Avtor: Dejan Steinbuch. Dokončna likvidacija Janševe vlade je za levičarske fundamentaliste dogodek, primerljiv s stvarjenjem človeka. Obsesija z JJ-jem je postala patološka.
Optimisti bodo trdili, da je konec vedno dober. Za realiste je pač takšen, kakršen mora biti. Dilema je torej v interpretaciji. Kogar so zadnji dnevi spravljali v slabo voljo, jezo in druga, še bolj izrazito čustvena stanja, je morda danes vesel, da ni bilo konca sveta. Dobili smo papeža, denimo. Sprejet je bil zelo pozitivno, mediji ga bodo ljubili. Vsaj takšni so prvi vtisi. Jasno, so tudi bolj papeški od papeža in iščejo nekaj, kar naj bi pokvarilo splošno pozitivno vzdušje. Verjetno ni treba posebej poudarjati, koga imam v mislih, katero državo in kateri medijski trg. Poročanje o izvolitvi novega papeža je še enkrat potrdilo, da imamo opravka s specifično mentaliteto nekega ceha, ki deli usodo širše družbe in naroda.
Prišel je papež, odšel Antikrist. Takšen naslov si predstavljam jutri v Dnevnikovem Objektivu. Bi bil v slogu. Podpis koalicijske pogodbe, ki je omogočil, da bo deželo že prihodnji teden razveselila vlada trajno zamrznjenega pozitivca in njegove varovanke, je za Slovenijo vseeno pomembnejši dogodek od izvolitve novega papeža. Dokončna likvidacija Antikristove vlade je v radikalni levičarski paradigmi dogodek, ki je primerljiv kvečjemu z stvarjenjem človeka… Te obsesije z Janšo preprosto ni več mogoče razumeti.
I.
Medtem ko so v podalpski politični greznici sklepali še zadnje kompromise za novo oblastno koalicijo, so kardinali v Vatikanu – baje s posredovanjem Božje previdnosti – demokratično izvolili 266. papeža vesoljne katoliške cerkve, argentinskega kardinala Jorga Maria Bergoglia iz Buenos Airesa. Samo dva dneva konklav sta bila potrebna, da je volilni zbor našel novega Frančiška. Mandatarka Bratušek, recimo, je finančnega ministra iskala deset dni. Tudi to nekaj pove.
Neprimerno bolj turobna je bila sreda v Ljubljani, ko je bila tudi uradno potrjena nova koalicija, ki bo vladala Sloveniji v prihodnjih tednih, mesecih, morda celo letih. Kmalu po tistem trenutku, ko se je iz najbolj znanega dimnika na svetu pokadil bel dim, se je nekaterim v Ljubljani začelo temniti pred očmi; podpisana je bila koalicijska pogodba. Če je bilo vzdušje v Rimu in Vatikanu evforično in ekstatično, je bila slika v državnem zboru povsem drugačna. Nekaj opazk je govorilo celo o vzdušju, značilnem za sedmino.
Nobenega razloga ni, da bi morali biti do nove vladne koalicije bolj prizanesljivi kot do prejšnje. Prav tako ni nobene potrebe, da bi mediji ali opozicija vladi Zorana Jankovića priznavali 100 dni miru. V tem času bo Slovenija že bankrotirala. Edina ugotovitev, ki je glede spremembe na večini ministrskih mest – trije ministri tako ali tako ostajajo na svojih položajih – vredna komentarja, je tista, da je daleč najpomembnejši resor prevzel nekdo, ki je precejšnja neznanka celo v finančnih krogih. A bilo bi politično nekorektno, če bi zapisali, da je Uroš Čufer slaba izbira za finančnega ministra. To bi držalo zgolj v primeru, ko bi ga na ta položaj nastavila prejšnja ali predprejšnja vlada. Takrat politična korektnost ne bi bila potrebna, saj je prevladujoča matrica medijskega poročanja personalizirana in pogojevana z dejstvom, da je Janša med novinarji nepriljubljen. Iz tega izhaja večina dvojnih standardov in profesionalnih zdrsov. Čuferj je na svojo srečo pristal v Jankovićevi vladi, zato bo deležen benevolentne obravnave.
II.
Medijska konstrukcija politične korektnosti in profesionalizma je zgodba zase. O tem bomo razglabljali kdaj drugič. Tokrat izpostavljamo kreiranje nove vlade, nekaj njenih ključnih ministrov, zlasti za finance in gospodarstvo, čeprav bosta za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu odločilna tudi resor za notranje zadeve in pravosodje.
Če na spletni iskalnik Google vtipkate ime bodočega finančnega ministra, dobite 12,300 zadetkov (zgolj za primerjavo – Janez Šušteršič prinese 703,000 zadetkov). Ko sem prijatelja, ki je predsednik uprave kapitalsko močne gospodarske družbe vprašal, kaj si misli o Urošu Čuferju, mi je prostodušno odgovoril, da je simpatičen fant, ampak da ne ve, če je dovolj velik prasec za ta položaj. Biti finančni minister v času saniranja banke, v kateri je bil zaposlen, bo zanj dovolj velika preizkušnja. Še večja pa bo upiranje lobistično-mafijskim klikam, ki že dvajset let obvladujejo največjo državno banko in je zlepa ne nameravajo izpustiti iz svojih krempljev. Če se bo Čufer temu uprl, ga bo treba razglasiti za nacionalnega heroja.
Gospodarsko ministrstvo naj bi vodil strankarski kader, dosedanji poslanec Jankovićeve stranke Stanko Stepišnik. Google pokaže 12,200 zadetkov. Med njimi pa že na prvi strani zbode v oči naslov »Stepišnik pod lupo policije«. Zoprna reč.
O junakih Državljanske liste verjetno vemo preveč, da bi jih morali posebej predstavljati.
III.
Dan, ko smo dobili novo koalicijo, le ni bil tako turoben, kot je to zgledalo zvečer ob podpisu koalicijske pogodbe v preddverju državnega zbora. Kljub čemernim obrazom je prišlo do pomenljivega zasuka v naši percepciji slovenske politike in njenih ključnih protagonistov. Alenka Bratušek, ki bo v Jankovićevi vladi opravljala funkcijo predsedujoče ministrskemu zboru, je namreč ob sklenitvi novega partnerstva štirih strank, ki so nesebično stopile skupaj v vlado za narodov blagov, dejala, da je s tem dnem konec groženj, izsiljevanja in žalitev ter da se začenja obdobje sodelovanja, dogovarjanja in iskanja pozitivnih rešitev za vse državljanke in državljane.
Občutljivejšim so se orosile oči. Tisti, ki smo že bolj utrjeni in nas votla retorika ne more preslepiti, smo se ob teh besedah kvečjemu nekolikanj neumno počutili, kajti način, kako nas nagovarjajo politiki, ter vsebina njihovih sporočil, ki nam jih namenjajo, vsakič znova potrjujejo tezo, ki sem jo na tem mestu že nekoč zapisal: ti ljudje nas imajo za popolne bebce.
A če vseeno poskušamo biti vsaj malce racionalno zadržani do teh praznih besed, si lahko zastavimo nekaj logičnih vprašanj. Denimo, v kakšnem obdobju smo živeli doslej? V srednjem veku?! Nas je res vodil Antikrist?
Še bolj intrigantno je vprašanje, kaj dejansko pomeni Virantova izjava , izrečena v istem kontekstu, namreč da »končno lahko začnemo delati to, za kar smo politiki plačani«. Kaj so delali pa doslej?! Podoben vsebinski faux pas si je privoščil odstreljeni Janez Janša, ko je po tviterju komentiral odstop Radovana Žerjava, češ da odhaja najslabši gospodarski minister v zgodovini Slovenije. Nerodno je le to, da je predsednik vlade (so)odgovoren za to, koga ima v vladi, mar ne? Slaba izbira gre na njegov rovaš.
Če slovenske politike ne bi spremljal že toliko časa, bi me besedičenje vodilnih starih-novih protagonistov v sredo zvečer v državnem zboru morda celo razburilo, češ le kako so ti ljudje lahko tako freh, da se odkrito, brez najmanjših zadržkov ali sramu delajo norca iz ljudi. Ampak ker večino teh ljudi poznam, vem, s kom imamo opravka. In zato me vse skupaj ne preseneča. Psihoanalitike pa še manj.
Prihajamo v obdobje, ko bo pomembno biti pozoren na svoj način bivanja in življenjski slog. Priporočam druženje z ljudmi podobnih nazorov in odnosa do sveta. Svetujem uživanje zdrave hrane, čim več gibanja na svežem zraku in rekreacijo. Berite in bodite intelektualno čim bolj aktivni. Potujte in iščite skrite lepote sveta doma in na tujem. To je najbolj zanesljiv recept za zdravje. Predvsem pa – ostanite normalni in ne nasedajte tistim, ki vas imajo za neumne.
Vir: Finance
