Pavla Gruden je bila rojena Ljubljančanka, med drugo svetovno vojno na prisilnem delu v Nemčiji, po vojni pa je ugotovila, da se v novem družbenem redu ne bo dobro počutila. Pristala je v Avstraliji in tam našla pravo mesto zase.
Pavla Gruden je bila bistra in umetniško nadarjena, vendar v Sloveniji po drugi svetovni vojni ni našla mesta zase
Rojena je bila 14. februarja 1921 v Ljubljani. Kmalu je izgubila očeta, ki jo je naučil pisati in v njej vzbudil ljubezen do knjig. Končala je meščansko šolo in obiskovala glasbeni konservatorij. Poleg konservatorija je dokončala še dvorazredno trgovsko šolo. Med drugo svetovno vojno je bila na prisilnem delu v Nemčiji. Po vrnitvi v domovino je spoznala demokratičnost volitev in nove oblasti, zato je pobegnila. Že v begunskih taboriščih je delala kot tajnica, saj je znala več jezikov. Prebegnila je v Trst, kjer se je najprej zaposlila kot tajnica ameriške vlade pri Diviziji za javna dela, potem je bila tajnica še pri drugih organizacijah, med njimi tudi pri komisiji za selekcijo izseljencev za Kanado, Urugvaj, Paragvaj in Avstralijo. Na tem mestu je odprla pot mnogim beguncem.
V Avstraliji se je uveljavila kot sodna tolmačka, imigracijska aktivistka, publicistka in pesnica
Sama se je odločila za pot v Avstralijo in po prihodu v Sydney je opravila izpit za sodnega tolmača. Tudi poročila se je – svoj zakon omenja predvsem kot križ – in rodila sina.
Že od začetka je prisotna v avstralskem tisku: kmalu je kot prodorna publicistka dobila kolumno v Ethnic Newsweek, postala je pobudnica in urednica literarne revije Svobodni razgovori. Kot imigrantska aktivistka je bila celo povabljena na sprejem ob obisku britanske kraljice Elizabete II. v Avstraliji.
Pisala je pesmi in kratko prozo in objavljala v slovenskih in avstralskih publikacijah, njene pesmi so objavljene tudi v antologijah. V Avstraliji je za svoje literarno delo prejela priznanje predsednika vlade zvezne države Novi Južni Wales. Zelo blizu ji je poezija haiku – v teh pesmih izraža veliko veselje do življenja. Po mnenju Borisa A. Novaka spadajo njeni haikuji med najlepše dosežke slovenskega haikuja. Za to, da se je začela ukvarjati s to pesniško obliko, pa je pravzaprav kriva hči nekih prijateljev: »Za domačo nalogo v angleščini naj ji napišem, je prosila, tri haikuje. In naj pazim, je dodala na kratko, preden jo je preprosto pobrisala v gosposko jedilnico, da bo vsaka podoba narave v drugem letnem času in da bo vsaka imela natančno dvanajst zlogov v treh vrsticah.«
Pavla Gruden je svoje pesmi v knjigi izdala šele po osamosvojitvi Slovenije
Izdala je dve pesniški zbirki, obe že po osamosvojitvi Slovenije. Prva z naslovom Snubljenje duha je izšla leta 1994 pri slovenski izseljenski matici, druga Ljubezen pod džakarando pa leta 2002 pri Prešernovi družbi. Poezija Pavle Gruden je pogosto družbeno angažirana, zlasti protestira proti vzvišenosti in nečloveškosti politikov – zgled za to je pesem Amerika, Amerika iz zbirke Ljubezen pod džakarando – in proti pretresom in krivicam, ki se dogajajo v tretjem svetu. Večkrat satirično odgovori na dogajanja v domovini in Matjaž Kmecl je v spremni besedi k zbirki Ljubezen pod džakarando zapisal, da se je »izoblikovala v zanimivo fiziognomijo zagrizene slovenske svetovljanke«. Poudaril je tudi njeno pozornost do pesniške forme, saj se »ne zadovolji hitro z mašili, kadar se ji na pot postavijo slogovni problemi«.
Umrla je v visoki starosti 24. januarja 2014 v Sydneyju.
