Paradoks Koljeve dežele

Čeprav sodi Nikolaj  med najpogostejša moška imena, v Belorusiji vsi vedo, kdo je Kolja. Gre za komaj šestletnega sina predsednika države Aleksandra Lukašenka in (menda) njegove osebne zdravnice Irine Abelske. To ne bi bilo nič posebnega, če se tretji Lukašenkov potomec ne bi pojavljal na državnih proslavah v popolni vojaški uniformi, se po moško rokoval z generali in namesto očeta metal listkov v volilne skrinjice.

Dežela presenečenj

Kljub predsednikovemu zatrjevanju, da “projekt Kolja” ni propagandni trik in da sinka povsod vzame s seboj zato, ker ga milo prosi, zadeva vsekakor kaže na dekadentni in sprevrženi značaj beloruskega režima, ki je vsaj v večjih mestih tarča poroga, mestoma tudi skrbi za Koljevo nič krivo otroško dušo. Ampak za tovrstne ekscese vsaj povprečno obveščen človek zlahka izve tudi zunaj Belorusije.

Manj si zna, če ga pot ni zanesla onkraj meja Evopske unije, predstavljati utrip prve vzhodne sosede bruseljske druščine. Slednji namreč ne ustreza čisto stereotipu o mračni, globoko v sovjetsko preteklost in v državni socializem vkopani diktaturi. Turistov vtis o Belorusiji je, da ima opraviti s svetlo, nenavadno čisto državo, polno lepih žensk v trendovskih oblačilih, solidnih cest, nizkih cen in – kar tudi ni od muh – dobre hrane. Takole na prvi pogled Belorusi v marsikateri kategoriji pustijo za seboj sosede Poljake, v številnih ozirih pa celo samozadovoljne prebivalce sončne strani Alp.

Seveda zeva med velikimi mesti in podeželjem težko premostljiv prepad. Če avenije Bresta ali Minska pokajo od samozavestne mladine in dobro založenih veleblagovnic, že v turistično razmeroma pomembnem Mickiewiczevem Navahrudku ne moreš pričakovati, da bo skupina osemnajstih ljudi v pol ure prišla do sendviča v lokalni trgovini. Tudi ne bo nič nenavadnega, če te bo direktor tamkajšnjega muzeja, ki si že kak teden dni ni preoblekel srajce, poprosil za cigareto, čeprav naj bi jih imel v kabinetu domnevno polno škatlo. Toda takšni pojavi imajo domovinsko pravico še marsikje znotraj šengenskih meja.

Zlati časi za zvezdo – in križ

Človek se torej vpraša, ali ni Lukašenku navzlic vsem nalepkam uspelo zgraditi države socializma s človeškim obrazom, kjer stane liter bencina šestdeset, žeton za metro v Minsku pa borih trinajst centov. Tak vtis krepi nenavadna in za običajno socialistično diktaturo nepredstavljiva simbioza sovjetske partizanske ikonografije z versko. Da se od prve niso poslovili nikjer in se ob Leninu tako rekoč z vsakega vogala smeji še beloruski rojak Dzeržinski, po katerem je poimenovan tudi – sicer le 345 metrov visoki – najvišji državni vrh, ni zgolj posledica Lukašenkove zaljubljenosti v Sovjetsko zvezo, marveč hkrati dejstva, da gre za kraje, kjer je nepojmljivo nacistično barbarstvo v zgodovinskem spominu ljudi močno zasenčilo stalinistično, ki ga prav tako ni bilo malo.

Toda slabo se po vsem videzu ne godi niti vernim ljudem. Cerkve so v veliki meri zgledno obnovljene in polne. Z Lukašenkovim režimom se je razen večinske ruske pravoslavne očitno zelo dobro sporazumela tudi manjšinska, predvsem na severozahodu države močno zastopana katoliška cerkev. Najbrž ni naključje, da je Lukašenka po začasni odpravi evropskih sankcij najprej sprejel prav Benedikt XVI., česar ne pozabi omeniti niti uradna predsednikova biografija. Seveda je očka spremljal mali Kolja in ob pogledu nanj naj bi pontifeks prvič, odkar je zasedel svoj položaj, potočil solze.

Nevidni Lukašenko

Vrhu tega je režim za tujca domala popolnoma neviden. Nikjer ni nobene velikanske predsednikove slike in tudi v knjigarni njegov portret in življenjepis prodajalke nekako sramežljivo in po krajšem obotavljanju privlečejo nekje od zadaj. Zraven pa zbijajo šale na Aleksandrov in Koljev račun. Na deželi je drugače. Tam ti na stojnici povedo, da doma sicer imajo (prepovedano) staro belorusko zastavo, da pa je ne boš mogel nikjer kupiti, ker bi prodajalca Lukašenko takoj spravil za rešetke. Podobno te trafikantka domoljubno poskuša odvrniti od nakupa opozicijskega časopisa Naša njiva, za katerega je za nameček treba odšteti celih tri tisoč rubljev (še vedno zgolj štirideset centov), medtem ko stane provladna Zvjazda petkrat manj.

In celo lokalni vodniki zunaj mest vidno spremenijo barvo, če jim zastaviš nespodobno vprašanje, ali je šef države že obiskal njihov grad. V Minsku je scena drugačna, tam te vodnica poduči, da mladina ne ve več, kdo je bil Lenin, edini, ki to ve, je Kolja.

Skratka, ko po ne preveč stresnem prestopu belorusko-poljske meje začneš urejati vtise, ti je po svoje žal, ker je današnja Belorusija na tako trhlih temeljih. Prav trenutna kriza morda napoveduje začetek konca nenavadnega razkošja, kjer štiri trgovke opravljajo delo, ki bi ga pri nas opravilo pol zaposlene. Zelo verjetno so Belorusi, ko so pred sedemnajstimi leti svoje usode izročili v roke nekdanjemu šefu kolhoza, samo za nekaj časa odložili soočenje s tegobami svojih sosedov z vzhoda Evrope.

Navsezadnje pa ti je žal še, da mali, nič hudega sluteči Kolja, bržkone ne bo imel prihodnosti. Imel bo samo preteklost.  In sliko s papežem.

Foto: Tin Mudražija