomo utegnili poiskati odgovore na današnje dileme, se nam nakazujejo že nove. Pred dva tisoč leti je bilo rečeno, da pridejo časi, ko »se ne bodo ne ženili in ne možile« (prim. Mr 12,25). Pa ni bil mišljen »naš« čas. Prehitevamo in spreminjamo pomen. Spet trgamo iz konteksta in jemljemo samo prvi del stavka.
Le to mi še ni znano, kaj bodo počeli odslej, ko se ne bodo več ne ženili ne možile. Kako bomo temu rekli? Se bodo mogoče »oparjali«? Toda v katerem pomenu te besede? Se (poljubno) združevali v pare? Bolj se nagibam k drugi razlagi: da bomo prej ali slej vsi … poparjeni.
Martina Krečič, Vipava
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
