Avtor: Dejan Steinbuch.
Politiki ne dojamejo, da se novinarjev ne spodobi tožariti. Tega ne razume niti nova vlada, pa se je tako silno pridušala, da bo glede medijev boljša od prejšnje.
Egipčani so ogorčeni. Njihov priljubljeni televizijski voditelj Bassem Youssef, ki vodi humoristično oddajo – mnogi jo primerjajo s showom Jona Stewarta -, se je znašel v preiskovalnem priporu, ker naj bi žalil predsednika Morsyja in celo islam. Po petih urah zasliševanja in plačilu visoke globe so ga sicer izpustili, vendar je občutek nelagodja ostal. Muslimanska bratovščina, ki je po revoluciji prevzela oblast v Egiptu, je obljubljala, da se bo v vseh pogledih pozitivno razlikovala od bivšega osovraženega režima. Toda kmalu se je začela kazati v podobi, ki sumljivo spominja na čase nekdanje oblasti.
Nauk: nobenega zagotovila ni, da bo nova oblast boljša od prejšnje. Drugače povedano, Egipt in Slovenija se soočata s podobno zgodbo. Novi režim se je pridušal, da bo boljši od prejšnjega. Mediji so se tega optimizma tako nalezli, da so – vsaj na začetku – svojo uredniško politiko povsem podredili nečemu, kar bi lahko imenovali »skupno dobro«. Za plemenitim namenom se skriva grozeča nevarnost podreditve slehernega nasprotovanja, kakršne koli kritike.
Janša proti Janši
Nobena skrivnost ni, da je marsikateremu novinarju, uredniku ali komentatorju odleglo, ko je prišlo do zamenjave oblasti. Krivda za dolgoletno travmatično razmerje med prejšnjim premierjem Janezom Janšo in mediji je deljena in obojestranska. Oboji so zaslužni, da je prihajalo do konstantnega izzivanja, zaostrovanja in ustvarjanja nepotrebnih napetosti. Včasih je spopad sprožil Janša, včasih so prvi napadli mediji. Ko so v obračunavanje vpletli tudi njegovo soprogo in majhnega otroka, so prestopili Rubikon, a so se vseskozi (spretno) izogibali kakršni koli odgovornosti za svoja dejanja.
In če so mediji bik, ki podivja, ko mu toreador pomaha z rdečo cunjo, je največji slovenski bikoborec doslej kar sam skrbel za ohranjanje vojnega stanja – kot enigmatični, do medijev vseskozi cinični politik se je požvižgal na osnovna načela medijskega komuniciranja. Trmast kot dalmatinski osel se je leta in leta utapljal v občutku, da se mu godi strašna krivica; ker da ga nihče ne mara, ker da so vsi proti njemu itd itd.
Če si je Janša zelo pogosto sam ustvarjal sovražnike med medijskimi kreatorji – in bodimo tako pošteni, da to tudi eksplicitno poudarimo – ter jih izzival s svojimi izjavami, pikrimi pripombami ali nesramnimi tviti, potem je treba biti iskren in ugotoviti, da tudi na drugi strani slika ni (bila) dosti boljša. Oportunistični, konservativni in cinični uredniki, ki so se naslanjali na politične zaveznike in svoje medijske hiše pogosto spreminjali v podaljšano roko vladnega urada za komuniciranje (kadar je bila na oblasti »njihova« nomenklatura), so zagotovilo, da se slovenski žurnalizem še zlepa ne bo spremenil, kaj šele da bi kvalitativno napredoval. V takšnih pogojih se je ustvarila kontaminirana medijska krajina, v kateri je že v naprej jasno, kakšno bo stališče posamezne medijske hiše do konkretnega dogodka. Zaradi tega so reakcije postale predvidljive, poskusi cenzure ali vsaj omejevanja določenih informacij, ki bi utegnile škodovati političnim gospodarjem, pa leta 2013 sploh niso tako redki.
Bolj kot omejevanje svobode vesti so izstopajoči redki sodni procesi proti novinarjem ali (manjšim) medijskim hišam. Predvsem takšnim, ki rade provocirajo s svojim načinom dela ali stilom podajanja informacij. Nekoč je bila Mladina tista, ki je načenjala živce komunističnim veljakom, čeprav so svoj zsmsjevski podmladek kmalu obvladali in ga uporabili kot orodje za dosego svojih ciljev. Vsekakor so to mojstrsko opravili. Teleks, ki je veliko bolj resno in profesionalno razkrival sistemske anomalije, ni imel te sreče in je klavrno končal. Ukinili so ga.
Absolutna javna osebnost
Moderni evropski politiki se izogibajo komentiranju dela medijev, medijske politike in razmer, ki vladajo v medijih ali med mediji. Nenapisano pravilo, ki se ga držijo kultivirani izvoljeni predstavniki ljudstva, velja v državah, kjer je medijska svoboda samoumevna. Romunski politik si morda še lahko privošči odmeven sodni proces zoper novinarja, ki mu je načel živce, ko je razkril njegovo ljubezensko afero, šovinistično obnašanje do romske manjšine ali nepremičninsko malverzacijo. V Avstriji ali Nemčiji je kaj takšnega nepredstavljivo. Ko politika zalotijo pri dejanju, ki je nezakonito ali nemoralno, kakšnih posebnih dvomov ni. Odstop, začasni umik ali vsaj sklonjena glava so najbolj običajne reakcije. Odvisno od teže delikta. Predstavljam si, da bi nemški ali avstrijski tabloid posnel visokega vladnega politika, ministra, če hočete, kako si med zasedanjem parlamenta z nekom dopisuje. Ni nemogoče, da bi fotoreporter slikal ekran njegovega tabličnega računalnika, iz katerega bi bila razvidna korespondenca o bodoči kadrovski politiki, menjavah, premestitvah ipd. Lahko si mirno predstavljam, da bi tabloid fotografijo s transkriptom in spremljajočim komentarjem kot hud škandal na naslovnici objavil že naslednji dan. Ne bi bilo prvič. Prepričan sem, da bi bil minister zaradi tega v veliki zadregi in bi poskušal škodo sanirati tako, da ne bi še bolj izzival. O tem, da bi s pozicije močnejšega nastopil proti rumenemu mediju, ki si je dovolil objaviti njegovo (zasebno?) korespondenco, pa lahko zasačeni politik kajpak samo sanja. Odločitev tednika Reporter, da objavi fotografije korespondence med novoimenovanim obrambnim ministrom in njegovim zaupnikom, je rezultat njihove uredniške politike. Jaz tega ne bi naredil tako. Bi se pa gospoda ministra lotil z drugimi sredstvi in brez milosti. Uredništvo Reporterja je pač izbralo drug pristop in to je njihova legitimna odločitev. Ali je tudi legalna? Brez kakršnega koli dvoma je! Minister je javna osebnost (še več, je absolutna javna osebnost), sedel je na zasedanju državnega zbora (bolj javnega prostora si ne znam predstavljati) in na računalniku je prebiral dokument z vsebino, ki se še kako tiče davkoplačevalcev oziroma javnosti. Javni interes, na katerega se medij v trenutku stiske, ko ga poskuša politika utišati, največkrat sklicuje, je skratka bil izkazan.
V čem je torej problem?
Problem je v tem, da nekateri politiki – naj gre za leve ali desne, saj je vseeno! – še vedno ničesar ne razumejo. Ni jim jasno, da so absolutne javne osebnosti, katerih služba in poslanstvo sta v interesu državljanov. Ni jim jasno, da je vse, kar počnejo, namenjeno dobrobiti države in nas, državljanov, ki imamo 24 ur na dan pravico vedeti, kaj naš politik (minister, poslanec, predsednica vlade itd.) počne za naš, davkoplačevalski denar. Je zdaj bolj jasno, za kaj v resnici gre?! Za državljanski nadzor nad delom politike, ki ga – ker javnost sama tega pač ne more opravljati – izvajajo novinarji, fotografi, fotoreporterji in drugi ustvarjalci medijskih vsebin.
Kaj je torej pičilo Romana Jakiča, da je iz pozicije užaljenega veličanstva poskušal z začasno sodno odredbo doseči umik članka, v katerem je revija Reporter obravnavala njegove domnevno načrtovane kadrovske čistke na obrambnem ministrstvu? Nimam pojma, ampak ravnal je točno tako, kot ne bi smel. Ne vem, kdo mu svetuje pri odnosih z javnostmi in zlasti mediji, toda takšen faux pas ni majhen in je – ker gre za ministra za obrambo ene od članic zveze NATO – že odmeval preko meja.
Moj prijatelj Roman Jakič mi bo tole kolumno seveda zameril. Vendar je ima problem on, ne jaz. On je tisti, ki ne razume temeljnih pravil komuniciranja z mediji in je celo tako nepreviden, da domnevno zaupna sporočila bere na javnem kraju. Ker mi ni vseeno, kakšnega ministra za obrambo imamo, mu brezplačno svetujem, naj si čim prej najame dobrega PR-ovca. Ali pa, še bolje, svetovalca za krizno komuniciranje. Prepričan sem, da mu bo tako kot Alenki Bratušek prišel zelo prav in da bo to najbolj koristno zapravljen davkoplačevalski denar v tem vladnem mandatu.
Politiki namreč bolj kot sposobnost in poštenje potrebujejo profesionalne komunikatorje, da jih bodo branili pred neprizanesljivimi mediji in opeharjenimi davkoplačevalci.
Vir: Finance
